Zoran Srdić Janežič / Corpus Indeterminata (*Nedefinirano telo)

07 December 2010 > 07 Januar 2011 Kuratorica: Jadranka Ljubičič
Galerija Zavoda za kiparstvo, Križevniška ulica 2, ob 19. uri – otvoritveni performans in razstava
Galerija Alkatraz, Masarykova 24, Metelkova mesto, ob 21. uri – otvoritev razstave
Vljudno vabljeni tudi na vodstvo po razstavi 6.1.2011 ob 18 uri v galeriji Alkatraz

Kipar, vizualni umetnik, oblikovalec lutk zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana ter publicist na področju sodobne umetnosti Zoran Srdić Janežić, se bo v Galeriji Alkatraz predstavil z razstavo iz opusa Corpus Indeterminata (*Nedefinirano telo).

Celoten razstavni projekt se deli na več delov in bo izpeljan v dveh stopnjah. Prva dva dela bosta predstavljena v Galeriji Alkatraz in Galeriji Zavoda za kiparstvo; razstavi se bosta odprli na isti dan ob različnih urah.

Ob 19. uri se bo  z otvoritvenim pefrormansom v Galeriji Zavoda za kiparstvo pričela razstava. Performans bo vseboval umetnikovo slačenje srajce iz filca. Ta je nastala ob performansu, izvedenem v času bivanja v umetniškem ateljeju Ministrstva za kulturo v Berlinu junija 2010, v katerem si je avtor 24 ur pulil dlake s pinceto. Dlake so bile naknadno, med procesom filcanja, sprijete v material iz katerega je  nastala srajca. Na razstavi pa bo istočasno predstavljenih 21 pozlačenih novcev iz serije Lost & found 2010; nadaljevanja istoimenske serije iz  leta 2007, ki vključuje najdene dlake s pisoarjev, položene na kovance pod pleksi steklo.

Ob 21. uri bo, v za ta namen neogrevani Galeriji Alkatraz, umetnik predstavil skulpturo odlitka svojega telesa s prašičjo glavo, izdelano iz svinjske masti in ocvirkov. Razstava prevprašuje vlogo umetnika kot ustvarjalca, ki za svoje delo nujno potrebuje navdih in ji naproti postavlja odlitek telesa, narejen po kalupu. S tem avtor med drugim izjavlja, da umetniško delo ni zgolj premišljeno in navdahnjeno ustvarjanje fizičnih predmetov, pač pa da sta enako pomembna kontekst ter kritični aganžma, ki stojita za njim.

Svinjsko mast, živilo uporabno na mnoge načine, avtor postavlja v kontekst, ki v opazovalcu ustvarja odpor. Hibrid človeka in živali opozarja na antropocentrizem naše družbe in napoveduje drugi del razstave, v kateri bo umetnik iz lastne maščobe ustvaril telo s prašičjim telesom in človeško glavo, narejenih s pomočjo tridimenzionalnih skenov. Te enostavne zamenjave vlog oz. rabe surovin so v vsakdanjiku tako obsežne in samoumevne, da jih niti ne prevprašujemo več, tu pa jih zagledamo v povsem drugi luči, zato smo prisiljeni ponovno ovrednotiti njihov pomen in pojavnost.

http://sites.google.com/site/zoransrdic/

Ana Grobler

.........................................................................................................................................................................................




Umetniška dela (kipe, performanse, objekte, video) iz cikla Nedefinirano telo povezuje tisto najbolj – za kiparstvo paradoksalno – neotipljivo: ideja, še ne povsem definirana misel, nevidno telo, ki se misli kot posvečeno, kot gnusno, ki se levi iz nenavadnega v pogojno privlačno, skozi množico različnih medijev, ki se jih umetnik poslužuje za svoj izraz. Tu ne gre za vztrajanje pri klasičnem kiparstvu ali za performativnost kot modno muho, sredstva služijo ideji, vendar pa se prvinska fascinacija nad materialom in postopkom (ulita svinjska mast z ocvirki; skoraj nevidne dlake, sublimno filcane v srajco) prenaša z umetnika na gledalca.

Zametku ideje se lahko sledi nazaj do navdušenja ob nekem malem kipcu iz muzeja umetnosti v Frankfurtu na Maini z začetka 19. stoletja. Duhovna oseba drži v stekleni posodici dlako, verjetno relikvijo svetnika. Če omenimo pramene las Elvisa Presleyja ali pramen las ljubice, ki so ga hranili vojaki, se približamo pojmu fetišizacije. Fetiši so med drugim estetizirani predmeti in fotografija je s svojo distanco do objekta primeren medij, ki že takoj določi estetski pogled, zato pa je neugodje – ko na njej prepoznamo dlako s pisoarja, isto dlako, ki je ob fotografiji tudi razstavljena in seveda pobrana z javnih moških stranišč – »brez filtra«. Estetsko funkcijo torej zamenja dokumentarna, spoznavna, bi lahko rekli.

Če je Duschamp uporabni predmet naredil za umetniški in so Goberjevi pisoarji makete sanitarij, ki nimajo funkcije ter so kot zmodelirani objekti delo kiparja, pa Srdić Janežiča zanimajo sledi na uporabnem predmetu, ki pričajo o ohlajeni odsotnosti, telesu, ki je bilo in ga ni več, njegovih izločkih, »nečistosti«. In še preden omenimo krhkost in minevanje, povejmo, da je delu vedno dodan humorni element, ob katerem posumimo, da gre za šalo zafrkljivega umetnika.

Človeška figura s prašičjo glavo iz svinjske masti in ocvirkov je ulita po telesu umetnika in glavi (anonimnega) prašiča s prašičje farme, medtem ko naj bi bil cikel v nadaljevanju dopolnjen z manjšo figuro prašiča z glavo umetnika iz umetnikovega sala (pridobljenega z liposukcijo), materiala je tu seveda precej manj, kalup telesa pa bo izdelan po 3D skenu prašiča ter umetnikove glave. Očitno se Srdić Janežič izogiba ekspresivnosti, ki se nam nujno vsiljuje ob modeliranih kipih. Ne gre mu za občutek, temveč za prenos resnične oblike, kalup je tu dobesedno prostor manjkajočega telesa, metoda postane strokovna, lahko bi bila serijska, kar umetnika zanima je percepcija celote se pravi materiala – svinjske in človeške masti – spojenega z obliko in vse konotacije, ki jih ta prinaša: živalske farme in prehrambena industrija, lepotna kirurgija in njeni »ostanki«, hrana transformirana v umetniški objekt (tu se lahko navežemo na pretekle umetnikove kipe iz kruha), oblika telesa kot njegova odsotnost, živost-neživost materiala. Za nekoliko bolj čutne posameznike (gurmane?) je material človeške figure s prašičjo glavo nekaj privlačnega (podkožna maščoba je v baroku – pa ne le tedaj – veljala za estetsko, erotično), za mnoge morda odbijajoč ali pa zgolj šala.

In kje je telo, po katerem je ostala praznina, kip, dlake in srajca? Je to telo neznanca, ki vzbuja odpor ali umetnika, ki ga lahko povzdigujemo? Za sabo je pustilo sledi, a se je že izmaknilo, nedefinirano je, nanj lahko prilepimo poljubne fantazme, lahko ga napravimo za sublimnega ali grozljivega, za unheimliche, tisto »nekaj«, kar se nam vrača preoblikovano skozi grozljive sanje. Najprej je bila Beseda, lahko bi rekli Ideja in njen tem(p)elj je Telo.

Jana Putrle Srdić

Producent: Galerija Alkatraz

Koproducenti: Zavod za kiparstvo, Zavod za sodobne umetnosti in kulture GULAG

Projekt sta podprla Ministrstvo za kulturo RS in Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana

Izdelava srajčk: Maja Peterlin

Izdelava kovancev: Gio graverstvo in oblikovanje Klemen Jeraša s.p.

Izdelava kalupa: Jernej Mali in Zoran Srdić Janežič

Zahvala: Atelje Mali, Restavratorstvo Mali d.o.o., Saba Skaberne, Peter Šere, Ramzes, Iztok Bobić, Jana Putrle Srdić

Foto: Sunčan Stone, Zoran Srdić Janežić, Ana Grobler