25 September 2013 > 03 Oktober 2013 Vabljeni na otvoritev razstave Borisa Beje, z naslovom: Sijaj ART P-5124 JUS NI 5.110, v sredo, 25. septembra, ob 20.uri. Razstavo sestavljajo:serija črnobelih fotografij in ready-made prostorska instalacija.
Politično šolo Zveze Komunistov Jugoslavije Josip Broz - Tito so zgradili v začetku osemdesetih let. Danes ostaja šola, ki je del večje arhitekturne zasnove, opuščena in v nemilosti hrvaške države, ki se že dlje časa trudi najti investitorja, da bi arhitekturi vrnil življenje. Šola je bila prvotno namenjena oblikovanju političnih kadrov. Z vse nekdanje Jugoslavije so tja prihajali delavci različnih znaj in izkušenj. Tja so prihajali predvsem z namenom in željo, da bi po enoletnem šolanju napredovali v svojih okoljih. Slušatelji šole niso bili beneficirani zgolj v delovnih okoljih, ampak so svoje ambicije vzpostavljali in včasih tudi izživljali v širšem družbenem okolju, na upravnih enotah, v kulturnih ustanovah, političnih organih, ustanovah lokalne samouprave.
Tako imenovani sekretarji in referenti so se sproščeno, nevedoč kaj jih čaka že čez desetletje ali več, sprehajali in uživali udobje modernistične arhitekture, ki je v nekaterih vidikih presegala kakovost sedanje gradnje. Estetika socialistične gradnje nas obkroža danes na vsakem koraku in v njej lahko še vedno uživamo, kljub temu, da je bila ustvarjena v pogojih intenzivne ideološke indoktrinacije. Mogoče se je tudi s pomočjo arhitekture ideologija najlažje vključevala v vsakdanje življenje prebivalstva. Te opore ji ne gre očitati, saj so v tem obdobju arhitekti zgradili mnoge kvalitetne javne in zasebne stavbe, soseske, tovarne, torej stavbno infrastrukturo, ki je v današnjem času zelo redek primer projektantskega naročila.
Delavec, ki mu lahko redno sledimo v vsebini avtorja, je v tem primeru odstranjen iz podobe, razstavljene v galeriji. Serija fotografij je opremljena še s prostorsko ready-made instalacijo. Črnobeli kadri kumrovškega hotela predstavljajo sprehajanje po prostoru v novem tisočletju. To sprehajanje po poteh preteklih sprehajanj vzbuja potrebo po refleksiji in po dokumentiranju in mapiranju ne le prostora kot takšnega, ampak tudi po mapiranju ideoloških posledic tistega časa, ki jih na nek način danes še vedno živimo. Del te resničnosti je tudi sedanja kriza, ta je realna, kot je bila realna kriza v osemdesetih z nacionalističnimi problemi, uveljavljanjem parnih in neparnih dni, bonov, praznih trgovin, zamrznjenih depozitov.
Fotografije, na katerih je upodobljen interier in eksterier kumrovškega hotela, ne želijo biti zamrznjene podobe preteklega, ne želijo mistificirati ali fetišizirati nečesa, kar je za nami ampak želijo prav to preteklost, ki je za nami, vključiti v sedanjost in našo realnost. S tem nas avtor opominja, da lastno prihodnost ustvarjamo v vsoti sedanjosti in preteklosti. Seštevek je rezultat posledic že v trenutku za potem, jutri, dan za tem.