Galerija je odprta:
ponedeljek - četrtek:
11.00 - 19.00
petek:
15.00 - 23.00
 
 
 
 
 
 

Skupinska razstava “Feministična umetnost na UL ALUO, 1. del: Éden, dva, … pet (kosmatih) predlogov za boljši jutri”

12 Februar 2019 > 01 Marec 2019 Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave Éden, dva, ... pet (kosmatih) predlogov za boljši jutri, v torek 12. februarja 2019, ob 20. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstavljajo: Lea Culetto, Asiana Jurca Avci, Tatiana Kocmur, Nika Lapkovski, Teodora Švet. Vabljene_i tudi na zaključno vodstvo po razstavi, 1. marca, v okviru 20. festivala Rdeče zore.


Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in KUD Mreža pripravljata dve skupinski razstavi feministične umetnosti, ki nastaja in je nastajala med študijem na instituciji in ob njem. Prva razstava bo postavljena v Galeriji Alkatraz, druga pa bo potekala v okviru stote obletnice Univerze v Ljubljani in bo otvorjena v marcu, v mesecu, v katerem praznujemo mednarodni dan žensk, v novoustanovljeni univerzitetni Mali galeriji, na Slovenski cesti 35. Glede na število sodelujočih umetnic_kov, ki so trenutno študentke_ti podiplomskega ali dodiplomskega študija oz. tik pred zaključkom enega ali drugega, je jasno, da je zanimanja za feministično tematiko precej več, kot ga je bilo še pred petnajstimi leti. Približno takrat je dr. Nadja Zgonik za izbiro naloge pri predmetu Umetnostna zgodovina na seznam gesel, ki naj bi jih opisovale_li študentke_ti, uvrstila tudi feministično umetnost, s tem samo navidezno majhnim dejanjem pa spodbudila pričetek sprememb na UL ALUO in v razmišljanju nas, študentk_ov. Naša naloga se je pozneje tudi zaradi njenega angažmaja in aktivnega interesa nekaterih študentk_tov1 razvila v publikacijo z naslovom Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 19452, sama pa sem feministično umetnost v Sloveniji obravnavala še v diplomskem delu pod njenim mentorstvom. Glede na pogovore s študentkami_ti še danes velja, da spodbujanje aktivne drže, še posebej kar se tiče feminističnih vsebin, izvira iz prepleta dobre volje profesoric_jev in želj zainteresiranih študentk_tov. Gotovo pa ima s povečanjem zanimanja za te teme opraviti tudi zaposlovanje novih pedagoških kadrov. Strokovna vodja dr. Petja Grafenauer je ena zaslužnejših za to, da se je projekt udejanil, seveda ob podpori prve dosedanje dekanje UL ALUO, mag. Lucije Močnik Ramovš, ki ima posluh za tovrstne ideje.


V Galeriji Alkatraz predstavljamo dela Lee Culetto, Nike Lapkovski, Asiane Jurce Avci, Teodore Švet in Tatiane Kocmur z naslovom Éden, dva, ... pet (kosmatih) predlogov za boljši jutri, ki poveže predstavljena dela v celoto in posredno opiše njihovo vsebino, ki je po feministično humorna, kosmato erotična in seksualna, obenem pa resna in kritično ostra do razmer v družbi.


Lea Culetto, ki v svojih umetniških delih izkazuje kontinuiran feministični angažma, s svojim videom (Brez) da iztočnico za razstavo, saj prek njega razkriva ponižujočo reprezentacijo ženskih teles v oglasih za higienske izdelke, izdelke za osebno nego, ličila ipd. Ob ogledu njenega videa, iz katerega so odstranjeni deli z oglaševanjem in izvirni zvokostaja samo naplastena montaža polgolih ženskih telessmo gledalke_ci soočene_ni z neke vrste soft pornografijo. Na ta način umetnica jasno predstavi vsiljeno družbeno zaželeno podobo žensk, ki se skriva med vrsticami televizijskega oglaševanja. V njem so ženske po večini pomanjšane na seksualni objekt v vlogi prodajalk izdelkov, ki obljubljajo doseganje neživljenjskih meril »lepote«. Čez video je Culetto posnela lastno branje dela članka avtorice Sandre Lee Bartky z naslovom Foucault, ženskost in modernizacija patriarhalne oblasti, ki govori o načrtnem nadzorovanju ženskega telesa. Izbrala je odlomek, kjer Bartky našteva izdelke, ki jih mora ženska uporabljati, da doseže zaželeni videz. Umetnica razkriva zlorabo in izkoriščanje podobe ženskega telesa v medijih, poudarja, da je ženska golota v lasti družbe, ne posameznice, in kritizira plitvo prikazovanje oseb, ki prevzemajo zgolj vlogo potrošnega blaga.


Tudi Tatiana Kocmur v svojih umetniških delih pogosto posredno ali neposredno uporablja feministično tematiko. Z razstavljenima deloma kritizira obsedenost družbe s »popolnim« ženskim telesom, ki mora biti nujno seksualizirano na (cis)seksističen način, da je sploh sprejeto. Kot ugovor na omenjeno v sliki Deformada 1 na lastnem telesu, ki je v priklonu, povesi prsi do tal in jih v delu Deformada 2 razlije po prostoru. Pisani sliki, ki uporabljata tudi kič kot izrazno sredstvo, na prvi pogled, predvsem v sliki Deformada 1, delujeta kot neke vrste verska ikonografija, še posebej, če upoštevamo formalno postavitev elementov. Umetnica na svojski način apropriira sredstva manipulacije množičnih medijev v postprodukciji oglaševanja. Deli lahko beremo kot kritiko družbe, medijsko poplavljene s »popolnimi« telesi, lahko pa ju jemljemo tudi s ščepcem humorja, saj govorita o tem, kaj vse bi še lahko bilo v družbi, kar se tiče ženskih teles, sprejeto, pa ni. Dejanskost z leti bolj in bolj povešenih prsi je nekaj, kar bi morda bilo bolj primerno slaviti, saj starost v večini primerov prispeva k večji izkušenosti in znanju. Zdi se, da umetnica naredi prav to z ekstremno povešenimi v eni in relativno naravno povešenimi prsmi v drugi sliki. Njene izjave se torej ne da brati drugače kot ugovor na vseprisotni ageizem. Kot pogosto počnejo in so počele feministične umetnice, za to uporabi svoje telo, saj je na lastnem primeru najbolj učinkovito (in tudi najbolj sprejemljivo) govoriti o objektifikaciji (ženskih) teles in o sistemski zlorabi subjekta (ženske).


Kaj vse bi še lahko bilo, poleg čaščenja povešenih prsi, če bi v razmislek širše družbe vnesle_i ščepec kvir-feminizma, pa kaže Nika Lapkovski, letošnji_ja avtor_ica festivalske podobe Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore, sicer pa tudi zagnana_i LGBTIQ* aktivist_ka. Z umetniškim inkluzivnim potešitvenim robotom, ki sliši na ime Éden, v zabavnem tonu odgovarja na pojav seksualnih robotk z umetno inteligenco, ki z dodelanimi programiranimi zapiranji in odpiranji vek že ustvarjajo srhljiv vmesni prostor, kjer se nahaja človek-robot. Navdih zanj je bila robotka Harmony3. Ta in podobni modeli z umetno inteligenco ustrezajo predvsem fantazijam dominacije hegemonega strejt cis moškega kot edinega, ki ima sredstva, da si zadevo lahko privošči, kar pove veliko o gmotnih razmerah LGBTIQ* populacije in žensk. Prototip njenega/njegovega robota bo razstavljen skupaj s katalogom možnih različic robota, v katerem se lahko najdejo tudi domoljubi_ke, ljubitelji_ce astronomije, tisti_e, ki se bojijo neznanega, ipd. S temi različicami, ki se osredotočajo na osebnosti kupcev, se avtor_ica norčuje iz popularnih personaliziranih taktik oglaševanja. Éden tudi namenoma ni antropomorfen, saj ne želi imeti z utelešanjem objektifikacije žensk, s promoviranjem nezdravih meril »lepote« in s fetišizacijo (velikosti) spolnih značilnosti nič skupnega. Človeku ni podoben in se karseda malo nanaša na človeške spolne organe, zato ne bo vplival na popačenje medosebnih odnosov, česar pa se ne da trditi za seksualne robote_tke. Omogoča tudi možnost skupne uporabe in je zatorej poliamorno-friendly. Projekt gledalko_ca postavi v pozitivni notranji konflikt, ki niha med hihitajočo se zadrego in željo po izbiri primernega modela. A ko bo izdelek na voljo za širšo potrošnjo, je potrebno vedeti tudi, da bo prevzgojil še tako skrito patriarhalno hegemonost v vsaki_em od nas, saj se bo obnašal po načelih privoljenja in o njem učil uporabnice_ke, ker ne odobrava seksualnega suženjstva in kulture posilstev.


Na razstavi je v središču zanimanja Teodore Švet prav tako seksualnost, a na malce drugačen način. S serijo Fuck Painting (ki se jo lahko bere kot Jebeš Slikarstvo, Jebena slika oz. Jebana slika, torej kot predmet, ki prejema seksualno aktivnost) je želela afirmirati spolnost kot pozitivno in z nje obrisati prah grešnosti in umazanosti. Njen namen, kot sama pravi, jo je bil predstaviti kot lepo v vseh oblikah, barvah in razmerjih, če je le popolnoma konsenzualna. Umetnica je tokrat fokus poželenja s človeške_ga partnerice_ja preusmerila na sliko. Prazno platno je izjemno razburljivo, obenem pa zastrašujoče, a vabi, da se ga dotakneš in na njem pustiš svoj pečat. Pečat je naredila kar s svojim golim telesom, ki ga je uporabila kot čopič. Z nežnimi, lazurnimi slikami, ki jih izvablja iz sebe v procesu, je želela ujeti erotično gibanje in energijo ter pokazati, da je lahko seksualnost lepa, tudi posredno, v njenih skorajda eteričnih slikah. Šok za gledalko_ca morda lahko nastopi, ko vidi, kako so slike nastale, v njenem mesenem, zabavnem trashy videu, kjer je proces dokumentiran. V njem lahko sledimo ne preveč editiranemu gibanju in drgnjenju ter tapkanju z umetničinega zornega kota. S tem, ko je fokus iz z družbenim mišljenjem pogojenih in pogosto vsiljenih obveznosti (seksualnih) človeških razmerij preusmerila na sliko, je izbrala nov, s heteronormativnostjo, seksizmom in patriarhalnimi pravili neobremenjen objekt privlačnosti. Njeno izjavo lahko zato beremo kot poziv k vračanju avtonomne spolnosti nazaj v lastne (ženske) roke.


V lastne roke pa s femmageom jemlje prijateljstvo Asiana Jurca Avci, ki se sicer v svojih delih pogosto dotakne feminizma. S simpatično naslovljenim delom Tendertits, foto knjigo, pravzaprav diplomskim delom, v katerem se je ukvarjala s filmsko atmosfero v mediju fotografije, oriše druženje, potepanje, skupno jutranje umivanje zob, počivanje, objemanje, praznovanje, pogovore, ples, odpor nad mrzlo vodo v morju in veliko sončenja zgoraj brez. Delo je posvečeno prijateljicam in solidarnosti med ženskami in je resnična zgodba o prijateljstvu, ki vključuje tudi depresijo, žalost in veselje, ne skrije pa skoraj ničesar, tudi higienski vložki in menstruacija so (logično) pomemben del vsakdana. Njeno delo je čudovito ljubezensko pismo prijateljstvu, ki lahko deluje tudi rahlo erotično, pa čeprav morda niti ni bilo tako mišljeno. V knjigi je zbrana večina odtenkov prijateljstva, ki organsko prehaja z ene vrste odnosa v drugo in tretjo – med dvema in nato več osebami in nikoli ni statično. Ravno tako, kot je v resnici.


Resnico pa bi najraje po svoje prikrojila Lea Culetto v »petem predlogu za boljši jutri«, ki izvira iz otroške želje po tem, da bi dlake na nogah rastle tako hitro kot lasje. Avtorica se sprašuje, ali bi bile ženske dlake družbeno sprejemljivejše, če bi bile urejene kot pričeska. Rezultat tega razmišljanja je več del iz serije My Life is a Hairytale (poskus prevoda v Moje življenje je kosmata pravljica sicer izgubi hudomušno besedno igro), kjer so na najlonke izvezeni dlakasti barvni okraski. Ne samo, da vse_i avtorice_ji kritizirajo trenutno družbeno stanje, ki je vedno bolj naklonjeno nasilju in seksizmu, ampak predlagajo svoje, izvirne in humorne »rešitve« problema. Same vsebine, s katerimi se ukvarjajo mlade_i ustvarjalke_ci, so pokazatelj tega, kakšne usmeritve podpira institucija, kakšno ozračje vlada v njej in koliko odprta je. V obeh razstavah se predstavljajo avtorice z izvirnimi kritikami resnega problema. Ne glede na to pa je tu še vedno prostor za humor. Gotovo je ob razstavah potrebno omeniti vsaj še nekaj del študentk_tov, na primer video Lost connections (Izgubljene povezave) Rebecce Reja, ki gradi na lezbično-feminističnih vsebinah, s feministično tematiko pa se spogledujejo vsaj še Nurlama Vidrih, Anja Smaka, Sara Rman, Žiga Roš in druge_gi. Na in ob UL ALUO torej tekom študija nastajajo zanimiva dela, ki gotovo prispevajo tudi h kritiki (sistemskega) seksizma, ki se nedvomno še vedno pojavlja na visokošolskih institucijah.


Ana Grobler


Razstava je del širšega sodelovanja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in društva KUD Mreža. Drugi del razstave z naslovom Glasno-žitje bo v sklopu 100. obletnice Univerze v Ljubljani predstavljen 7. marca v novoustanovljeni univerzitetni Mali Galeriji v Ljubljani, prav tako pa bo ob tej priložnosti 8. marca organiziran širši dogodek z okroglo mizo Feminizem, izobraževanje in umetniške akademije Univerze v Ljubljani v Moderni galeriji v Ljubljani.


Kuratorstvo in besedilo: mag. Ana Grobler
Strokovna vodja: dr. Petja Grafenauer
Strokovni sodelavec: Sebastian Krawczyk
Lektura in prevod: Špela Bibič
Oblikovanje: Ana Grobler, Emil Kozole
Odnosi z javnostmi: Sara Bešlin Vatovec, Sebastian Krawczyk
Zahvala: mag. Ana Čigon, doc. mag. Emina Djukić, Eva Jus, izr. prof. mag. Žiga Kariž, Tamara Klavžar, Nika Lapkovski, Tadeja Pirih, mag. Peter Rauch, izr. prof. Sašo Sedlaček, Pia Skušek, Nurlama Vidrih.
Fotografije iz otvoritve: Nada Žgank.


 



1Gašper Rus, Robertina Šebjanič, Gaja Zornada.


2Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945. Pojmi, gibanja, skupine, težnje, ur. Nadja Zgonik, Študentska založba in Inštitut ALUO, Ljubljana, 2009, str. 49-58. Dostopno na: http://www.pojmovnik.si/

3Prispevek Katie Couric za ABC News, na: https://www.youtube.com/watch?v=-cN8sJz50Ng



Lea Culetto (1995, Trbovlje) je leta 2016 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje diplomirala z diplomskim delom Ženska in fragmenti modne industrije. V šolskem letu 2014/15 je prejela priznanje za posebne dosežke pri predmetu Slikarstvo IV. Njena dela so bila razstavljena v Sloveniji in tujini (Galerija Media Nox, Maribor; Layerjeva hiša, Kranj; Galerija Alkatraz, Ljubljana, Galerija sodobnih umetnosti Celje, GalerijaGallery, Ljubljana, Kappatos Gallery, Atene, Muzej sodobne umetnosti Zagreb, …). Leta 2018 je prejela Nagrado Akademije za likovno umetnost in oblikovanje za izostren izviren pristop k tematizaciji tabujev v povezavi z ženskim telesom skozi raznolik spekter pristopov v polju sodobne umetnosti. Culetto je trenutno vpisana v dodatno leto podiplomskega študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
https://leaculetto.com/


Tatiana Kocmur (1992, Buenos Aires) živi in dela v Sloveniji. Leta 2015 je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje diplomirala na področju slikarstva pri izrednemu profesorju Žigi Karižu. Umetnica poleg razstavljanja in delovanja v Sloveniji tako kot tudi tujini (Zelenica - ATRog, Rampa lab - Galerija Kapelica, Galerija Škuc,  M5 - Švicarija, Pocket Teatru, Ufer Studios Berlin) kurira cikel performansov TRANSLACIJA/TRASLACIÓN, v preteklosti pa je vodila tudi program galerije Zelenica. S svojimi ambientalnimi postavitvami aktivno sodeluje s plesno skupino Meduza in profesionalno plesalko Lizo Šimenc. Skupaj sta ustvarili tandem Kresnička, ustanovili kreativno stanovanje Prmejduš in večkrat nastopali doma in v Nemčiji. Trenutno je vpisana v dodatnem letniku podiplomskega študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
http://tonitati.blogspot.si


Asiana Jurca Avci (1992, London) je  2015 zaključila študij vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer trenutno nadaljuje magistrski študij fotografije. Njene avtorske serije, ki jih predstavlja predvsem v obliki fotozinov in fotoknjig, zaznamujeta avtobiografska osebno-izpovedna poetika in občutek za narativo, ki izhaja iz njenega zanimanja za film. Z njimi je sodelovala na številnih skupinskih razstavah v Ljubljani, na Hrvaškem in na Slovaškem. Nazadnje se je novembra 2018 predstavila še s tremi umetnicami iz področja nekdanje Jugoslavije na razstavi “Njen novi Vzhod” v Galeriji Galženica v Veliki Gorici na Hrvaškem, ter na pregledni razstavi “Fotoknjiga in fotozin” aprila 2018 v Dobri Vagi v Ljubljani in v Galeriji GT22 v Mariboru. Kot študentka dela na različnih področjih fotografije in filma.
https://asianajurcaavci.com/


Nika Lapkovski (1994, Ljubljana) na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje obiskuje 1. letnik podiplomskega študija grafičnega oblikovanja. Diplomiral_a je pri prof. Botasu Kendi, tema njene_govega dela pa je bila problematika stigmatizacije menstrualne krvavitve. Kot grafična_ni  oblikovalka_lec in fotograf_inja sodeluje z društvi Ljubljana Pride, TransAkcija, Legebitra in kolektivom Rdeče zore. Sodeloval_a je na skupinskih razstavah v okviru Lezbične četrti, festivala Parada ponosa in drugih, skupinski projekt The Messageje bil razstavljen tudi na mednarodnem festivalu oblikovanja Plan D v Zagrebu (2017).


Teodora Švet (1993, Ljubljana) je leta 2017 na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje diplomirala iz smeri slikarstvo pri  izr. prof. Žigi Karižu. V diplomskem delu z naslovom Erotika, Barva in Čutnost se je ukvarjala s tematiko erotike, gledalkinih_čevih odzivov nanjo in tem, kako je sprejeta v družbi. Teh tematik se dotika tudi v nadaljevanju prakse. Njena dela so bila razstavljena v Ljubljani in drugje (Kult 3000, KUD-Primož Trubar). Aktivna je tudi na področju improvizacijskega gledališča. Trenutno je vpisana v 2. letnik podiplomskega študija, smer slikarstvo, na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.