Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
06 Marec 2019 > 29 Marec 2019 Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave "Domesticated Animals (It's Hard to Work in a Dress)" Tine Dobrajc, v sredo, 6. marca, ob 19:30 uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Dogodek bo potekal v sklopu 20. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore. Odpiralni čas galerije v času festivala: četrtek, 7.3.: 13:00 - 21:00, petek, 8.3.: 15:00 - 23:00, sobota, 9.3.: 16:00 - 23:00. Vabljene_i tudi na čajanko z umetnico in kuratoricami, v petek, 29. marca, ob 18:00.
Ob 20. obletnici feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore bo svoje delo na samostojni razstavi v Galeriji Alkatraz z naslovom Domesticated Animals (It's Hard to Work in a Dress) predstavila vrhunska mlada umetnica Tina Dobrajc. V njena dela je prefinjeno vpletena družbenokritična nota s feministično podstatjo. Umetnica prepleta elemente tradicije in emancipacije ter problematizira vprašanje spola in vloge ženske v sodobnem svetu, a namenoma izven teoretično-konceptualnih okvirov. Feminizem v njenih slikah vsebinsko sije iz ozadja in je kot vseobsegajoča slutnja, ki prežema motiviko del. Iz njenega umetniškega pristopa je razvidno, da domiselna vpeljava angažirane vsebine lahko dela le nadgradi. Umetnica na slikarski način raziskuje koncepta identitete in družbenega etiketiranja. Z združevanjem navidez nezdružljivih podob sodobnosti in motivov tradicije ustvarja nove kontekste in odpira nova gledišča tako na sodobnost kot na preteklost. Skozi združevanje različnih svetov – vključujoč živalskega in človeškega – išče in poudarja dramatično napetost med različnimi vidiki posredovanih identitet in ustvarja privlačno-strašljivo atmosfero, ki posrka pogled.
Njene v ospredje postavljene figure žensk vzpostavljajo komunikacijo med tradicionalnim statusom ženske in emancipiranim, opolnomočenim pogledom na svet. Z združevanjem narodnih noš in etnoloških simbolov z odločnim, samostojnim in osvobojenim telesom v svet, ki se želi prikazati kot črno-bel, vnaša odtenke sivine. Tako ustvari prostor za razmislek, prostor za sintezo tradicije, sodobnosti in upora. Vse to dodatno poudarijo elementi, kot so vezenine, besede, filmsko vmeščeni podnapisi, plastična dekoracija in podobno, ki kot del celote umetniškega dela zasedejo svoj, bistven prostor.
Njena dela raziskujejo in mešajo različne vzhodnoevropske tradicije oblačenja, ki pa vse brez razlike sooblikujejo in označujejo pozicijo ženske v družbi in narekujejo meje svobodi izraza. Tradicionalna podoba ženske v narodni noši v sebi nosi nostalgična etno-mitološka sporočila o povezanosti nacije in ženske kot simbola njene samoreprodukcije. Tina Dobrajc v svojih delih spretno sprevrača to pričakovano tradicionalno simboliko. Ženske, upodobljene v njenih delih, nosijo pokrivala na dovolj drugačen način, da ustvarjajo ravno prav občutljivo in pretanjeno zarezo v prevladujočo etno-centristično, patriarhalno in heteronormativno ideologijo. Določeni elementi, kot je odsotnost obraza upodobljenih žensk (You Don’t Belong to This Century), izpostavijo problem zvajanja žensk na njihove tradicionalno razumljene spolne vloge, spet drugi elementi, kot je skoraj ohola, asertivna drža dekleta (Mela-mela-mela-melancholia, Mon Cher), počno ravno obratno s sprevračanjem pričakovanih oblik reprezentacije žensk. Iz vse kompleksnosti spajanja teh različnih elementov zaveje nesmisel ali celo nasilje navidez harmoničnih podob normativne ženskosti. V njenih slikah absurd ideala privre na plano in je postavljen na sramotilni steber. Skozi ta preobrat avtorica ustvarja prostor, v katerem lahko žensko podobo beremo tudi drugače – kot podobo samostojnih močnih žensk in deklet, boginj, ki opozarjajo na krutosti sveta.
Avtorica preizprašuje podobo slovenske in vzhodnoevropske noše kot zgodovinskega indica o vprašanju spola. Posebno zanimivo je pokrivalo na sliki Mela-mela-mela-melancholia, Mon Cher. Pokrivalo enega izmed cerkniških laufarjev, kostumov, ki jih smejo tradicionalno obleči le moški, si je tu nadelo dekle. Kot vrhovna razsodnica ponosno varuje vse pred »lažnivci«, a ni sama. Njena vojska so zveri, ki ščitijo mesto v ozadju, ima pa tudi podporo somišljenic(-e) s puško v rokah. Pomenske vzporednice lahko tu povlečemo z arhetipskim, mitološkim poljem. Način, na katerega telesnost dekleta zaseda prostor, spominja na upodobitve vladarjev ali papežev. Njen položaj je v marsičem moralno ambivalenten, a nepreklicno izraža moč. Ta moč ni absolutna in ni brez hibe, hkrati izraža tudi oholost, morda celo prezir. Dekle nastopa kot nekakšna vrhovna vodja maščevalskega pohoda zatiranih, moč si krepi s povezovanjem z naravo; točneje s tistim, kar je zastrašujoče in pošastno v njej. Povezava z arhetipsko podobo žensk kot tistih, ki imajo dostop do smrti in podzemlja, torej ni naključna. Vojska pooseblja ta družbeno pogojeni balast vzorcev, prepričanj in idealov ter se bori za resnico, ki so si jo prisvojile manipulirajoče odločevalske elite, nosilke moči, in jo ukrojile po svoji potrebi, zgolj zato, da obstanejo na oblasti.
V delih Tine Dobrajc pogosto igra pomembno vlogo vprašanje pogleda, bodisi v obliki vzvišenega pogleda deklice v delu Mela-mela-mela-melancholia, Mon Cher, pogleda, ki spominja na upodobitve aristokratskih moških, ali pa na primeru dela You Don’t Belong to This Century, kjer sta osrednji figuri zasukani vstran, z izrazito odsotnostjo pogleda. Figuri brez obraza strmita stran od gledalke_ca, eni obraz nadomešča brizg žive rožnato-rdeče barve, z asociacijo na kri in nasilje, drugi kontrastno iz predela, kjer naj bi bil obraz, »rastejo rožice«. Tako kot pri figuri dekleta je tudi tu jasno, da upodobljeni nista tu za voajerski pogled hegemone moškosti, pač pa sporočata popolnoma drugačno realnost in usmerjata pogled gledalke_ca nekam drugam, na pokopališče, nekam izven materialnosti slike. Za to delo je še posebej značilno tudi preigravanje kontrastov – ostri, strogi enakostranični križi, narejeni iz cvetličnega ornamenta ali pa mehkih satenastih roza blazin. S spajanjem binarnih nasprotij vsaka stroga kategorija izgubi svoj vpliv, in čeprav je slika polna vsebine, nas napeljuje na to, da nekaj pomembnejšega, nekaj bistvenega in morda grozljivega leži onkraj. Gre za slutnjo sodobnosti, kjer se vse, kar je bistvenega – igre moči, grozodejstva, smrt – izmika pogledu.
Tudi z delom Izvor sveta Tina Dobrajc postavlja prezrte na položaj moči – iz objektov jih sprevrača v subjekte, iz opazovanih jih pretvarja v opazovalke. Skozi podobo slavne Courbetove slike lahko pokukamo in vidimo portrete trinajstih bork za pravice žensk 19. in 20. stoletja. Že Alenka Spacal[i] se je posvetila Courbetovem Izvoru sveta, ki predstavlja najbolj izraziti primer voajerizma v slikarstvu, že ustvarjena je bila po naročilu za znanega zbiralca umetniških erotičnih del. Slika je širši javnosti dolgo ostala povsem neznana. Med drugo svetovno vojno naj bi izginila iz Hatvanyjeve kolekcije v Budimpešti, po vojni pa naj bi se ponovno pojavila v Franciji. Njen tretji lastnik je bil Jacques Lacan, ki jo je v svoji podeželski hiši skrival za krajino Andréja Massona, za posebnim skrivnim mehanizmom. Razvpito delo je bilo do leta 1995, ko je prišlo v last muzeja Orsay v Parizu, vedno skrito in namenjeno samo voajerskim pogledom njegovih lastnikov ali pa je veljalo za pogrešano. S prevratom, ki ga je izvedla Tina Dobrajc, je avtorica tako izkoristila delo, ki eksemplarično predstavlja patriarhalni pogled, in ga izkoristila, da je dala ženskam moč in prostor, predvsem pa možnost pogleda (za) nazaj.
Razstava Domesticated Animals (It's Hard to Work in a Dress) bo tudi idealna priložnost, da festival, ki se mu je vsakoletno večala domača in tuja publika ter rasla vidnost v medijih, prepozna feministični doprinos inovativne, samosvoje in izvirne vsestranske umetnice, pa čeprav izražen rahlo drugače kot smo ga vajene_i iz prejšnih edicij festivala. Z razstavo smo želele_i izpostaviti različne zorne kote, iz katerih se Tina Dobrajc loteva feminizma – od velikoformatnih slik z impozantnimi postavitvami ženskih figur, risb oziroma mešane tehnike na skromnih rjuhah, ki naslavljajo tabuje, povezane z menstruacijo, instalacij, pa do miniaturnih razglednic, ki jim z umetniško intervencijo vdahne novo življenje. Razstavljanje del, ki prevprašujejo in subvertirajo spolne vloge ter tradicijo, je še toliko bolj pomembno v času, ko beležimo porast neokonservativnih idej, ki želijo predvsem ženskam, LGBTIQ skupnosti in drugim manjšinam odvzeti težko priborjene pravice.
Tamara Klavžar, Eva Jus in Ana Grobler
