Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
13 December 2011 > 23 December 2011 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Tretje oko konzuma, umetnice Aleksandre Saške Gruden, 13.decembra, ob 20. uri v Galeriji Alkatraz. Razstava bo na ogled tudi v soboto, 17.12., med 15. in 23. uro.
Aleksandra Saška Gruden bo obiskovalce Galerije Alkatraz popeljala v višino. Štiri projekcije s skupnim naslovom Tretje oko konzuma bodo iz stropa predvajane na galerijska tla. Gledalci se bodo po stopnicah povzpeli na objekt, grajen z gradbenimi cevmi in lesenimi deskami in pogledali navzdol, v globino. Tam jih bo pričakal zapis posnetkov, ki jih je umetnica posnela v trgovskih centrih s pomočjo sodobnih tehnoloških aparatov. Pravzaprav ti priročni digitalni aparati z vgrajenimi kamerami vedno bolj postajajo podaljški človekovih okončin. Zaradi svoje majhnosti pa omogočajo številne manipulacije, ki pred razmahom mobilne telefonije niso bile možne.
Video posnetki Aleksandre Gruden sledijo ritmu življenja v velikih, klimatiziranih dvoranah iz ptičje perspektive; vidimo manikuristke na delu, mlad par, ki počiva na klopi, dogajanje v zlatarni... Čeprav video ne razkriva obrazov, so dejavnosti snemanih pred nami razgaljene. Avtorica bo gledalcu rekonstruirala položaj iz tiste točke, kjer ponavadi nezavedno opazuje utrip trgovskega centra pod sabo. S tem, ko bo predvajala le gibe snemanih in ne njihove širše okolice, bo odstranila šum centra in gledalca soočila z voajerjem v sebi. Obiskovalci bodo posamezno ali v manjših skupinah opazovali posnetke, ki posegajo v zasebni prostor, ti jih bodo posvetili v vlogo skritih opazovalcev. V resnici pa ne bodo počeli nič takega kar bi veljalo za nenavadno; v trgovskih centrih to lahko počnejo v živo, v revijah rumenega tiska pa preko fotografij paparacev. Družabna omrežja pa tako omogočajo dostop do fotografij ljudi, znancev naših prijateljev, ki jih sicer ne poznamo.
Še preprostejša pot pa je vklop televizijskega programa resničnostne oddaje. Medijska korporacija Endemol je začela proizvajati prvo izmed njih leta 1999 na Nizozemskem, nato v okoli 70 državah po svetu. Ime oddaje Big brother je navdihnil slovit roman Georgea Orwella 1984, ki opisuje vseprisotni opazovalni mehanizem poimenovan Veliki brat. Big brother je eden prvih elementov masovne kulture z novo tendenco: glavni junak resničnostnih oddaj je postal navadni človek s katerim se lahko gledalec poistoveti. Oddaje so realizirane v prostorih, izoliranih od zunanjega sveta, naseljuje jih več običajnih ljudi, ki izpostavljeni nenehnemu snemanju kamer, brez prestanka izpolnjujejo zahtevane naloge. Udeleženci oddaje so pod pritiskom snemanja, pritiskom uspešnega reševanja nalog, ki jim ponavadi sledi nagrada ali v obratnem primeru, kazen. Umetno ustvarjene okoliščine in pomanjkanje stika z zunanjim svetom ustvarjajo stanja psihične preobremenjenosti, kar pogosto vodi v čustvene izbruhe udeležencev. Producenti oddaj želijo prepričati gledalca, da igralci živijo povsem normalno življenje in da so njihove reakcije pretirane, čudne in nerazumljive. Moč in zadovoljstvo, ki ju gledalec vpričo tega zazna, sta kot droga, ki vedno znova potrjuje, da je pametnejši od igralcev na zaslonu. Obenem pa poteka tudi obraten proces, ki gledalca poistoveti z igralci, ki kot zatrjujejo družbeni psihologi, omogoča nadomestno doživljanje tega, kar se sicer dogaja drugim. Zato množice objokavajo preminule zvezde popularne kulture ali pa proslavljajo športne zmage. Izkušnje iz malega zaslona omogočajo udeležbo v svetu, ki lahko nadomešča resnična doživetja. Iz perspektive domačega naslonjača gledamo posnetke, ki virtualno prehajajo v našo zavest, kot v hollywoodskem filmu Nadomestki (2009), ki poskuša prikazati posledice razvoja tega sodobnega trenda. Film prikazuje bližnjo prihodnost v kateri široko uporabni daljinsko vodeni humanoidi omogočajo vsakomur, da živi v idealnem mehanskem telesu, a obenem v varnem objemu domačega ognjišča. Avatar je zavarovan pred poškodbami, ne čuti nobenih bolečin, omogoča pa doživljanje palete želenih čustev. Brezhibni androidi prevzemajo življenjske vloge ljudi, ki ostajajo skriti v svojih telesnih lupinah. Človeška življenja upravlja njihova izpopolnjena, mehanska različica. Predpogoj uresničitve scenarija je sodobna kultura že omogočila v Second Life-u, virtualnem svetu, ki je od leta 2003 dostopen preko interneta.
Voajerizem je seksualno nagnjenje k opazovanju spolnega občevanja drugih[1]. Masovna kultura je s pomočjo pojavov kot so resničnostne oddaje ta pojem razširila v družbeno sprejemljivo fetišizirano nagnjenje k opazovanju vsega in vseh. Vse je lahko zanimivo, če je snemano na skrivaj in nam omogoča iluzijo vpogleda v resnično življenje, lahko tudi preko dela zaposlenih za pultom kot v posnetkih A. S. Gruden. Če se umetnik, znanstvenik in pisec Trevor Paglen loteva skritih aktivnosti ameriške vojske in obveščevalnih agencij, fotografira top secret območja in uporablja podatke amaterskih satelitov, da razkriva obsesiji opazovanja in nadzora, ki ga izvajajo možje z oblastjo, se Aleksandra Saška Gruden slasti opazovanja loteva s perspektive običajnega človeka. In več kot to: pogled voajerja poveže s porabniško družbo; umesti ga v sodobni ritem življenja. Zanima jo vpogled v porabniški "ritual", ki se odvija v intimnem odnosu prodajalec – kupec – predmet. Umetnica s pogledom skozi kamero beleži dogajanje okrog sebe in izlušči bistvo dogodka znotraj razmerja med prodajalcem, kupcem in predmeti, ne da bi s tem motila ritem prostora, kjer se nahajajo, obenem pa s pomočjo svojih posnetkov obiskovalcem ponuja ogledalo. Med gledanjem skozi oko kamere, ki neprestano snema, lahko opazujemo sami sebe. Kaj nam pove podoba, ki jo vidimo? Kaj to kar gledamo ali snemamo pove o nas samih?
Sebastian Krawczyk in Ana Grobler
Sabastian Krawczky je prostovoljec Evropske prostovoljske službe. Izvedba tega projekta je sofinancirana s strani Evropske komisije. Vsebina projekta je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Aleksandra Saška Gruden je študirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Leta 1998 se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, smer kiparstvo in absolvirala pri prof. Luju Vodopivcu. Vseskozi dela kot novinarka kulturne redakcije RTV Radio Slovenija in poučuje kiparstvo na Šoli za uporabno umetnost Famul Stuart v Ljubljani. Leta 2005 je programska vodja Festivala performansa, sodobnega plesa in gledališča Performa. Od 2006 ima status samostojne delavke na področju kulture. Med leti 2007 in 2009 je bila umetniška vodja likovne kolonije Muzika, Bašanija, na Hrvaškem, od leta 2010 je programska vodja Video večerje in Izložbe pri Kulturnem inkubatorju ter programa Mobilne predstavitve znotraj Mednarodnega festivala računalniških umetnosti (MFRU), MKC Maribor. Za svoje delo je leta 2006 prejela 2. nagrado za slovensko fotografijo leta, EMZIN, in 3. nagrado za video, Človek-spomenik, v Velenju.
Koprodukcija: Zavod za sodobno umetnost SCCA - Ljubljana, Kulturni Inkubator MKC Maribor, LJUDMILA - Ljubljanski laboratorijaza digitalne medije pri KUD France Prešeren Trnovo, Mednarodni festival sodobnih umetnosti – Mesto žensk
Zahvala: Miha Vipotnik, GRADBENIŠTVO STIPANIČ, Andreja Stipanič s.p., Spodnje gameljne 2g, Janez Marolt, Tomage Dolenc, Goran Vračevič, David Jankovič, Robertina Šebjanič
*******************************************************
[1] http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=voyeurizem&hs=1
Foto: Sunčan P. Stone
