(NE)VIDNE SLEDI II/ KOLEKTIVA (Vesna Bukovec, Lada Cerar, Metka Zupanič)

10 Oktober 2012 > 02 November 2012 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave (Ne)vidne sledi II skupine KOLEKTIVA, v sredo, 10. oktobra, ob 20. uri, v Galerijo Alkatraz. V času razstave KOLEKTIVA na email naslovu: kolektiva@gmail.com zbira predloge in fotografije predmetov, za katere ljudje mislijo, da bi jih bilo vredno ohraniti za prihodnje generacije.

Zadnje čase se zdi, da je umetnost angažirana in prevzema vlogo civilne družbe in politike. Na vsakem koraku nas opozarja, opominja in osvetljuje družbene fenomene. Ali je umetnost prevzela vlogo civilne družbe? Gre za predrzno vprašanje, na katerega lahko odgovorimo samo z ne. Danes sta umetnost in civilna družba tesno prepleteni in obe na svoj način nastavljata zrcalo družbi. Obe podajata razmisleke o sistemih in podsistemih v družbenih sferah in s tem poskušata kritično reflektirati sodobno družbo ter opozarjati na golo konzumiranje tistih, ki »brezdušno« živijo v svojem, alternativnem svetu.

Provokacije v sodobni umetnosti danes lepo ponazarja primer, ki ga rad navaja Slavoj Žižek – prepoved utopične fantazijske fikcije na Kitajskem. Ta kršitev svobode govora je obenem znak, da avtoritarni režimi govor – ali pisanje ali umetnost – še vedno dojemajo kot potencialno nevaren, v nasprotju s tako imenovanimi svobodnimi družbami. Prav zato, ker je vse možno izreči in pokazati, se morda zdi, da nič od izrečenega in pokazanega ne more zamajati sistema.

Umetniška skupina KOLEKTIVA, ki jo sestavljajo Vesna Bukovec, Lada Cerar in Metka Zupanič, se v svojem umetniškem snovanju dotika angažiranih družbenih tem. Gre za dela, ki se izmikajo svetu umetnosti, se spuščajo v svet življenja ter odpirajo možnosti relacije subjekta (opazovalca) do materije (objekta). Objekt temelji na gradnji človeških razmerij in njihovega družbenega konteksta. Kot je opisal Nicolas Bourriaud, gre za poudarjanje komunikacije/korelacije med subjektom in objektom.

KOLEKTIVA ne izdeluje umetniškega izdelka zaradi njegove estetske vrednosti, temveč poskuša z njegovo pomočjo oblikovati medčloveške izkušnje oziroma sodelovati v njih in vzpostaviti družbeni vmesni prostor. Marxov pojem, ki ga je Nicolas Bourriaud vključil v polje sodobne umetnosti, je prostor človeških odnosov, ki ponuja drugačne možnosti menjav, kot so tiste, ki veljajo v sistemu.¹ KOLEKTIVA naj bi spodbujala prosto druženje izven rutinskih komunikacijskih kanalov. Umetnice poskušajo z umetniškim ustvarjanjem ustvariti okolje, v katerem lahko poteka redefinirano sporazumevanje – okolje izven starih okvirjev, ki sicer ni namenjeno zgolj druženju. KOLEKTIVA vabi obiskovalca, naj postane enakopravni subjekt umetnosti, ki nastaja in ni samo priča projekcije umetnikove osebnosti. Njegova aktivna udeležba je ključni del umetniškega dela.

Avtorice skupine KOLEKTIVA nadaljujejo s site-specific prakso vključevanja lokalnega prostora in ljudi v okvir razstavnega projekta. Nadaljujejo z raziskovanjem razširjenega pojma arheologije, s katerim so začele pri projektu (Ne)vidne sledi leta 2009 na Ptuju, in se hkrati znova lotevajo teme mesta, njegovih prebivalcev in alternativnega mapiranja mest (projekti Special Place in the City, Secret Heart, Talk to the Other Side, Hiteti ali biti temeljit?, Visions). Razstava v Galeriji Alkatraz bo sestavljena iz črnih tabel, na katerih bodo lahko obiskovalci odgovarjali na vprašanje, kateri predmet bi si želeli zapustiti prihodnjim generacijam. Na sredini galerijskega prostora bo postavljen objekt, ki po svoji obliki spominja na geološko vrtino. Betonsko skulpturo sestavlja več manjših elementov – prerezov, ki v sebi skrivajo različne predmete iz vsakdanjega življenja. Simbolična geološka vrtina predstavlja nenaključno fosilizacijo predmetov iz naše dobe in čaka na odkritje arheologov iz daljne prihodnosti.

Projekt je poskus pogleda na sodobnost z vidika prihodnjih generacij. KOLEKTIVA si bo prizadevala prepričati gledalca, naj sedanjost gleda z očmi človeka prihodnosti. Živimo v civilizaciji, ki je materialistično potrošniško naravnana, in v tem izobilju vsakdana se umetnice neposredno sprašujejo, kakšne sledi bo naša civilizacija pustila za seboj. Katere predmete bi ohranili za naslednje generacije?

KOLEKTIVA izbira umetnost kot platformo novega medčloveškega povezovanja in dialoga, ki je v nasprotju z individualizacijo kot prevladujočim neoliberalnim principom bivanja v svetu. Prav to povezovanje na osnovi skupnega ustvarjanja predstavlja konfrontacijo s sistemom. Singularnost je tista, ki omogoča in ohranja stanje apatije, ohranja in utrjuje ideološke fikcije ter povečuje možnost družbenega nadzora.² To nikakor ni umetnost, zaprta v slonokoščenem stolpu, ampak poskus dialoga o sodobnem svetu, pogosto s publiko, ki je umetnost ne zanima. In ravno v tem prevzema vlogo kritične civilne družbe.

Sebastian Krawczyk, Jadranka Plut

Za delo skupine KOLEKTIVA je značilno raziskovanje različnih aspektov komunikacije, medosebnih odnosov in vsakdanjega življenja. V svojih projektih združujejo zanimanje za intimne zgodbe posameznikov, kar je po eni strani blizu pripovedovanju zgodb ("storytelling"), po drugi strani pa se spogledujejo z voajerstvom. Kot skupina se odzivajo na "trenutne situacije", kar pomeni, da je v izhodišču njihovih projektov odziv na okolico, v kateri se znajdejo. Umetnice večkrat sodelujejo z različno publiko. Posameznike, mimoidoče ali določene interesne skupine povabijo k sodelovanju in jih vključijo v svoje projekte kot izvor ali enakovredne partnerje. Avtorice dojemajo ustvarjalni proces kot preplet domišljije, pogajanj, izmenjave in sodelovanja. Vesna Bukovec, Lada Cerar in Metka Zupanič so v desetih letih skupnega delovanja pripravile več samostojnih razstav in sodelovale na mnogih mednarodnih skupinskih razstavah v Atenah, Nottinghamu, Ljubljani, Celju, Mariboru, Zagrebu, Sarajevu, na Dunaju, v Gradcu, Berlinu, Varšavi, Rimu, Veroni, Benetkah in na Ptuju. Vse tri umetnice delujejo tudi kot uspešne samostojne avtorice. V okviru Zavoda Kolektiva in v sodelovanju z ljubljansko galerijo Photon Metka Zupanič in Vesna Bukovec pripravljata projekcije in razstave sodobne mednarodne video umetnosti.



1 Nicolas Bourriaud, Relacijska estetika in Postprodukcija. Kultura kot scenarij: kako umetnost reprogramira sodobni svet, Ljubljana 2007, str.18.

2 Jasmina Založnik, Podhranjenost Slovencev z znanji in institucijami sodobnih umetniških praks, v: Reartikulacija št. 2/2007, dostopno preko: http://www.reartikulacija.org/?p=324&langswitch_lang=si