28. grafični bienale
04
September
2009
>
25
Oktober
2009
Osemindvajseti grafični bienale je kompleksna prireditev z dolgoletno tradicijo, ki jo sestavlja več razstav in dogodkov. Osrednja razstava Matrica: nestabilna realnost bo tudi tokrat dva meseca v ljubljanskih galerijah osredotočena na sodobno grafiko v njenem najširšem pomenu. Na pobudo Mednarodnega grafičnega likovnega centra, ki je predlagal tematsko izhodišče osrednje razstave, so pri razvoju in sooblikovanju ideje sodelovale Galerija Alkatraz, Galerija Ganes Pratt, Galerija Jakopič, Galerija Kapsula in Galerija Škuc, ki so hkrati tudi bienalska razstavišča. Poleg osrednje bienalske razstave 28. grafični bienale sestavljajo Salon knjig umetnikov, tradicionalna razstava nagrajenca prejšnjega bienala in spremljevalne razstave.
Matrica: nestabilna realnost
Osrednja razstava 28. grafičnega bienala se odziva na aktualne probleme, ki jih je umetnosti in družbi postavila kultna filmska trilogija Matrica. Odgovoriti poskuša na vprašanja, ali medij ostane enak, tudi ko v svoj jezik vključi nove tehnologije? Ali se s tem povečuje občinstvo umetnosti? Kakšna je družbena moč tistih, ki imajo matrico? Ali posedovanje matrice upravičuje tudi izključne pravice razmnoževanja? Ali lahko ustvarimo popoln svet, bodisi realen ali virtualen? Razstava predstavlja izbor del več kot osemdeset mednarodno uveljavljenih in uveljavljajočih se ustvarjalcev, od tradicionalnega in sodobnega tiska do knjig umetnikov in javnih, medijskih in računalniških intervencij.
umetnice in umetniki v galeriji alkatraz:
Anita di Bianco, Ivan Grubanov, Cesare Pietrousti, Hungarian Double-tailed Dog, Igor Eškinja, Jakup Ferri, Ahmet Ogut, Juan Perez Agirregoikoa
Razstavni prostori:
MGLC:
www.mglc-lj.si
Galerija Jakopič:
www.mestnimuzej.si
Galerija Kapsula:
www.kapsula.si
Galerija Škuc:
www.galerija.skuc-drustvo.si
Ganes Pratt:
www.ganes.si
Več informacij o 28. grafičnem bienalu na
www.mglc-lj.si
Distorzija realnosti
Razstava v galeriji Alkatraz z naslovom
Matrica: nestabilna realnost ponuja umetniška dela, ki se z različnih kontekstualnih izhodišč posvečajo vprašanjem, kaj je matrica, kdo jo upravlja in kaj je realnost danes v umetniškem in družbenem sistemu. Z vzpostavitvijo linije razstavišč, ki enakovredno sodelujejo in prispevajo izbor, pripravo in izvedbo želimo s to razstavo ponuditi v razmislek predvsem o vsebinskih ravneh družbene stvarnosti, kajti zavedamo se prostora in časa in pozicije galerije, ki v sebi nosi težo simbolnega in zgodovinskega osvobajanja prostora. Na razstavo smo povabili umetnike, ki razumejo grafiko v najširšem pomenu besede kot vzvod za opozarjanje na stanje resničnosti ali kot sredstvo za doseganje sprememb.
V matrici ljudje živijo v kokonih/zapredkih, ki s kibernetskimi implantati povezani v »umetno skonstruirano resničnost«. Matrica je realnost, ki se hrani in napaja iz nevednosti/nezavedanja ljudi, ujetih vanjo. Zavedanje te ujetosti in nezmožnost uvida/doživetja realnosti, povzroča šele napaka v sistemu.
"Vse dokler iluzija ni prepoznana kot napaka, je njena vrednost natanko enaka vrednosti realnosti. Ko pa je iluzija enkrat prepoznana kot taka, tedaj ni več iluzija. Potemtakem je sam koncept iluzije - in samo on - iluzija." Matrica je skonstruirana realnost, ki nas obdaja. Kot posamezniki igramo vlogo ujetnikov svoje nezmožnosti dojemanja resničnosti. Slavoj Žižek je zapisal, da je realno anamorfična distorzija direktne predstave realnosti, distorzija podobe, ki subjektivizira objektivno realnost. Realnost je prazna, konstruirana struktura, ki ni nikoli dokončna ampak se nam kaže kot »simbolična konstrukcija«
.
"It's that feeling you have had all your life. That feeling that something was wrong with the world. You don't know what it is but it's there, like a splinter in your mind, driving you mad. /…/ The Matrix is everywhere, it's all around us, here even in this room. /…/ It is the world that has been pulled over your eyes to blind you from the truth. NEO: What truth? MORPHEUS: That you are a slave, Neo. That you, like everyone else, was born into bondage … kept inside a prison that you cannot smell, taste, or touch. A prison of your mind."
Matrico bi lahko primerjali s Platonovo prispodobo o votlini
, ki ravno tako poudarja nevednost kot tisto kategorijo, ki onemogoča ljudem, da bi se v votlini osvobodili, odvrgli okove in nehali gledati svoje sence in sence drugih ter pogledali proti svetlobi, ki jo pri Platonu lahko razumemo kot »pot« k iskanju resnice.
Danes se lahko upravičeno počutimo ujetnike matrice, naše pozicioniranje znotraj sistema, ki je nestabilna realnost, je "puščoba realnosti" in vsakič znova jo moramo odkrivati. Matrico lahko prepoznavamo v kapitalu, ki je kolonizator subjektivitete, kulture in naše narave. V trenutni situaciji nas mediji, kapital in politika bombardirajo s podatki, da je nastala napaka v sistemu in smo v nestabilni realnosti, v njej pa se ponuja priložnost odpiranja teritorija in zamenjave »obstoječega« z "novim".
Razstava je zasnovana kot združitev ustvarjalk in ustvarjalcev, ki bivajo v sedanjosti in oblikujejo njeno pluralnost ter združujejo razne kontekste, v katerih se predstavlja današnja umetnost. Vprašanja, ki si jih dela na razstavi zastavljajo, so izstopajoče točke v simbolnem prepletu mrežne strukture družbenega sistema v najširšem pomenu.
Družbeni sistem kot konstrukt posameznikov znotraj skupnosti ustvarja razmerja med akterji. Oblikujejo se pozicije znotraj na mikro-makroravni, ki ustvarjajo navidezno enakost in možnost svobodne participacije subjekta v oblikovani skupnosti. Razstava se ne osredotoča na en sam pol vprašanj in iskanja odgovorov, temveč je na videz celo zelo raznorodna, in na prvi pogled nepovezana vprašanja zastavlja simultano (npr. problem zahod/vzhod, pozicija moči, geopolitična vprašanja, nestabilna realnost), da bi nakazala njihovo končno intrinzično kompleksno prepletenost, kakršna določa samo naravo sistema, ki hkrati zavzema značilnosti tako brutalno realne kot skrajno spekulativne strukture. Razstavljena dela, so si različna v avtorskih prijemih in tehnikah, medtem ko je na vsebinski ravni moč zaznati podobnosti v prepoznavanju in tolmačenju družbenih in ideoloških struktur.
Delo
Perfect Lovers umetnika turškega rodu Ahmeta Oguta zaznamujejo občutljivost za socialno stvarnost, ustvarjalna širina in humor. Ahmet Ogut razstavlja dva krožna objekta, ki sta na prvi pogled skoraj identična. To sta dva kovanca, kovanec za 2€ je menjalno sredstvo Evropske unije, medtem ko je turška lira menjalno sredstvo države, ki je zunaj Evrope. Plačilni sredstvi sta veljavni v dveh ekonomsko in politično različnih skupnostih. Umetnik nam odkriva kontrast, med dejansko in simbolno stvarnostjo, kjer posameznik igra vlogo ujetnika socialno – družbenih realitet.
Večkrat nas preseneti naša sposobnost, da prepoznamo pravo ali lažno verzijo resnice in tako odkrivamo načine manipulacije v vseh aspektih njene medijske pojavnosti.
Corrections and clarifications je projekt časopisa v nastajanju, urejena kompilacija dnevnih popravkov v slovenskih medijih, od julija 2008 do julija 2009, ki poskuša skozi medij opozarjati na aspekte skonstruirane realnosti. Z zbiranjem vsakdanjih lapsusov nam umetnica Anita di Bianco odkriva mehanizme kontroliranja in distribucije realnosti, ki jih proizvajajo medijske hiše/korporacije kot četrta sila v političnem in ekonomskem sistemu.
Jakup Ferri je umetnik, ki v svojih risbah ne postavlja pod vprašaj travmatske izkušnje svoje generacije. To so spomini, vezani na otroštvo, heroje, urbano življenje,… Njegove na prvi pogled absurdne vizualne zgodbe, ki jih razkrivajo risbe življenja navadnih ljudi, so zavestni odmik od historizirane in ponavljajoče se travme in idealizacije družbene fantazme ter odpirajo znakovni svet mlajše generacije sodobnih umetnikov na Kosovu.
Problem pozicije umetnika in njegove stvarnosti znotraj sistema, ki je nad njim, je vodilo raziskovanja umetnika Ivana Grubanova. Pozicija človeka, ki je žrtev družbene in ideološke manipulacije, ko je zveden na subjekt, odkriva njegovo popolno nemoč znotraj kolesja zgodovine.
Cesare Pietroiusti se v svojem projektu sprašuje o vrednostih umetniškega dela, ki ga določa originalnost. V ekonomskem svetu imajo originali kot nekaj neponovljivega svojo vrednost. V umetnostnem sistemu ima originalnost vrednost, ki pa je povezana z romantičnim pojmovanjem subjekta, ki ga pooseblja genij.
Da bi umetnik porušil to razmerje fetišizacije umetniškega objekta, producira svoje delo v masovni količini in tako omogoča njeno dostopnost širši množici.
Nacionalistične ideje, ki so jih nekateri prejšnji režimi izrabljali za udejanjanje velikih "krvavih" idej, so še vedno žive v naši družbi. V nestabilnih časih, ko je v politiki značilen porast nacionalnih in populističnih idej, sta ekonomska in politična destabilizacija elementa, ki zbujata strah in podirata navidezno realnost. Civilna iniciativa Double-tailed Dog Party v svojem projektu
Smaller Hungary ironično opozarja na porast madžarskega nacionalizma.
Vsaka revolucija ima svojega očeta in otroke, ki mu sledijo. Tako kot je sam Mao govoril svojim otrokom: "Jaz sem sonce in vi ste moje sončnice". Delo
Concert for a raised fist umetnika baskovskega rodu Juana Pereza Agirregoikoia vpeljuje pojem revolucije kot preobrata v družbeni zavesti, ki pa pripelje v položaj ko se kakor že večkrat v zgodovini pokaže, da je preobrat samo drugo ime za nadaljevanje paternalističnega odnosa znotraj skupnosti.
"Igor Eškinja oblikuje svojo arhitektoniko zaznave kot kombinacijo preprostosti in elegance. Umetnik postavlja, uprizarja objekte in situacije in jih lovi v njihovem intimnem, nemem prehajanju iz oblik, ki so po videzu dvodimenzionalne, v tridimenzionalne. Z uporabo preprostih, cenenih materialov, kot so lepilni trak ali električni kabli, ki jih razpleta z matematično natančnostjo znotraj točno določenih prostorskih parametrov, dosega kakovost, ki presega fizični vidik, in stopa v register zamišljenega in nezaznavnega."
Razstava ne daje enoznačnega odgovora, temveč pušča odprt prostor za vnos realnega in spekulativnega značaja samega toposa. Zavedanje v nestabilni matrici in njeno odkrivanje na simbolni in vsebinski ravni je lahko moč, ki jo ima umetnik. Njegova potreba po umetniški ustvarjalnosti je lahko podlaga za gradnjo "nove" stabilnejše realnosti.
Jadranka Ljubičič
1.
Jean Baudrillard, Simulaker in simulacija, Popoln zločin, ŠOU, Študentska založba 1999
2. Slavoj Žižek, The Matrix or two sides of Perversion, Philosophy Today; Celina; 1999; Volume: 43, p.
http://www.egs.edu/faculty/zizek/zizek-the-matrix-or-two-sides-of-perversion.html
3. Slavoj Žižek, The Matrix or two sides of Perversion, Philosophy Today; Celina; 1999; Volume: 43, p.
http://www.egs.edu/faculty/zizek/zizek-the-matrix-or-two-sides-of-perversion.html
4. Platon,
Politeia 514a- 517a
5. Adam Budak, iz besedila v katalogu za
Principle Hope na Manifesti 7, Trentino-Južna
Tirolska (Rovereto, 2008).
Foto: Jasmina Klančar
