Mentorstvo+| Nika Erjavec: Interferenca
25
Januar
2021
>
16
Februar
2021
Vabljene_i k ogledu razstave "Interferenca" umetnice Nike Erjavec, ki bo na ogled od ponedeljka, 25. januarja od 11.00. Razstava je nastala v sodelovanju z Majo Smrekar, v sklopu projekta Mentorstvo+. Razstava je na ogled vsaj do torka, 16. februarja.
Ob razstavi sta nastala tudi:
Razstava
Interferenca je nastala v okviru novejšega projekta Galerije Alkatraz
Mentorstvo+, ki podpira vzpostavljanje povezav med umetnicami_ki in omogoča njihovo kontinuirano delo v daljšem časovnem obdobju. Ne gre za mentorstvo v pravem pomenu besede, ampak za medgeneracijsko sodelovanje na nehierarhični osnovi, nekakšno vzajemno mentorstvo, kjer lahko obe osebi v vsakem trenutku prevzemata vloge svetovalke_ca, mentorice_ja, (so)kuratorke_ja in ustvarjalke_ca. Dvema osebama, ki zasedata različne položaje znotraj umetniškega sistema, je tako v okviru projekta omogočeno partnersko sodelovanje, v katerem se njuni pristopi dialoško zbližajo skozi preplet vizij, perspektiv, izkušenj in umetniških prijemov. Projekt je vzpodbuda kreativnemu prenosu idej med posameznicami_ki izven utečenih kanalov, zasnovan z namenom spodbujanja medgeneracijskega mreženja in sodelovanja. Razstava je vidni, fizično oprijemljivi rezultat celoletnega dela in posledica vzpostavitve nove platforme za vzajemno učenje in sodelovanje. Projekt zastavlja mnoga vprašanja, od umetnic_kov pa je odvisno, kako bodo odgovorile_i na vprašanje avtorstva, oblikovale_i vsebine skupnega projekta in kako se bodo spopadale_i z izzivi kolektivnega sodelovanja, ki ga je spodbudila galerija.
Tokrat smo k sodelovanju povabile_i Majo Smrekar in Niko Erjavec, ki sta se tekom procesa odločili, da bosta kot dialoški partnerici realizirali samostojno razstavo Nike Erjavec. Umetnici se sicer že poznata, saj je bila Maja Smrekar mentorica Nike Erjavec na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. V njunih umetniških delih je opaziti raziskovanje in obravnavo sorodnih tem, ki se nanašajo na sodobnost, v njunih praksah pa pomembno težo nosijo poglobljeno raziskovanje teorije, opazovanje družbenih procesov in spretno prilagajanje okoliščinam ter procesnost kot strategija. Spodbuda k njunemu nadaljnjemu povezovanju prek sodelovanja v projektu
Mentorstvo+ se nam je zato zdela zelo smiselna odločitev.
Proces nastajanja razstave je bil zaradi vladnih ukrepov spričo pandemije covida-19 otežen in se je izvajal v negotovosti, saj ni bilo znano, kdaj in v kakšnem obsegu se bo razstava lahko realizirala. Podaljšan je bil na več kot eno leto, v tem času pa sta umetnici postopoma in v premišljenem dialogu gradili koncept razstave, ki ponovno, kot v prejšnjih delih Nike Erjavec, uporablja zvočne vibracije kot svojevrstno kiparsko materijo. V Galeriji Alkatraz tokrat odmevajo pasivno in aktivno sprožene vibracije. Pri avtoričinih vizualno fascinantnih balonih iz serije
/ne/vidno gledalka_ec nezavedno, prek senzorjev, nastopa kot sprožilka_ec delovanja masažnih vibratorjev, ki so gonilo instalacije. Drugi del instalacije sestavljajo vibracijski objekti, katerih delovanje gledalka_ec sproži z uporabo konzol in tako posledično vnaša akustične, vizualne in taktilne motnje v galerijski prostor.
Razen tega da se nekateri vibracijski objekti dotikajo in vplivajo drug na drugega, je sistem komunikacije med konzolami in motorji, ki poganjajo vibracije, vnaprej določen. Obiskovalka_ec je tako postavljen_a v položaj, ko njeno_govo delovanje sproža le navidez avtonomno delovanje, ki preko igrive interakcije nudi zgolj iluzijo moči. Dejansko pa sam_a nastopa samo kot uporabnica_k, del vnaprej zastavljenega sistema. Navidezno moč (izbire) pa izpostavlja tudi centralna postavitev objektov med štiri nosilne stebre galerije. Postavitev skuša na ta način tudi prostorsko poudariti zgrešenost temeljev (neoliberalnega kapitalističnega) sistema in ugovarjati glorifikaciji moči uporabniške (potrošniške) izkušnje. Nasprotujoča načina interaktivnosti gledalko_ca držita v napetosti, saj jo_ga instalacija postavi v stanje mrzličnega lovljenja pomena v poplavi vizualno-akustičnih motenj, ki se neprestano izmikajo razumevanju in spodbujajo občutek izgube orientacije pri odločanju (v prostoru). S tem umetnica opozarja na nepredvidljivost in prekarnost neprestano vase sesedajočega se družbenega sistema, na njegovo antropocentričnost, patriarhalnost ter na odtujenost (tako med posameznicami_ki kot med človeštvom in naravo), ki jo povzroča.
Vseprisotno brnenje vibracij pa aludira tudi na hiperobjektnost, to v prostoru in času ter vseh njegovih prihodnostih značilno lastnost objektov, skovanko Timothya Mortona
[1], s katero je želel opisati onesnaženost. Tudi tu gledalka_ec z lahkoto potegne paralele med vibracijami, ki zasičijo prostor galerije, in vseprisotno onesnaženostjo okolja, vključno z vsemi posledicami, ki jih je planetu zadalo človeštvo s svojo neustavljivo željo po hiperprodukciji (zaslužkov), spodbujano s strani multinacionalk in vlad, ki klonejo pod njihovimi pritiski ter posledično prispevajo tudi k neenakostim na številnih področjih. Kar naredi situacijo ironično – odlično ilustrira razstava z vzpostavljanjem napetosti med vključenimi elementi – pa je to, da prisotnost človeštva sama po sebi spreminja okolico in obratno, (spremenjena) okolica povratno vpliva na ljudi.
Reprezentacijo širše slike bivanja in vpliva človeštva na okolico ter napetosti v družbenem sistemu je avtorica še ojačala z izborom materialov. Uporabniško krmiljeni vibracijski objekti so med drugim sestavljeni tudi iz rastlin, najdenih v okoliških samozaraslih urbanih območjih, kjer invazivne vrste uspevajo v izobilju. Za boljši prikaz stanja, v katerem vladajo napetosti, jih je v objektih postavila nasproti proizvedenim materialom, kot so resničnost posnemajoče umetne rastline. Opne njenih balonov so izdelane iz lateksa, »rane drevesa«, kot mu poetično pravi sama, in združujejo lahkotnost potrošnje ter odnos človeka do okolja. Zunanji balon vsebuje vodo, manjši notranji baloni pa osnovne gradnike Zemlje, kot so silikati in voda, ter elemente naše bivanjske in predmetne kulture, kot sta beton in plastika. V balonih so snovi združene in se mešajo, kar povečuje tveganje za praznjenje oz. sesedanje balonov. Aluzija na nevzdržni (netrajnostno zastavljen) družbeni sistem pa se skriva tudi v časovni zamejenosti obstoja balonov. Ti se pod vplivom zunanjih dejavnikov počasi razkrajajo in iz transparentnih spreminjajo v opalne, kar opazovalki_cu vedno bolj onemogoča vpogled v dogajanje v notranjosti, v bistvo.
Svoje sporočilo umetnica podaja zelo taktno, brez vsiljevanja in neposrednih referenc na katastrofalne razsežnosti uničevanja okolja. V tem njena strategija spominja na pristop Olafurja Eliassona, ki ima sicer za realizacijo umetniških del na voljo neprimerljivo več virov in sredstev. Umetnica gledalkam_cem tako raje podari čas in prostor za razmislek o občutjih in izkušnjah, ki jih doživijo ob potopitvi v zmes tako konceptualno kot estetsko premišljenega umetniškega dela, ki ga zanje pripravi. Kombinacija, ki bo obiskovalkam_cem gotovo še dolgo ostala v spominu, saj ponuja vprašanja brez odgovorov, hkrati pa nudi prostor za lasten premislek, ki bo zagotovil podaljšano sproščanje učinkov razstave na obiskovalke_ce.
Ana Grobler, Sebastian Krawczyk
Nika Erjavec (1994) deluje na področju intermedijske umetnosti, gledališča, fotografije in oblikovanja. Leta 2017 je diplomirala na oddelku za unikatno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer trenutno zaključuje magistrski študij kiparstva. Pod mentorstvom Alena Ožbolta, Maje Smrekar in Uršule Berlot se ukvarja z senzorično zaznavo v preseku umetnosti in znanosti ter (ne)vidnimi transformacijami okolja. Naloga izhaja iz daljšega eksperimentalno raziskovalnega procesa vezanega predvsem na fenomen zvoka, od njegove materialnosti do okoljskih sprememb na ravni akustične krajine. Za serijo instalacij (ne)VIDNO in hibridno umetniško raziskavo je leta 2019 dobila Prešernovo nagrado ALUO in bila nominirana za univerzitetno Prešernovo nagrado. V letih študija aktivno sodeluje na lokalnih in mednarodnih razstavah, deluje v intermedjiskih projektih in v gledališču, vodi in se udeležuje različnih delavnic doma in v tujini.
Maja Smrekar (1978) je diplomirala na oddelku kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v sodelovanju z Akademijo za gledališče, film, radio in televizijo in je magistrica videa in novih medijev (ALUO). Njeno delo je uveljavljeno v mednarodnem umetniškem in znanstvenem miljeju prek interdisciplinarnega raziskovanja ideoloških struktur v družbi. Njeno delo je bilo razstavljeno v umetniških in intermedijskih muzejskih kontekstih, med njimi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ZKM Karlsruhe (Nemčija); Musée de l'Homme Paris (Francija), MAK Vienna / Vienna Art Week (Avstrija), Institutu Het Neuwe (Nizozemska), Latvijskem nacionalnem muzeju umetnosti (Latvija), Galeriji Kapelica, Hyundai Motorstudiu Beijing (Kitajska), Galeriji Zuercher / Frieze v New Yorku (ZDA); Galeriji RMIT Melbourne (Avstralija) in na festivalih Ars Electronica (Avstrija); Click festivalu (Danska), Transmedialu (Nemčija), Rencontres Bandits-Mages (Francija). Je umetniška sodelavka mnogih produkcijskih platform kot naprimer Galerije Kapelica/ Zavod Kersnikova, The Culture Yard (Danska), Aksiome - Zavoda za sodobne umetnosti, Quo Artis fundacije (Španija), ... Med ostalimi nagradami je leta 2017 na Prix Ars Electronica prejela nagrado Golden Nica Award v kategoriji hibridne umetnosti in najvišjo nacionalno nagrado za umetniške dosežke, nagrado Prešernovega sklada v letu 2018. Njena dela se nahajajo v zbirkah Arteast 2000+ Muzeja sodobne umetnosti Metelkova in Muzeja Palazzo Taffini v Saviglianu (Italija). Živi in dela v Ljubljani.
[1] Timothy Morton,
The Ecological Thought (2010) in
https://www.artspace.com/magazine/interviews_features/in_depth/an-interview-with-eco-philosopher-timothy-morton-on-art-and-the-hyper-object-55828, ogledano 8. 1. 2021.
Tehnična pomoč: Janez Grošelj.
Foto (dve prvi fotografiji): Nika Erjavec.
Fotografije postavitve razstave: Nada Žgank.
Odpiralni čas galerije:
ponedeljek - petek: 11.00 - 19.00.
