Galerija je odprta:
ponedeljek - četrtek:
11.00 - 19.00
petek:
15.00 - 23.00
 
 
 
 
 
 

21. Rdeče zore: Đejmi Hadrović – Razkrivanje tančice tišine (Unveiling the Silence)

05 Marec 2020 > 27 Marec 2020 Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave "Razkrivanje tančice tišine (Unveiling the Silence)" Đejmi Hadrović, v četrtek, 5. marca, ob 18:00 uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Dogodek bo potekal v sklopu 21. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore. Dodatni odpiralni čas galerije v času festivala: sobota, 7.3.: 15:00 - 23:00. Vabljene_i tudi na druge dogodke v okviru festivala. Odpiralni čas, v petek, 13. marca: 11:00 - 15:00.

21. edicijo Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore bo s samostojno razstavo otvorila mlada umetnica Đejmi Hadrović, ki v svoji umetniški praksi naslavlja feministične teme znotraj specifičnega postjugoslovanskega prostora in časa; referira se namreč tudi na (pol)preteklo zgodovino. Umetnica »ima močno pozicijo v sodobni generaciji slovenskih umetnic_kov, njeno delo se neposredno nanaša na kapitalizem, na odnos dela in kapitala ter na patriarhalne strukture družbe.«[1] Skozi video, fotografijo in performans se pronicljivo in konsistentno loteva vprašanj spola, večplastnosti identitete, migracij in diskriminacije na podlagi veroizpovedi ter etničnega porekla ter z ostrino podaja kompleksno kritiko družbe.

Feministični angažma v umetniških delih Đejmi Hadrović se precej očitno navezuje na močno tradicijo umetnosti sedaj mednarodno uveljavljenih feminističnih ustvarjalk iz nekaterih drugih republik nekdanjega jugoslovanskega prostora. Umetnost Đejmi Hadrović se referira na njihova surovo neposredna in presunljiva dela. Slutiti je vzporednice z opusom Šejle Kamerić (1976), še posebej z njenim pretresljivim delom Bosansko dekle[2]. Ta se tako kot video Đejmi Hadrović Apartment 102[3] (Apartma 102, 2019) nanaša na brutalno fizično nasilje jugoslovanskih vojn in genocida v Srebrenici leta 1995 ter na sistematična posilstva (kot zavržno strategijo etnocida in religiocida). Izpostavlja problematiko zahodnega, s kolonialističnimi aspiracijami zaznamovanega pogleda na Balkan. Izhodiščna točka pri obeh delih je avtoportret, skupna pa jima je tudi (začetna) izvedba v črno-beli tehniki. Video, ki zastavlja vprašanja o izkušnji travme, nas popelje v kompleksno polje transgeneracijske kolektivne travme, ki jo je povzročilo vojno nasilje v Bosni in Hercegovini. Đejmi Hadrović polje odpira z empatične pozicije in se osebno poda v središče travme; jasno se pozicionira kot subjekt, ki so se ga vojne grozote dotaknile osebno, četudi posredno.

V videu se na avtoričinem obrazu plastijo vprašanja o negotovosti, sramu, strahu, poniževanju in nasilju. Javne obravnave teme kolektivne travme ponavadi raje govorijo o izkušnji nasilja, kot da bi se ukvarjale z njegovimi povzročitelji[4]; Apartma 102 pa ne ostane pri podoživljanju travme. V trenutku, ko vprašanja kulminirajo v »Do you wish you didn’t survive?« (»Si želiš, da ne bi preživela?«), se začne črno-belo spreminjati v barvno, pojavi se zvok brnenja in umetnica si odgovori na vprašanje »Ostati tiho ali govoriti?« z začetka videa. Avtorica jasno zavzame stališče o nedopustnosti nasilja, opolnomoči žrtve in obrne pozornost na povzročitelje zločinov. Na ta način zareže v kontinuiteto, ki jo zarisuje travma. Dvojni vpogled v problematiko podpira tudi igra z vlogo pogleda: video na koncu razkrije osebo za objektivom, ki jo lahko razumemo kot simbol gledalke_ca, ki lahko hkrati aktivno sodeluje tako pri izvajanju kot pri preprečevanju nasilja. S tem opozori na nevarnost ozkega pogleda, ki se osredotoča samo na nasilje in ne prevprašuje pozicije opazovalke_ca in gledalke_ca.

Eden izmed povodov za nastanek dela je bila tesnoba ob razmisleku o nepredvidljivosti in nedoumljivosti človeške narave, ki lahko pod ekstremnimi okoliščinami na videz kogarkoli prisili k okrutnim dejanjem. Ob tem video dobi videz historičnega dokumenta, ki nam pomaga uzreti pore, skozi katere se travmatične izkušnje vpisujejo v kolektivno zgodovino. Istočasno nam pokaže sedaj že v duh časa vpete posledice preteklosti in nas sooči z ahistoričnim momentom, ki odpira brezčasno vprašanje o ontologiji zla.

Njen razmislek o temi se preliva v instalacijo Unveiling the Silence (Razkrivanje tančice tišine, 2020), ki se prav tako dotika vojnih zločinov v Bosni in Hercegovini. Še bolj kot v prejšnjem delu Hadrović vzpostavi zelo intimno komunikacijo z gledalko_cem, ki vsebino dela vidi šele s pomočjo UV svetilke, pod svetlobo katere se izrišejo imena obtožencev in obtoženke Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu. S tem umetnica usmeri pozornost na individualna imena, ki se skrivajo za masovnimi zločini institucij, hkrati pa opozarja na odsotnost ženskih glasov v pripoznanih narativih polpretekle zgodovine zahodnega Balkana.

Nevidnosti, odsotnosti žensk v dominantnem diskurzu delo daje poseben poudarek. Uradna zgodovina beleži padle, ki so večinskem deležu moški, zločinci, nosilci oblasti. Ženska perspektiva in zgodovinski spomin tu nimata svojega prostora, bivata v ustnem izročilu in doživetih posledicah vojne nekje na margini, v grozeči odsotnosti, pod tančico skrivnostnosti.

V ospredje večine umetničinih del se umeščajo tudi prisvajanje zlorabljenih (etničnih, verskih in drugih) simbolov in prevračanje njihovih vsiljenih negativnih pomenov ter emancipiranje pozicije druge_ga. To postane očitno že ob obisku njene spletne strani, kjer nas uvodoma pozdravi umetelno kaligrafsko izpisana začetnica njenega imena, Đ. Črko, ki je bila ob ć-jih podlaga in povod za nacionalistično sovražnost v slovenskem prostoru, še posebej po osamosvojitvi, umetnica postavi na piedestal, si jo prisvoji in opolnomoči vse, s katerimi je črka povezana. Na podoben način deluje tudi fotografska serija Zahida is a Feminist (Zahida je feministka, 2016). V njej prevprašuje zahodne akademske in aktivistične feminizme in raziskuje, kaj vse je lahko feminizem na presečišču vere, etničnega porekla in odnosa med "naprednim" zahodom in "nerazvitim" vzhodom oz. Balkanom.

Umetnica nas opozarja, da prevladujoči pristopi zahodnih feminizmov, ki so si na kolonialistični in neoliberalni podlagi priborili avtoritetno pozicijo, segregirajo teme, ki niso zahodnjaške, in zato ne morejo biti univerzalni; ob bok jim enakovredno postavlja angažirane pristope svoje babice Zahide. Iz del Đejmi Hadrović je razvidno, da so pretekle in sedanje emancipatorne prakse balkanskih žensk brez dvoma feministične, kljub temu da zahodne ideološke prakse Balkan vidijo in prikazujejo le kot patriarhalno, tradicionalno, podeželsko, nerazvito, mistično, eksotično in strašljivo področje.

Tamara Klavžar, Eva Jus, Ana Grobler.


----------------------------------------------

Đejmi Hadrović (1988), rojena v Trbovljah, je umetnica, katere ustvarjanje temelji na časovnem mediju. Leta 2018 je bila nominirana za nagrado OHO za mlado vizualno umetnico. Prejela je nagrado Förderungspreise der Stadt Wien 2018 in je od leta 2017 doktorska študentka na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Poudarek Hadrovićinih umetniških del je na poskusu ekstrakcije pomembnih kulturnih povezav in ideoloških točk iz dogajanja na Balkanu in v postsocialistični regiji na splošno. Podrobneje skuša opredeliti feminizem, seksualnost in spol v postjugoslovanskem prostoru. Njeno delo temelji na teoretičnem okviru, ki ga prenaša v sodobne umetniške prakse, kot so video, fotografija, performans in instalacija.

http://dejmihadrovic.si/

[1] Marina Gržinić, Đejmi Hadrović: upodobitev konvulzije postsocialističnega turbokapitalizma v Sloveniji, Prvojunijska razstava 2019, Delavski dom Trbovlje, r.k., Trbovlje, 2019.
[2] Seila Rizvic, What Does a Victim Look Like? An Interview with Šejla Kamerić on the Legacy of “Bosnian Girl” (Kako izgleda žrtev? Intervju s Šejlo Kamerić o zapuščini “Bosanskega dekleta”), na: https://balkanist.net/what-does-a-victim-look-like-sejla-kameric/

[3] Video je posvečen aktivistkama Jadranki Cigelj in Nusreti Sivac ter ostalim preživelim internirankam koncentracijskega taborišča v Omarski v Bosni in Hercegovini. Naslov video dela je dobesedni prevod naslova knjige Jadranke Cigelj, v kateri je pisala o zločinih, storjenih v koncentracijskih taboriščih na področju občine Prijedor v Bosni in Hercegovini.

[4] Naj navedemo zgolj primer takega članka: https://www.nytimes.com/2018/12/10/health/mind-epigenetics-genes.html (12. 2. 2020)

*********************************************

Produkcija: KUD Mreža/Rdeče zore/ Galerija Alkatraz  v promocijskem partnerstvu z BLOCKFREI.
Oblikovanje podobe festivala Rdeče zore 2020: Nurlama Vidrih
Dizajn vabila na razstavo: Jasmina Grudnik
Kuratorke: Tamara Klavžar, Eva Jus, Ana Grobler
Posebna zahvala: Lauri Rivera Gomez, Evi Kovač, Robertu Ahlinu.

Program Galerije Alkatraz podpirata Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo.

 







Grafična podoba 21. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore. Oblikovanje: Nurlama Vidrih Đejmi Hadrović, Apartma 102 (sličica iz videa), 2019 Đejmi Hadrović, Zahida is a Feminist, 2016, BiH Đejmi Hadrović, Zahida is a Feminist, 2016, BiH Đejmi Hadrović, Zahida is a Feminist, 2016, BiH Đejmi Hadrović, Zahida is a Feminist, 2016, BiH