Skupinska razstava “Feministična umetnost na UL ALUO, 2. del: Glasno-žitje”

05 Junij 2019 > 30 Junij 2019 Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave "Glasno-žitje", v sredo, 5. junija 2019, ob 19. uri, v Malo galerijo Banke Slovenije na Slovenski cesti 35 v Ljubljani. Razstavljajo študentke in alumne Oddelka za slikarstvo in Oddelka za oblikovanje vizualnih komunikacij Aakdemije za likovno umetnost in oblikovanje UL: Nina Baznik, Qëndresë Deda, Polona Drobnič, Tilyen Mucik in Urška Preis.

Glasbeni performans študentke in študenta Akademije za glasbo UL ob otvoritvi razstave v sklopu programa FriFormA\V: Gašper Livk - kontrabas in Neža Zupanc - flavta.

Ob izteku razstave vljudno vabljene_ni tudi na koncert svobodno improvizirane glasbe v okviru programa FriFormA\V s flavtistko Nežo Zupanc in kontrabasistom Gašperjem Livkom v četrtek, 27. 6., ob 18. uri, v Malo Galerijo BS. Vsakemu umetniškemu delu bosta posvetila krajši set.

Ob izteku razstave študentk ALUO UL Glasno-žitje, vabljeni na koncert flavtistke Neže Zupanc in kontrabasista Gašperja Livka, ki bosta vsakemu umetniškemu delu posvetila krajši set.

Koncert svobodno improvizirane glasbe na razstavi Glasno-žitje
Feministična umetnost na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje UL, 2.del

Neža Zupanc – flavta
Gašper Livk - kontrabas

Mala Galerija BS, Slovenska cesta 35, Ljubljana
Četrtek, 27. 6. 2019, ob 18.00

Neža Zupanc zaključuje 1. letnik, Gašper Livk pa zadnji letnik magistrskega programa na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Neža Zupanc igra v različnih zasedbah, od različnih komornih sestavov, do ansamblov za sodobno glasbo. Sodelavala je z orkestrom Amadeo in orkestrom Slovenske filharmonije, v preteklem letu se je najbolj angažirala v duetu Maneža z violinistko Ano Mezgec. Po uspešno opravljeni avdiciji bo med letošnjim poletjem igrala v Mladinskem Mediteranskem orkestru (Orchestre des Jeunes de la Méditerranée), ki ga to sezono vodil dirigent Lyonske opere Daniele Rustioni.

Gašper Livk se ukvarja s sodobnimi performativnimi praksami in je aktivno vpet v sodobno glasbeno sceno ljubljanske akademije in izven nje (platforma Mladi raziskovalci, interdisciplinarni glasbeni cikel Re-humanizacja). Leta 2017 in 2018 je igral na Darmstadt Ferienkurs Open Space, festivalu Klangspuren Schwaz, Brezmejna disonanca (Dunaj-Budimpešta-Ljubljana), Jazz festival Ljubljana, Improcon in Jazzinty ter drugih ciklih po Ljubljani. Njegova dela za ansambel vključujejo Celoto (2016) in Kurirano nenotirano ABLB’L’A" (2018).

Skupaj igrata v zasedbi Code::Source, ki se je pod vodstvom Gašperja Livka zbrala na delavnici Mladi raziskovalci II. Premierni koncert so izvedli na letošnjem festivalu Jazzu Cerkno in nastopili na 60. Jazz festivalu Ljubljana.

**************************************************************

Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in KUD Mreža pripravljata skupinski razstavi feministične umetnosti, ki nastaja in je nastajala med študijem na instituciji in ob njem. Prva razstava Éden, dva, ... pet (kosmatih) predlogov za boljši jutri je bila na ogled v Galeriji Alkatraz, druga pa je del stote obletnice Univerze v Ljubljani in je postavljena v novoustanovljeni univerzitetni Mali galeriji BSi na Slovenski cesti 35.

Glede na število sodelujočih umetnic_kov, ki so trenutno študentke_ti podiplomskega ali dodiplomskega študija oz. tik pred zaključkom enega ali drugega, je jasno, da je zanimanja za feministično tematiko precej več, kot ga je bilo še pred petnajstimi leti. Približno takrat je dr. Nadja Zgonik za izbiro naloge pri predmetu Umetnostna zgodovina na seznam gesel, ki naj bi jih opisovale_li študentke_ti, uvrstila tudi feministično umetnost, s tem samo navidezno majhnim dejanjem pa spodbudila pričetek sprememb na UL ALUO in v razmišljanju nas, študentk_ov. Naša naloga se je pozneje tudi zaradi njenega angažmaja in aktivnega interesa nekaterih študentk_tov[1] razvila v publikacijo z naslovom Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945[2], sama pa sem feministično umetnost v Sloveniji obravnavala še v diplomskem delu pod njenim mentorstvom[3]. Glede na pogovore s študentkami_ti še danes velja, da spodbujanje aktivne drže, še posebej kar se tiče feminističnih vsebin, izvira iz prepleta dobre volje profesoric_jev in želj zainteresiranih študentk_tov. Gotovo pa ima s povečanjem zanimanja za te teme opraviti tudi zaposlovanje novih pedagoških kadrov. Strokovna vodja dr. Petja Grafenauer je ena zaslužnejših za to, da se je projekt udejanjil, seveda ob podpori prve dekanje UL ALUO, mag. Lucije Močnik Ramovš, ki ima posluh za pomen tovrstnih vsebin.

V Mali galeriji predstavljamo dela Nine Baznik, Qëndresë Deda, Polone Drobnič, Tilyen Mucik in Urške Preis z naslovom Glasno-žitje. Skovanka glasno-žitje nastopa kot nasprotje besedi tihožitje, ki je bil eden redkih žanrov, s katerimi so se lahko ukvarjale umetnice vse do konca 19. stoletja[4]. V umetniških šolah jim ni bilo dovoljeno slikati pa goli_em modelki_lu, saj je bilo to razumljeno kot neprimerno in nespodobno zanje. Pojem nespodobnosti je bil seveda zgolj stekleni strop, ki je preprečeval, da bi ženske začele posegati po bolj donosni »visoki« zgodovinski umetnosti. Pogoj zanjo je bilo znanje upodabljanja golih teles, aktov.

Položaj umetnic je razdelala Linda Nochlin v svojem eseju Zakaj ni bilo velikih umetnic?, besedilo je bilo v slovenskem jeziku objavljeno šele 33 let po izidu, leta 2004[5]. Tekst je bil v oporo Tilyen Mucik pri vprašanju, zakaj so pretežno umetnice uporabljale botanične motive, in neke vrste povod za njena Tihožitja (2018/19). Ta delujejo kot posvetilo vsem umetnicam, ki so se zaradi nadzora zatiralskega patriarhata lahko posvetile le portretom, pokrajinam in najmanj cenjenemu žanru – tihožitjem – ter ostale pri »skromni, spretni in ponižni ravni amaterstva kot primernem dosežku za lepo vzgojeno mlado žensko«.[6] Tilyen Mucik je pojem tihožitja subvertirala in zanj uporabila dovršeno tehniko skeniranja predmetov, v svoje delo pa vnesla zapleten tehnološki proces, ki dovoljuje veliko eksperimentiranja, gravitacijskih in perspektivnih trikov ter ustvarjanju odpira nove možnosti. Z vizualno in formalno atraktivnimi tihožitji umetnica dokazuje, da se lahko angažiran pristop premišljeno zrcali v umetniških delih in jih s tem bogati. Avtorica se sicer ukvarja predvsem s fotografijo, pogosto v svoje ustvarjanje vpleta feministične teme, navdihujoč pa je tudi njen pristop k delu. Bolj kot končni izdelek ji je namreč pomemben proces dela, skozi katerega gradi povezave s fotografiranimi, ki so v večini primerov ženske. Portretirane obravnava kot sebi enakovredne subjekte, ne kot objektificirane modele, in s tem med svojim delom organsko reflektira pozicijo druge_ga.

Kako pomembno je povezovanje in grajenje skupnostnega, uteleša tudi delo Qëndresë Deda, ki je pripravila grafično podobo za lanskoletni Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore. Letošnji, že dvajseti po vrsti,[7] je potekal v marcu in si, kot vsi prejšnji, prizadeval, da v javni prostor vnese »izražanje in druženje na nehierarhičnem, neizkoriščevalskem in protikapitalističnem temelju ter ga izkoristi za izpraševanje samoumevnosti meja, ki ne ločujejo in osamijo spolov, temveč ljudi«[8]. V tem duhu je ustvarjena tudi grafična podoba umetnice, ki je lani prejela nagrado Artists of Tomorrow Award 2018.[9] Vsebinsko aktivistični sitotisk je naletel na pozitiven odziv na Radiu Študent[10] in predstavlja videnje kolektiva, katerega del je tudi sama. Obenem morda njena grafična podoba cilja tudi širše, na začasno skupnost oz. feministično-kvirovsko kontrajavnost, o kateri je pisala že mag. Tea Hvala[11], ki se vzpostavi v času festivala. V umetničini podobi je zajet duh živega, ves čas spreminjajočega se organizma z različnimi obrazi, idejami, pogledi in vsebinami, ki ga bogatijo. Kolektiv je organizem, ki ima skupen pogon. Za premikanje uporablja iste noge, ima pa tudi skupne stisnjene pesti, dvignjene v uporu proti sovraštvu, nasilju, izkoriščanju, LGBTIQ-fobiji, prisilni hetero- in cisnormativnosti in v zahtevi po (avtonomnih) varnih javnih prostorih za vse, ki jih potrebujejo. Vedno pa je, kot je tudi razvidno, čas za sproščeno druženje, poljube, ljubezni vseh oblik in obilo feministične zabave ter hranjenja iz istega krožnika, kar jo je še posebej navdušilo.

Z aktivizmom je prežeto tudi diplomsko delo Nine Baznik, Etiketa (2017), s katerim je želela izpostaviti problem nasilja nad ženskami, saj je odkrila, da je še vedno vsaka peta ženska v Sloveniji žrtev nasilja. Odločila se je za intervencijo v javni prostor, ker umetnost, ki uhaja iz galerij in je umeščena v prostor življenja in delovanja, lahko bolj učinkovito opozarja na družbene probleme. V nočnih akcijah je reklamne oglase in določene namenske stavbe, kot so zavarovalnice, lekarne, ipd. polepila z nalepkami, slednje pa v tem kontrastu samo še bolj zasijejo mimoidočim. Izjave iz BBC-jevih spletnih novic, kot na primer »posilil je neznanko v parku in nato odšel na svojo poroko«, nalepljene na zavarovalnico ali na reklamni oglas s podobo »popolne« ženske, neposredno izpostavljajo teme, o katerih se ne govori dovolj. Ko umetnica zavzame prostor vsebinsko izpraznjenega oglasnega sistema potrošnje in ga napolni z vsebinami vrednimi premisleka, opozarja na namenoma neizkoriščen javni prostor, ki bi svojo vlogo lahko bolje izpolnil z ozaveščanjem in ne z vsiljevanjem »idealov«. Njeno začasno in neulovljivo performativno umetniško delo je obenem ugovor kapitalističnemu načinu razmišljanja o popredmetenemu svetu, zvedenem zgolj na svojo finančno vrednost. Njen umetniški izdelek je enkratno in neponovljivo dejanje, ki se označevanju s finančno vrednostjo povsem izogne. Svoje prizadevanje umetnica v diplomskem delu domišljeno oriše z besedami Chantal Mouffe: »Da bi lahko doumeli politični karakter omenjenih zvrsti umetniškega aktivizma, jih moramo ugledati kot protihegemonične intervencije, ki želijo okupirati javni prostor, da bi skazile gladko podobo, ki jo širi korporativni kapitalizem, in s tem izpostavile njegov represivni značaj.«[12]

Sorodno tematiko, a skozi drugačen pristop, izkazuje interaktivna instalacija Polone Drobnič, Ne (2018). Deli Nine Baznik in Polone Drobnič sta toliko bolj aktualni v luči nedavnega dogajanja v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, ki je odločilo, da spolni napad na omamljeno osebo ni posilstvo, temveč kaznivo dejanje prisiljenja, saj je bila sila uporabljena šele, »ko je že prišlo do spolnega odnosa«.[13] Kako problematična je uporaba besedne zveze (spolni) odnos, ko gre za (enostransko) prisilo, je jasno. Še hujše pa je neobravnavanje dejstva, da se je žrtev lahko začela upirati šele, ko se je ovedela in prebudila. Javno razpravo ob dogodku je spodbudil Inštitut 8. marec, ki je sestavil peticijo za spremembo Kazenskega zakonika in uveljavitev modela »ne pomeni ne« oz. »ja pomeni ja«.[14]

Tej izjavi se pridružuje Polona Drobnič v interaktivni instalaciji, ki gledalki_cu omogoči tiskanje nalepk z napisom NE za lastno rabo. Avtorica je feministična aktivistka, ki je oblikovala umetniške plakate za protest in feministične dogodke v sklopu lanskoletne akcije 45 dni feminizma.[15] Delovnega odbora za feminizem Študentske Iskre. Na razstavi je še njeno delo Kdo uživa? (2016), del širšega projekta Punčka (2016), ki govori o odraščanju ženske v zahodni patriarhalni kapitalistični družbi in obravnava sodobno intimnost, spolnost, duševno zdravje in politični boj. Delo se deli na tri dele: Otroštvo, Najstništvo in Odraslost. V sklopu Najstništvo razmišlja o spolnih pričakovanjih, preseganju in ponotranjenju le-teh. Sem se uvršča delo Kdo uživa?, diptih, ki z žarečo, skorajda signalno roza barvo pritegne pogled in ga takoj zoži na s kolažem fotografij zapolnjeni podobi ženske in moške figure. Pogled od blizu razkrije, kdo lahko in kako uživa v večjem delu dostopne pornografije in predvsem kdo je izpostavljen bolečinam, poniževanju in objektifikaciji.

Z bolečino subjekta (ženske), pogosto v povezavi z reproduktivnimi organi, se ukvarja tudi Urška Preis. Delo Waiting for 7 Years (2018/19, Sedem let čakanja) je besedilo, tipkano na pisalni stroj. Na prvo branje ni jasno, ali govori o kritiki zdravstvenega sistema, še posebej v zvezi z reproduktivnim zdravjem teles z ženskimi spolnimi organi[16], ali razkriva pretirano medikalizacijo vsega povezanega z reproduktivnimi organi ali pa morda poudarek leži na osebni bolečini in strahu m. Morda pa poetično besedilo povzroči afektivno čustveno zmedo ravno zato, ker govori o vsem naštetem. Njeno razvejano delo, sestavljeno iz več elementov, pristopa k tematiki z različnih zornih kotov. S fotografijo okrvavljenih spodnjic, ki visijo na zunanjem stojalu za sušenje perila, I Bled For 7 Days and More II (2018/19, Krvavela sem 7 dni in več II), spontano, brez predsodkov in oddaljeno od prepada med pro-life in pro-choice stališči postavlja abortus v kontekst javnega življenja kot prisotno dejstvo. Umetnica v svojem delu detabuizira in na ogled postavlja tudi menstrualno kri, ki jo uporablja kot barvilo za volno in iz nje spleta umetniške tkanine. Razstavljene v galerijskem prostoru, ki je bil zgodovinsko v veliki meri namenjen »velikim temam« nasilja in nadvlade, pa širši javnosti nedvomno zrahljajo predsodke v razumevanju (sodobne) umetnosti.

Glasno-žitje je razstava, ki namesto šopkov (za osmi marec) jasno in glasno predlaga ponoven premislek o položaju žensk, LGBTIQ* populacije in ostalih ranljivih skupin. Obenem pa razstava in z njo avtorice v času, ko vedno bolj opazni tradicionalistični diskurzi postajajo sovražno in (cis)seksistično nastrojeni, zahteva tudi podporo širše javnosti oz. kot pravi bell hooks: Feminizem je za vse[17]. Vsebine, s katerimi se ukvarjajo mlade_i ustvarjalke_ci, so pokazatelj tega, kakšne usmeritve podpira institucija, kakšno ozračje vlada v njej in koliko odprta je. V obeh razstavah se predstavljajo avtorji_ice z izvirnimi kritikami resnih problematik. Ne glede na to pa je tu še vedno prostor za humor. Gotovo je ob razstavah potrebno omeniti vsaj še nekaj del študentk_tov, na primer video Lost connections (Izgubljene povezave) Rebecce Reja, ki gradi na lezbično-feminističnih vsebinah, trans, kvir in vegansko aktivistično fotografijo Maria Župana brez naslova, predstavljeno na predhodni razstavi Prekleti delež kuratorja Vladimirja Vidmarja, s feministično tematiko pa se spogledujejo vsaj še Nurlama Vidrih, Anja Smaka, Sara Rman, Žiga Roš in druge_gi. Na in ob UL ALUO torej tekom študija nastajajo zanimiva dela, ki gotovo prispevajo tudi h kritiki (sistemskega) seksizma, ki se nedvomno še vedno pojavlja celo na visokošolskih institucijah.

Ana Grobler

Razstava je del širšega sodelovanja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in društva KUD Mreža. Prvi del razstave z naslovom Éden, dva, … pet (kosmatih) predlogov za boljši jutri je bil izveden v Galeriji Alkatraz, AKC Metelkova mesto. V sklopu 100. obletnice Univerze v Ljubljani pa je bil poleg drugega dela razstave, Glasno-žitje (v sodelovanju z Banko Slovenije), 8. marca, organiziran širši dogodek z okroglo mizo Feminizem, izobraževanje in umetniške akademije Univerze v Ljubljani v Moderni galeriji v Ljubljani in na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani.

Produkcija: Univerza v Ljubljani, KUD Mreža, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO), Banka Slovenije, Mala galerija BSi, Akademija za glasbo (UL AG).
Glasbeni performans študentke in študenta UL AG ob otvoritvi razstave v sklopu programa FriFormA\V: Gašper Livk - kontrabas in Neža Zupanc - flavta.

Kurator Male galerije: Vladimir Vidmar
Kuratorstvo razstave in besedilo: mag. Ana Grobler
Strokovna vodja: dr. Petja Grafenauer
Strokovni sodelavec: Sebastian Krawczyk
Lektura: Špela Bibič
Oblikovanje: Ana Grobler, Emil Kozole
Odnosi z javnostmi: Sara Bešlin Vatovec, Sebastian Krawczyk
Zahvala: mag. Ana Čigon, doc. mag. Emina Djukić, Jana Fridau, Eva Jus, izr. prof. mag. Žiga Kariž, Tamara Klavžar, Klemen Kocijančič, Nika Lapkovski, Gašper Livk, Gašper Okorn, Tadeja Pirih, mag. Peter Rauch, izr. prof. Sašo Sedlaček, Pia Skušek, Nurlama Vidrih, Neža Zupanc.

Polona Drobnič (1993, Ljubljana) je leta 2015 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnosti in oblikovanje v Ljubljani pri Zmagu Lenárdiču in Juretu Mikužu. V študijskem letu 2013–2014 se je udeležila študijske izmenjave na Accademia delle Belle Arti di Brera v Milanu. Trenutno zaključuje magistrsko delo na programu Slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani ter magistrsko delo na programu Likovna pedagogika na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Samostojno je razstavljala v Kinu Šiška leta 2014, skupinsko pa med drugim v Galeriji Kortil Rijeka leta 2015, v Galeriji Equrna leta 2017 in v Galeriji Media Nox leta 2018. Dela na področju slikarstva, prostorskih postavitev in vključevanja ročnih del v vizualno umetnost. Zanimajo jo tekstilne tehnike (vezenje, šivanje, pletenje) v povezavi s slikarstvom in kot raziskovanje odnosa med umetnostjo in obrtjo. Ročna dela obravnava tudi v njihovem zgodovinskem, družbenem in političnem kontekstu ter v kontekstu feministične umetnosti.

Tilyen Mucik (1995, Slovenj Gradec) je leta 2018 diplomirala na Visoki šoli za storitve, Oddelku za fotografijo, z diplomskim delom Flora Femina – združevanje ženskih in botaničnih motivov v polju fotografije. Leta 2013 je prejela prvo nagrado festivala Tresk za najboljšo koncertno fotografijo, leta 2018 pa posebno omembo žirije. Na festivalu Rovinj PhotoDays je leta 2018 s serijo Pink prejela drugo mesto v kategoriji Umetniški koncept. Njena dela so bila razstavljena v Sloveniji in tujini (Layerjeva hiša – Kranj, Muzej za umetnost in obrt – Zagreb, Muzej sodobne umetnosti Metelkova – Ljubljana, Galerija Photon – Ljubljana, Cirkulacija2 – Ljubljana, Sant Pau Recinte modernista – Barcelona, Slovenski etnografski muzej – Ljubljana, P74 – Ljubljana) in objavljena v britanskih (Wotisart?, SemiMagazine), ameriških (Float Magazine, Shuba Magazine, F-stop Magazine) in kanadskih (Terroir Magazine) spletnih in tiskanih revijah. Podiplomski študij fotografije trenutno nadaljuje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
www.tilyenmucik.com

Urška Preis (1992) je glasbenica, harfistka in vizualna umetnica, rojena v Ljubljani. Končala je klasično gimnazijo Poljane ter vzporedno obiskovala Srednjo glasbeno in baletno šolo (kasneje Konservatorij za glasbo in balet). Diplomski in podiplomski študij je opravljala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter izmenjavah na Listaháskóli Íslands v Reykjavíku in leipziški Hochschule für Grafik und Buchkunst. Je del glasbenega dueta II/III skupaj s producentom elektronske glasbe Tinetom Vrabičem – Nitzem, v Leipzigu pa se je začela na sodobni glasbeni sceni uveljavljati s solo projektom rouge-ah, s katerim ima danes za sabo že zavidljivo število nastopov pri nas in v tujini. 18. oktobra 2018 je pri založbi Kamizdat izdala svoj prvenec bare. Trenutno v Ljubljani končuje magistrski študij fotografije, na področju katere gre omeniti samostojno razstavo Powerplay v MSUM v sklopu Peter Rauch: Paviljon in samostojno razstavo v takrat aktualnem dvojcu Thieves Klein z naslovom Rotten Ratio v Tovarni Rog. Razstavljala je tudi v Zgodovinskem atriju Mestne hiše, Galeriji ARS, Cirkulaciji 2 in v Galeriji GAPGAP v Leipzigu. Za festival MENT je izdelala tudi poster v okviru razstave AppointMENT.

Nina Baznik (1994, Ljubljana) je leta 2017 diplomirala na Akademiji za umetnost v Ljubljani z delom Etiketa/Label. V letu 2016 je obiskovala semester na zagrebški Akademiji umetnosti, smer animacija. V letu 2018 je v Španiji opravljala prakso v malem oblikovalskem podjetju Quimera Disseny. Sedaj nadaljuje magistrski študij na ALUO, programu Video in Novi mediji. Leta 2018 je razstavljala na video festivalu Narave. Istega leta je sodelovala pri performansu Quendrese Deda, Kaj počnejo besede? (What Are Words Doing?). Bila je tudi del snemalne ekipe pri delu Betine Habijanič, 100 kg. Pri učenju animacije otrok in mladostnikov sodeluje z animatorjem Timonom Lederjem. Zanimajo jo animacija, performans in angažirana umetnost. Leta 2018 je bila MFRU štipendistka in je razstavljala na skupinski razstavi (projekciji, mappingu) Video in Novi mediji na Svetlobni Gverili, Barve.
http://ninabaznik.wixsite.com/mysiteninabaznik

Qëndresë Deda (1988, Priština) je umetnica, ki uporablja različne medije, običajno umeščena v vlogo objekta in subjekta. Končala je študij na Univerzi v Prištini, Oddelku za grafično oblikovanje, in je trenutno vpisana v dodatni letnik magistrskega študija na Oddelku za video in nove medije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Nastopala in razstavljala je samostojno in skupinsko v Ljubljani in tujini (Kulturni center Tobačna 001, Galerija 7:069 – Trubarjeva hiša literature, festival Svetlobna gverila, galerija Nočna izložba Pešak, Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore, prvi, drugi, tretji, četrti in peti DIY cabaret Feminizem ni šala! – Cirkusarna NaokROG, Obalne galerije Piran, Atelierhaus Salzamt – Linz, Pallazo Ca'Tron – Benetje, Stacion CCA – Priština, Umetnostna galerija – Kosovo, ...). Skupinske razstave in nominacije vključujejo nagrado Muslim Mulliqi Prize, Umetnostna galerija Kosovo (kuratorstvo: Galit Eilat in Charles Esche, 2012), nagrado Gjon Mili, Umetnostna galerija Kosovo (kuratorstvo: Frits Gierstberg, 2013), njena inovativnost, interdisciplinarnost praks, prejšnji dosežki in izkazan potencial pa so ji prislužili nagrado Artists of Tomorrow Award 2018 Stacion-a – Centra za sodobno umetnost PrištinaStacion – od žirije v sestavi Charles Esche, Adrian Deva, Jelena Vesić in Amanda Parmer.

*****************************************************************************

[1] Gašper Rus, Robertina Šebjanič, Gaja Zornada.

[2] Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945. Pojmi, gibanja, skupine, težnje, ur. Nadja Zgonik, Študentska založba in Inštitut ALUO, Ljubljana, 2009, str. 49–58. Dostopno na: http://www.pojmovnik.si/

[3] Dr. Nadja Zgonik me je tudi povezala z dr. Tanjo Mastnak, ki je kot somentorica diplomske naloge pomembno vplivala nanjo.

[4] Študentke so bile sprejete na English Royal Academy šele leta 1861. Po živih modelih jim je bilo dovoljeno risati šele leta 1893, na francoski École des Beaux-Arts leta 1896, na dunajski akademiji Akademie der bildende Kunst pa šele okoli leta 1920. The Guerrilla Girls, The Guerilla Girls’s Bedside Companion to the History of Western Art, Penguin Books, New York 1998, prva izdaja, str. 42.

[5] Januarja 1971 je Linda Nochlin članek, ki ga je naslovila Why Have There Been No Great Women Artists?, prvič objavila v reviji Art News. To je bil eden prvih tehtnih feministično-umetnostnozgodovinskih člankov. Pri nas so ga objavili v tematski prilogi revije Likovne besede Ženske v umetnosti, 69, 70, zima 2004, Ljubljana, str. 2–15. Esej je bil v samostojni publikaciji prvič objavljen v: Linda Nochlin, Women, Art, and Power: And Other Essays, Harper & Row Publishers, Inc., New York 1988.

[6] Navedek besedila Linde Nochlin v predstavitvenem besedilu Tilyen Mucik.

[7] Za 20. obletnico festivala je vizualno podobo ustvaril_a Nika Lapkovski, ki se je z umetniškim inkluzivnim potešitvenim robotom Édenom predstavil_a v prvem.delu razstavnega projekta, v Galeriji Alkatraz. https://galerijalkatraz.org/?p=14674, ogledano februar 2019.

[8] http://rdecezore.org/?page_id=326&l=2019, ogledano februar 2019

[9] http://www.stacion.org/en/Exhibition-of-AoT-Finalists-20181, http://www.stacion.org/en/Statement-of-the-Jury-2018, ogledano februar 2019

[10] https://radiostudent.si/dru%C5%BEba/sle%C4%8Den-u%C4%8D/rde%C4%8Di-tisk, ogledano februar 2019

[11] Rdečke razsajajo! Intervjuji z organizatorkami feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore, ur. Tea Hvala, KUD Mreža, Ljubljana, 2010.

[12] Chantal Mouffe, Umetni pekli, str. 17–22. , Umetniški aktivizem in agonistični prostori; ŠUM, revija za kritiko sodobne umetnosti, št. 2, junij 2014, v: Nina, Baznik, Identiteta ženske v javnem in zasebnem prostoru, diplomsko delo, UL ALUO, 2017

[13] https://www.mladina.si/189172/ne-pomeni-ne/, ogledano februar 2019

[14] https://www.pravapeticija.com/za_redefinicijo_kaznivega_dejanja_posilstva_in_spolnega_nasilja?u=2485934&uv=12843739&fbclid=IwAR0a-vrSeQd1MDm7dHbSyxBgHVvzm35Xb58prRV5Zx33nhgYzwLlu0vUjd0, ogledano januar 2019

[15] https://studentska-iskra.org/iskrin-obvestilnik-marec-2018/, ogledano februar 2019

[16] PAP testi oz. brisi materničnega vratu so presejalna metoda za odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb na materničnem vratu, ki je 50–70-odstotno zanesljiva. Od leta 2002 osebam z ženskimi reproduktivnimi organi, ki veljajo za zdrave, pripada en test na tri leta (Uradni list, https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina?urlurid=20021391). Pred tem je osebam, ki veljajo za zdrave, pripadal enkrat letno.

[17] bell hooks, Feminism is for Everybody, Passionate Politics, South End Press, Chambridge, Massachusetts, ZDA, 2000

Umetniška dela po abecednem vrstnem redu priimkov avtoric:

Nina Baznik, "Etiketa/Label", video posnetek javne intervencije, 5 min, zajem iz videa, 2017

Qëndresë Deda, vizualna podoba za 19. Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore, siototisk na debelejši papir, 25 x 30 cm, 2018

Polona Drobnič, "Kdo uživa?", diptih, akril na platnu in kolaž, 100 x 60cm, 2016

Tilyen Mucik "Tihožitje", sken predmetov, polsijajni papir, 275g, 100 x 72 cm, 2018/19

Urška Preis "I Bled For 7 Days and More II", fotografija, 50 x 75 cm, 2018/19