Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
27 April 2012 > 29 Maj 2012 Dan upora proti okupatorju, dan, ko je bila leta 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta, bomo v Galeriji Alkatraz obeležili z otvoritvijo razstave Alenke Sottler Dober dan. Vljudno vabljeni na otovritev, v petek, 27. aprila, ob 20. uri. Kuratorici razstave sta Ana Grobler in Jadranka Plut.
Ilustracija, medij, ki ga je uporabljalo veliko slikark, je omogočal preživetje predvsem ženskam. To je bila tržna niša za ustvarjalke, saj so prostor »umetniškega« zavzeli in obvladovali njihovi moški kolegi, ki so bili v njem bolje sprejeti in bolj prepoznavni. Navkljub današnji multidisciplinarnosti umetnikov in umetnic, stroka ilustracijo še vedno razume kot nekaj drugotnega in ne ultimativno umetniškega. Tako posploševanje pa ni vedno ustrezno, saj je poleg tega, da se ustvarjalke in ustvarjalci dandanes lotevajo različnih projektov – tudi takih z očitnim umetniškim angažmajem, pomembna vsebina, ki jo vnesejo v svoja dela, in pristopi, ki jih uporabljajo. Razmisleki o umetnosti in sodobni družbi ter inovativnost v izrazu ter izvedbi so lahko ne glede na panogo izvedbe tisto, kar ustvarjanju pripne atribut umetniškega. Razstava Alenke Sottler izpostavlja ilustracije kot »pravo« umetniško delo. Negira stališče do ilustracije kot Druge, v razmerju do umetnosti prezrte in manjvredne, ter afirmira njen pomen kot ekvivalenten slikarstvu.
Alenka Sottler, priznana ustvarjalka, ki je za svoje delo prejela številne nagrade, v ilustracije vedno premišljeno vstavlja kritiko sodobne družbe in odnosov v njej. Tokrat se bo občinstvu predstavila drugače, kot je je ponavadi vajeno. Alenka Sottler namreč ustvarja tudi avtorska dela, ki ne temeljijo na naročilih; v njih se ji vedno znova porajajo inovativne in ustvarjalne rešitve, ki govorijo predvsem o ekonomiji potrošniškega sistema, ki nas obdaja. To so kritična, a redko razstavljena dela, s tenkočutnim smislom za humor in cinizem.
Leta 2008, na začetku finančne krize, je avtorica pričela ustvarjati vizualne komentarje sestavljene izključno iz črtnih kod, s katerimi je intimno dokumentirala globalizacijo in genezo finančne krize. V Galeriji Alkatraz bo poleg cikla Dobro jutro, ki ga je prvič samostojno predstavila v galeriji Kibela v Mariboru v začetku leta, razstavila njegov drugi del z naslovom Dober dan. Projekt nosi kritiko tržne ekonomije, neoliberalizma, porabništva in stresnega načina življenja, nenehno bombardiranega z reklamnimi oglasi. Utrip sodobnega življenja bo tako utelesila v ilustracijah, ki so izpeljane iz enega samega elementa; črtne kode. Ilustracije bodo brez besed prikazovale prizore , ki vizualizirajo preobrazbo sveta v izključno finančni kozmos. Kode, ki so tudi sicer zaradi svoje vseprisotnosti objekt preigravanja oblikovalskih prijemov v funkciji prodaje, pa se za razliko od drugih, na edinstveno enostaven način, spremenijo v močno izrazno sredstvo za kritično in angažirano umetniško sporočilo, ki premišljuje o svetu in poziva k streznitvi. Umetnica jih uporablja povsem drugače kot po črtnih kodah najbolj znani ustvarjalec Scott Blake, ki jih v povezavi z mobilno tehnologijo pretvarja v interaktivne instalacije. Njun pristop se razlikuje v tem, da jih Scott priznava kot neločljiv del našega življenja, Sottler pa jih uporablja kot simbol za nevarnost. Lahko bi jih glede na vsebnost kritičnega angažmaja primerjali z oglasom, ki ga je londonska oblikovalska hiša Leagas Delaney pro bono ustvarila za globalno gibanje Stop The Traffik, ki se bojuje proti trgovini z ljudmi.
Idejna zasnova in osnutek knjige umetnice, ki je bila predstavljena v Mariboru in bo sedaj na ogled v Ljubljani, sta vzbudili veliko pozornost tudi na letošnjem Bolonjskem knjižnem sejmu. Rdeča nit serije oz. izhodišče poimenovanja razstave v Mariboru je ilustracija nasmejanega Sonca, iz katerega namesto žarkov sevajo črtne kode. Ilustracija, ki nosi ime Dobro jutro, nas opozarja na to, da prva stvar, ki jo vidimo, ko se zbudimo, ni več sonce; za „dobro jutro“ nas pozdravi porabniški vsakdan prek radia, televizije in obcestnih jumbo plakatov z vsemi svojimi oglasi in izdelki, ki jih „moramo“ posedovati ter z navodili za „srečno in izpolnjeno“ življenje.
Naslov Dober dan poudarja, da bo razstava v Galeriji Alkatraz nadaljevanje serije, prvič predstavljene v Galeriji Kibela, vendar z rahlim odvodom. Vsebina se bo namreč vrtela okoli ženske kot porabnice in razstavljena umetniška dela bodo kritično obravnavala njen položaj v družbi. Ključno izmed razstavljenih del bo Somnolenca 1. To je risba ženske, ki ima tronadstropno frizuro sestavljeno iz črtnih kod, v ustih pa ji počiva palec. Somnolenca je lažja oblika motnje zavesti, ki je podobna zaspanosti. Umetnica očitno aludira na zaspanost in apatičnost, ki ju sodobna potrošna naravnanost povzroča porabnicam, ki jih reklamni oglasi vsak dan bolj prisiljujejo, da negujejo predvsem svojo zunanjost. Vitka postava, urejenost, popoln make-up in pričeska so prvo in najpomembnejše, kar se od žensk pričakuje in ko je to doseženo, je okolica zadovoljna, ženske pa naj bi bile pomirjene in navidezno varne pred kritiko, kar nakazuje sesanje palca. Seveda pa se ideal z vedno novimi zahtevami, prodajnimi artikli in vsiljenimi podobami nenehno oddaljuje, kar povzroča brezizhodno vrtenje v krogu in spodbuja vedno „nove in boljše“ nakupe.
Ilustracije, ki prikazujejo brezizrazno žensko in par v sobi oz. spalnici, sestavljeni le iz črtnih kod, govorijo, kako so naša življenja pravzaprav nasičena z mislimi na to kaj vse bi lahko imeli, obenem pa povsem izpraznjena kakovostne vsebine, miselnega in duhovnega napredka ter resničnega in iskrenega zadovoljstva. Grafike naselja, sestavljenega iz črtnih kod – hiš, tokrat razstavljene in uokvirjene kar z papirnatimi nakupovalnimi vrečkami, prav tako govorijo o vsesplošni preplavljenosti in ujetosti v porabniški sistem. Na to ujetost smo pristali v želji oz. šibkosti po novem, nečem vedno boljšem in lepšem. Hiše predstavljajo tudi dom, ki je na žalost še vedno predvsem v domeni gospodinje; prostor, kjer ženske opravijo večino opravil. Zgodbo nadaljujejo umetniška dela, ki jih sestavljajo ženske-gospodinje. Te pometajo ali sesajo kupe črtnih kod, lahko pa jih beremo dvojno. Njihovo delo lahko predstavlja pospravljanje navlake, ki smo jo nabrali v nakupovalnih mrzlicah in je več ne potrebujemo, saj so jo nadomestile nove stvari. Morda pa se v njih skriva namig na rešitev in je orisana dejavnost čiščenje naših odvisnosti od stvari, artiklov, ki se lepi bleščijo v blagovnicah in nas mamijo v nepotrebne nakupe.
Past, v katero smo se ujeli in o kateri je v predelavi Descartesovega „Cogito ergo sum“ govorila že Barbara Kruger z delom iz leta 1987 I shop, therefore I am, Alenka Sottler ponazori enostavno, a učinkovito in prodorno, s simbolom, ki ga vsakdo pozna in razume. Ravno enostavnost in prepričljivost sta tisto, kar smo izgubili ob našem načinu življenja. Alenka Sottler z minimalnimi intervencijami poudarja, da bistvo življenja ni posedovati čim več stvari in da ni vse zlato, kar se sveti. Pomembna je vsebina, bistvo, ki je skrito očem. Želja po neprestanih novostih, tako na nakupovalnih policah kot v galerijskih razstavah, ki nas v naši površnosti sploh lahko še šokira ali navduši, je tisto čemur se Alenka Sottler s svojo razstavo odločno upira. Avtorica meni, da se za hlastanjem za fascinacijo, omamljenostjo in lahkotnostjo potrošništva, ki se nam ponuja kot veličasten servis za vse naše potrebe, skriva prav nasprotno; usodna past, ki je kot močvirje, v katerega z lahkoto zaidemo in pasivno utonemo. Pred „utopitvijo“ nas lahko reši le zavedanje, da smo sami odgovorni za svoje ravnanje in njegove končne posledice.
Ana Grobler
