Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
04
Julij
2024
>
26
Julij
2024
Vabljene_i na otvoritev razstave Špele Šedivy "Navodila za uporabo so priložena", v četrtek, 4. julija 2024, ob 19. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstava je del programa Opolnomočenje mladih umetnic_kov.
Špela Šedivy z razstavo Navodila za uporabo so priložena posebno pozornost namenja taktilnosti. Z infografikami ob umetniških delih nas nagovarja, naj se kiparskih del dotikamo, nekatera od njih pa tudi vzamemo v roke, jih obrnemo, stisnemo in stresemo, ter nas vabi, da k razstavi pristopimo drugače, kot smo vajene_i. Namesto uporabe zgolj enega čuta, je tu ključ do polnega doživetja razstave izkustvo, ki prihaja tudi prek drugih čutov, še posebej pa je pomemben dotik.
Na razstavi je predstavljenih več manjših objektov v obliki kocke in en monumentalnejši. Ta je na prvi pogled manj obdelan. Izstopajoče delo je po videzu najbližje naravno lomljenemu kraškemu kamnu, ki je snovna rdeča nit vseh razstavljenih del. Vsak od objektov z našo interakcijo ustvari drugačen učinek. Kubusi so glede na snovne lastnosti trši in mehkejši artefakti. Mehkejši so izdelani tudi iz odpadnega materiala, ki nastane pri klesanju in sorodnih postopkih obdelave kamna. Umetnica ostaline v obliki finega prahu veže s silikonom, kar tvori volnejše skulpture, ki jih lahko stisnemo z rokami.
Dotik v galerijskih in muzejskih prostorih načeloma ni zaželen, kljub temu pa sam po sebi igra pomembno vlogo pri zaznavanju in razumevanju naše okolice. Pri doživljanju umetnosti ga zanemarjamo tudi zaradi priučenosti, da se umetnin »ne sme dotikati«, saj se bodo tako uničile in izgubile svojo vrednost. Umetničina odločitev za interaktivnost nedvomno izvira iz njenega poglobljenega raziskovanja dotika v povezavi z umetnostjo, pa tudi iz njenega posebnega odnosa do kamna, s katerim najpogosteje rokuje – ga kleše in oblikuje, torej vanj fizično posega.
Razstava je del dlje časa trajajočega programa Galerije Alkatraz »Opolnomočenje mladih umetnic_kov«, v okviru katerega sodelujemo z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani ter izmenično organiziramo bienalne skupinske in samostojne razstave ene_ga izbranke_ca. Ob razstavi študentk_ov ALUO (Alkatraz, 2023) razstavljeno delo avtorice (Razpadanje, 2022), ki je odražalo duh pandemičnega časa, v katerem je nastalo, je nagovarjalo temo izoliranosti in njene nevidne destruktivnosti. Avtoričin primarni medij – kamen – je bil v umetniški instalaciji podvržen postopni degradaciji zaradi vpliva kisline, ki je nanj kapljala iz infuzije. Umetniško delo lahko interpretiramo tudi kot domiselno prispodobo vpliva pomanjkanja telesne interakcije in dotika na človeško dobrobit. V tem kontekstu sedanja razstava v Alkatrazu ni le raziskovanje medija, ki ga umetnica tako rada uporablja, ampak nadaljevanje Razpadanja in razmislek o večplastni pomembnosti in potencialu telesnega stika. Ta po eni strani pomaga ohranjati duševno ravnovesje človeka – saj je bistvena sestavina dobrega počutja, prispeva k zmanjševanju stresa, čustveni povezanosti, lajšanju bolečin, izboljšanemu razpoloženju in k zdravemu razvoju –, po drugi pa je tudi sredstvo spoznavanja dodatnih pomenov in širjenja mej zaznavnega.
S spodbujanjem taktilne interakcije med umetniškimi deli in obiskovalci umetnica na igriv, nepričakovan in dostopen način preizkuša naša pričakovanja ter poskuša zatresti naše ustaljene predstave, ki temeljijo na vizualnih vtisih. S tem povečuje posamezničino_kovo osredotočenost in pozornost na vsakega od razstavljenih objektov. Njeni objekti nas učijo, da videz lahko zavaja ter da je zanašanje zgolj na videno nepopolno in zlahka privede do napačnih sklepov. Pomembna ji je celostna izkušnja, saj zaznava ni sestavljena iz informacij enega čutila, nasprotno: čutila se dopolnjujejo, povezujejo in prepletajo prejete informacije v oprijemljivejšo celoto. Ob svojem razmišljanju navaja besedilo nevroznanstvenika Davida J. Lindna, ki piše, da »čisti občutek dotika pravzaprav ne obstaja, kajti takrat, ko dotik zaznamo, se je ta že pomešal z drugimi senzoričnimi zaznavami, načrti za ukrepanje, pričakovanji in dobršno mero čustev.«[1]
V Galeriji Alkatraz se umetnica tako poleg vizualnega dotika še dimenzij kot so zvok, teža in temperatura. Z vključenjem uporabe čutil, ki ne temeljijo na vizualnem, umetnica preko umetniških del izpostavi varljivost naših občutkov in prepričanj. To ji uspeva tudi s paradoksom interaktivnosti ob sicer analognih oz. vsaj na prvi pogled analognih eksponatih. Navzven kamnite kocke ob bližini, stiku in pristni celostni izkušnji pretresejo naše razumevanje in orientacijo v prostoru zakoreninjenih prepričanj. Kljub temu, da so »navodila za uporabo« priložena, so ta predvsem spodbuda k interakciji in komunikaciji med artefakti ter obiskovalko_cem, ki pripelje do razkritja ostalih razsežnosti umetniškega dela. Razkritje s sabo prinaša sproščujočo katarzo ob trenutku zavedanja lastnega omejenega in stereotipnega predvidevanja o umetniških delih, umetnosti in širšem svetu.
Anabel Černohorski, Sebastian Krawczyk, Ana Grobler
