Arhiv aktivnosti

Enovečerni dogodek spodletele produkcije, kokic in solz.
Večer, ki bo zaključil nezaključeno.

Sodelujoče umetnice_ki: Lucija Klauž, Lara Reichmann, Ana Likar, Anne Tassel, Qendrese Deda, Jovana Đukić, Bibi Erjavec, Aki Frostason, Milly Yencken, Maša Knapič, Carmen Santesmases, Selina Rotman, Maja Bojanič, Till Schönwetter, Lene Lekše in še kdo.

Ko plastenke oživijo!
Delavnica za otroke

Namen projekta ARTSTAQ exchange je demokratizirati umetniški trg ter trgovanju z umetnostjo postaviti nov, enoten standard. Cilj projekta je vzpostaviti pravičen in transparenten umetnostni trg in tako z umetnostjo povezati kar največje število ljudi. ARTSTAQ exchange je medmrežni sistem, ki ponuja izračun stroškov, trgovanje in podporo v realnem času ter temelji na ARTSTAQ standardu za investitorje ter ostale udeležence na trgu, ki poslujejo z umetniškimi dela preko platforme ARTSTAQ. Na ARTSTAQ standardu temelji prva tovrstna globalna platforma Artex500 Exchange.

Artex500 je torej konkretno online orodje, ki omogoča vlagateljem investicijo v umetnost s pomočjo izračuna stroškov, ocenjevanja, poslovanja in podpore v skladu z ARTSTAQ standardom. Ta platforma vlagatelju zagotavlja, da lahko odločitve o svojem poslovanju sprejme na podlagi najnovejših tržnih podatkov ter kotacij v realnem času.
ARTSTAQ torej vabi galerije, posrednike, kuratorje in druge strokovnjake na področju umetnosti k sodelovanju pri ustvarjanju lastnega standarda ter k priključitvi perspektivnih umetnikov iz vsega sveta k sistemu izmenjave.
Partnerji, kot je Galerija Alkatraz, imajo možnost upravljanja lastnega umetniškega portfolia, uporabe podatkov, pridobljenih v realnem času, ki lahko ključno pripomorejo k aktivnem umetniškem razvoju ter koriščenju vseh ARTSTAQovih centraliziranih orodij, kot so na primer recenziranje umetnikovega dela s strani neodvisnih umetnostnih kritikov, mednarodno oglaševanje in promocija ter neposreden dostop do mednarodnih investitorjev ipd.
Umetnostni trg ima večjo vrednost kot kadarkoli prej (okrog 68 bilijonov dolarjev), prav tako hitro pa raste tudi število novih investitorjev (po oceni okrog 100 milijonov novih investitorjev). Podobnih spletnih platform se poslužujejo tudi velike avkcijske hiše - lansko leto so sodelovanje začeli znana hiša Sotheby’s in spletna platforma eBay. Z besedami odmevnega ekonomista Nouriela Roubinija : Čas je, da investitorji začnejo umetnost dojemati kot vrsto sredstev oziroma osnovni razred finančnih instrumentov prav tako kot delnice, obveznice in nepremičnine. Po raziskavi enega izmed največjih štirih ponudnikov strokovnih storitev, Deloitte (2014), je eden izmed osnovnih težav trga z umetninami pomanjkanje osnovnega modela vrednotenja oziroma ocenjevanja.

Umetnostni trg se sooča z več težavami na različnih koncih enačbe. Umetnikom pogosto manjka potencialnih ali dejanskih kupcev, pogosto težko ocenijo vrednost lastnega dela, posledično pa se soočajo z omejenimi viri za lasten umetniški razvoj. Tudi galerijam primanjkuje kupcev, pogosto pa nimajo niti sredstev, da bi razvijale marketinške strategije v mednarodne smeri, njihovo znanje o možnostih prodaje v digitalnem svetu pa je omejeno.
Pomembnejšo vlogo si prav tako želijo kuratorji , ki se soočajo z omejeno zahtevo po neodvisnih umetniških kritikah, hkrati pa potrebo po neodvisnem viru prihodkov.

Na drugi strani so težave finančnega sektorja: v okviru trga z umetninami investitorjem primanjkuje predvsem zanesljivih tržnih podatkov in regulacijskih standardov poslovanja, hkrati pa tudi uporabnikom prijaznih orodij, ki bi vlagateljem pomagala razumeti pasti in prednosti investicije v umetnost. Pri različnih potencialnih kupcih umetnin, tako zbirateljih kot investitorjih, se je tako pojavila zahteva po dovolj dostopnih ter verodostojnih podatkih, večji likvidnosti sredstev ter sistemih ali platformah, ki bi omogočali več storitev v enem samem sistemu (npr. certifikacija umetnin, zavarovanje, dostava ipd.).
Obstoječe platforme, ki si želijo zapolniti ta manjko, so v korist predvsem avkcijskim hišam. Podatki o prodajah niso javno dostopni, prav tako pa se ne poslužujejo nikakršnega procesa ratinga oziroma ocenjevanja izbranih umetnin. Soočajo se s slabo likvidnostjo sredstev, v prvi vrsti pa so namenjene zbirateljem, ki so o umetnosti dobro poučeni.

Rešitev platforme ARTSTAQ je drugačna: korist imajo vsi vpleteni akterji, naši podatki pa so dostopni ter odprti. Uporabniku sta jasno razvidna zgodovina cenitev ter postopek ratinga oziroma ocenjevanja, saj težimo k čim večji likvidnosti ter platformi, ki bi bila dostopna ter uporabna za vso zainteresirano javnost.

Alenka Spacal bo svojo najnovejšo pravljico z naslovom Kako ti je ime? prvič v živo pripovedovala ob ilustracijah na samostojni razstavi, organizirani v sklopu 16. mednarodnega feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore.

V sodobni živalski pravljici kot glavni lik nastopa mali polž, ki še nima imena, ker je šele prilezel na svet. Svoje ime si izbira med pogovori z živalmi, ki jih srečuje in spoznava skupaj z njihovimi imeni. Ob tem se mu razkrivajo različni načini poimenovanj. »Nekateri imamo imena po plodovih ali barvah, drugi pa po svetnikih, starih mamah ali slavnih umetnicah,« pravi hrošč Lešnikar. Polž sprašuje živali tudi po predlogih za svoje ime, a z nasveti ni preveč zadovoljen. Ker se ne počuti ne kot polžje dekle in ne kot polžji fant, mu niso všeč ne preveč dekliška in ne preveč deška imena. Na koncu mu živali pomagajo izbrati ime, ki mu kot dvospolniku najbolje pristaja. Ob motivu poimenovanja se tako izkaže za izjemno pomembno prav tema spolov. Imena se otrokom največkrat podeljujejo šele na osnovi jasno določljivega spola.

Pravljica Kako ti je ime? bo v javnosti najprej zaživela ob pripovedovani besedi v živo in prek razstavljenih ilustracij. Med pripovedovanjem se bodo otroci poleg raznolikih načinov poimenovanja in najrazličnejših imen nastopajočih personificiranih živali lahko spoznavali tudi s črkami abecede. Sodobna pravljica Kako ti je ime?, ki predstavlja svojevrstno abecedo, je skupaj z ilustracijami primerna za otroke v predbralnem in začetnem bralnem obdobju, ki se srečujejo z zgodnjim opismenjevanjem. Poleg najmlajših želi avtorica nagovoriti tudi nekoliko starejše oziroma vse, ki svoji domišljiji še vedno puščajo odprte poti v pravljične svetove.

O avtorici:
Alenka Spacal (1975) je pisateljica, ilustratorka in pravljičarka. Diplomirala in magistrirala je iz filozofije ter doktorirala iz sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot umetnica se je najprej predstavila z Avtoportreti, ki jih je med letoma 2003 in 2005 z oljnimi barvami naslikala na kuhinjske krpe. Razstavljala jih je v okviru feminističnih, ženskih, lezbičnih in queerovskih dogodkov, med drugim tudi v Galeriji Alkatraz na Rdečih zorah leta 2005. Deluje tudi kot teoretičarka. O vprašanjih spola piše v strokovnih člankih za odrasle in v pravljicah za otroke. Leta 2013 je izšla njena prva avtorska slikanica z naslovom Mavrična maškarada (Založba ŠKUC, Lambda). Ilustracije iz pričujoče slikanice so bile razstavljene na ilustratorskih razstavah doma in v tujini. Avtorica pripoveduje Mavrično maškarado na prireditvah za otroke. Več na spletni strani: http://www.mavricna-maskarada.si/.

Pripovedovanja:
Na Osnovni šoli I Murska Sobota (5. razredi), v okviru XIX. srečanja slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede, 10. oktobra 2014.
Na Slovenskih dnevih knjige v Mariboru, 16. aprila 2014, na Grajskem trgu.
Na Škucovih packarijah, 14. decembra 2013, v Galeriji ŠKUC.
Na Osnovni šoli Tišina (4. in 5. razred), v okviru XVIII. srečanja slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede, 27. septembra 2013.
Na 20. obletnici AKC Metelkova mesto, 10. septembra 2013, na vrtu Kluba Tiffany (ŠKUC - Kulturni center Q).

Andrej Srakar je od junija 2012 tudi predsednik Društva Asociacija, ene najbolj znanih zagovorniških organizacij nevladnega sektorja in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti. Bil je član obeh dosedanjih delovnih skupin za sistemsko urejanje položaja nevladnih organizacij v kulturi na ministrstvih, pristojnih za kulturo. Je tudi uradni predstavnik nevladnih organizacij za področje kulture in kreativnih industrij pri pisanju Strategije razvoja Slovenije 2014-2020. V času dela na Asociaciji je imel številne predstavitve, nastope in pogovore v javnosti, sodeloval je tudi pri pripravi številnih gradiv in predlogov za izboljšanje položaja nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev v kulturi.

Poleg dela v kulturni ekonomiki in nevladnem sektorju so njegova področja, kjer raziskovalno še deluje zlasti matematično modeliranje v ekonomiji, ekonometrična teorija in uporabna ekonometrija in statistika, ekonomska teorija pogodb, ekonomika javnih dobrin, makroekonomija in kulturna politika. Udeležen je v več raziskovalnih projektih s teh področij, veliko pa raziskovalno sodeluje zlasti z doc. dr. Vesno Čopič in prof. dr. Bogomirjem Kovačem.

Povežimo "transverZAlo svobode" - v podporo Družinskemu zakoniku

Produkcija:

KUD Mreža/Galerija Alkatraz 2011

Razstava in  predstavitev projekta

Umetnost v kovčku ali Art in a Suitcase, kot je bil projekt poimenovan za mednarodni prostor, je bil zasnovan kot poklicna izkušnja in kuratorjeva izjava. Porodil se je iz nekoliko romantične podobe potujočega obrtnika, ki se založi z osnovnim orodjem in nekaj materiala ter se odpravi na pot, da poišče kraj, kjer je s svojim znanjem in spretnostjo koristen družbi in se s svojim delom lahko preživi. Na podoben način je avtor projekta povabil k sodelovanju 7 umetnikov in umetnic iz svoje okolice, ki so s po enim delom tvorili delno naključen izbor. Dela so seveda morala biti primerna za enostaven transport in hitro, improvizirano predstavitev. Temu je bil zatem prilagojen tudi izbor opreme, ki je predstavitev omogočala in vse skupaj ni presegalo volumna kovčka, ki je bil izbran za transport.

Povod za izvedbo potujočega projekta pa ne tiči v romantičnem oziranju v preteklost, temveč gre za iskanje poti, kako v kolikor toliko neodvisni in neinstitucionalni produkciji izpeljati mednaroden projekt promocije umetnosti, umetniških del in umetnikov. V zadnjih 20 letih je namreč beseda mobilnost postala izraz visokega pomena, ki v politiki kulture in ekonomije odpre marsikatera vrata in predvsem institucije znajo z njo dobro zagovarjati pomen svojega obstoja. Največje med njimi, kot so na primer bienali in festivali ter podobni dogodki, ki jih prirejajo muzeji, so največji porabniki denarja neke skupnosti, tako imenovanega javnega denarja. Pričakovali bi, da bi delovali v korist celotne skupnosti, umetnikov in, recimo na tretjem mestu tudi umetnosti, vendar se prepogosto pokaže, da sledijo predvsem zasebnim interesom velikih in malih elit. Art in a Suitcase je poskusil prenesti obliko institucionalnega delovanja, vendar preseči njihove birokratske, brezosebne tehnike, ki se slabo stikajo s svojim okoljem. Povabljenim umentikom je bila razstava predstavljena pod temo »življenje je potovanje, potovanje je življenje«, ki je namenoma izražala nesmiselnost naslovov in tem velikih skupinskih razstav.

Običajna praksa velikih institucionalnih projektov je, da je kuratorja povabljen v goste. Ta je praviloma vezan na neko drugo javno ali zasebno institucijo, ki drugi instituciji lahko povabilo vrne. Posledica je vzpostavitev elite institucionalnih gostujočih kuratorjev, ki odločajo o večini umetniške produkcije, saj so prav institucije danes najpomembnejši naročnik, ki se povrh financira večinoma iz javnih sredstev. V tem kontekstu se gostujočemu kuratorju nasproti postavlja avtor tega projekta kot potujoči kurator, ki naveže stik z galerijami na svoji poti in v njih pripravi dogodek.

Izbor umetnikov in umetniških del je pred začetkom poti temeljil na preteklem sodelovanju med kuratorjem in umetniki ter oceni, da gre za avtorje, ki so pomembni za domač prostor in hkrati primerljivi z dogajanjem na mednarodni sceni. Kasneje, na poti, pa je kurator vabil umetnike, ki jih je srečal, naj se projektu pridružijo ter s tem spremenijo razmerja med deli v kovčku in tudi postavijo kuratorju izziv k drugačnemu pogledu.

Projekt je gostoval pri: