Maja Smrekar: Pojav dveh koherentnih valovanj, ki se srečata na istem mestu

25 Januar 2021 11:00 > 16 Februar 2021

V sklopu projekta Mentorstvo+ in ob njem razstave Nike Erjavec Interfenca, je nastalo tudi spodnje besedilo umetnice Maje Erjavec.

Z Niko Erjavec sva vzpostavili dialog jeseni 2018, ko sem bila njena mentorica pri magistrskem študiju kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Odlikovala jo je želja po spoznavanju materialov, pri čemer je bil način njenega dela empirično raziskovalen: izvajala je eksperimente, opazovala lastnosti materialov ob izpostavljanju nenavadnim pogojem, vzgajala in opazovala življenje (mikro)organizmov itd. Njen študijski pristop je vključeval tudi proučevanje zvoka ter vnašanje elektronike in računalniškega programiranja v umetniški proces, kar jo je med drugim privedlo do razmisleka o hrupu. Posledično sva pričeli izmenjevati mnenja o onesnaževalnem vplivu le-tega na biotope v naravi in na človeka, ob čemer je Erjavec vzpostavila vsaj dve ključni vprašanji, ki spremljata njeno delo: kako takšno »neoprijemljivo« temo prikazati v materialni obliki in kako jo povezovati s sodobnimi družbeno-ekološkimi temami?

Paralelno z umetniškim raziskovanjem so se pojavili tudi problemi, povezani s produkcijskimi dinamikami. Ti so narekovali logistične odločitve, ki jih je Nika vzpostavila kot del svojega delovnega procesa. Z željo po ustvarjanju velikih objektov je, zato ker ni imela možnosti delovanja v velikem zasebnem prostoru, začasno spremenila galerijo v umetniški atelje, vanjo vnesla materiale iz okolice in jih sestavljala in situ. Posledično je vzpostavila sistematično metodo dela, ki jo razčlenjuje na tri dele: umetniške objekte gradi iz a) osnovnih gradbenih materialov, ob katerih b) kot bistven sestavni del uporablja banalne, vsakodnevne predmete in igrače, sestavljene iz mehanskih naprav in mehanizmov, poleg tega pa c) postavitev vselej kombinira z zavrženimi naravnimi materiali, nabranimi v okolišu galerije: z invazivnimi rastlinami, posekanim drevjem ali plevelom iz zaraslih gradbenih jam.

Raziskovanje hrupa je Erjavec privedlo do spoznavanja z opnami balonov iz lateksa, ki jih je že v času študija sestavljala v več plasti. Pri tem se je v notranjem balonu nahajala mešanica naravnih silikatov – kot osnovnih tvorcev zemlje – ter plastike in betona – kot označevalcev naše predmetne in bivanjske kulture. Ko so obiskovalke_ci preko senzorja ob vstopu v prostor sprožile_i masažni vibrator, ki se je kot predelan ready made nahajal na površini balona, je ta poleg zvoka izzval hitre sunkovite premike materiala, ki jih je oko zaznalo kot povezano celoto. Po tem ko je Erjavec balone sestavila v instalacijo z naslovom /ne/vidno, za katero je med drugim prejela študentsko Prešernovo nagrado, in jo razstavila na zaključni razstavi ALUO, je raziskovanje fenomena trka modularno razširila v svoji prvi samostojni razstavi izven Akademije. (Ne)vidno krajino v Mali Galeriji Banke Slovenije so sestavljali štirje snopi (sedem objektov: šest visečih, eden na tleh), ki jih je povezala z ovijanjem različnih materialov iz plastike okoli odmrlih vej drevesa, ki jih je nabrala na degradiranem urbanem območju v Ljubljani.

Erjavec je obe temi združila in nadgradila v projektu Interferenca v Galeriji Alkatraz, kjer je k vejam dodala plastične ponaredke. Instalacijo poleg dveh balonov sestavlja osem objektov, oblikovanih iz posušenih vej, trav in plevela, nabranih v neposredni bližini galerije; idealizirano projekcijo narave pa utelešajo plastične zelene veje, pri katerih se ob primerjavi s trzljaji suhih vej pokaže tudi razlika v trenju. Vibriranje sprožijo obiskovalke_ci z uporabo konzol, z žicami povezanih s snopi, galerijske luči pa so postavljene pod kotom, ki omogoči, da se svetloba od objektov odbije tako, da ojača naše zaznavanje vibriranja. Trzljaji naravnih in umetnih vej povzročijo, da gledalke_ci ne moremo več zaznati, kateri materiali so naravni in kateri ne. In ravno tu prepoznamo bistvo interference kot srečanja dveh koherentnih valovanj, ki ustvari nov valovni vzorec. V tem Erjavec zabriše mejo med naravo in kulturo, saj ravno v tem trenutku postaneta eno. Ali kot bi rekla Nika: »z bivanjskim in predmetnim smo presegli vse živo.«

Maja Smrekar