[33. obletnica AKC Metelkova mesto] Anka Kočevar: “Kos domišljije”

04 September 2026 > 02 Oktober 2026 Vabljene_i na otvoritev pregledne razstave Anke Kočevar "Kos domišljije", v petek, 4. septembra, ob 20.00 v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Pred tem se ob 19.00 v najmanjših galerijah Channel Zero otvarja še umetničina razstava "Med lepoto in žalostjo". Razstava je del praznovanja 33. obletnice AKC Metelkova mesto. Vabljene_i tudi na ostale dogodke 33. obletnice!

Razstava je del dogodkov 33. obletnice AKC Metelkova mesto

Plakat za obletnico: Mojca Pavlič

 

Anka Kočevar: Kos domišljije
pregledna razstava

Pregledna razstava Anke Kočevar v Galeriji Alkatraz razločno oriše, kako se njen bogat umetniški opus izmika enostavni umestitvi v
posamezno likovno disciplino. V javnosti je sicer prepoznana predvsem kot ilustratorka otroških knjig in revij, kot so Ciciban, Cicido in Galeb, a njeno ustvarjanje že dolgo presega meje knjižne ilustracije. Slikarstvo, animirani film, strip, stenske poslikave in pedagoško
delo sestavljajo ustvarjalni univerzum, v katerem mediji, ki jih uporablja, omogočajo razvijanje kritične refleksije. Ne glede na sredstvo kreativnega izražanja ostaja v središču njenega zanimanja podoba in njena sposobnost ustvarjanja samostojnih vizualnih
svetov. Njene spretno izvedene umetniške raznovrstnosti ne definira zgolj prehajanje med različnimi mediji in pristopi, temveč predvsem dosledno raziskovanje pripovedi kot sestavnega dela likovnega prostora. Zanima jo predvsem vprašanje, kako podoba pripoveduje – in kako lahko gledalko_ca povabi v svet, ki ga ni mogoče podati z eno samo razlago. Tudi kadar dela na področju ilustracije ali animacije,
njene podobe niso zgolj spremljava besedilu ali scenariju, temveč samostojne likovne celote. V njih je mogoče prepoznati poseben odnos do
kompozicije, svetlobe, ritma in materialnosti, ki presega nalogo ilustracije.

Skupni imenovalec njenega opusa se ne tiče materialne izvedbe ali osebnega sloga, temveč se skriva v nenehnem raziskovanju pristopov in možnosti, ki jih nudita skica in risba. Ti pri Anki Kočevar nista le priprava na končno delo, ampak enakopraven in avtonomen prostor eksperimenta, v katerem se srečujejo natančno opazovanje, premišljena poteza in izrazit občutek za ustvarjanje atmosfere. Vse to povezuje pestre in raznolike pristope k ustvarjanju, ki prehajajo med naturalističnim in ploskovitim – v celoto, ki ji je skupna slogovna prožnost, temelječa na ritmu oblik in barv ter osredotočena na značaj upodobljene vsebine. Vsestranskost ob uporabi različnih slogov umetnici omogoča, da skozi uporabo različnih likovnih jezikov gradi čustveno presunljive dramatične in fantastične atmosfere, preko katerih se vsakokrat znova približa značaju zgodbe oziroma vsebine, ki jo upodablja.

Literarne predloge bere kot odprta polja možnosti, kjer vizualna pripoved zgodbe ne razlaga, ampak jo dopolnjuje, razširja ali prestavlja v drugo čustveno lego. Pomembno mesto v njenem ustvarjanju zavzema odnos med človekom in naravo. Živali v njenem delu niso zgolj prikupni literarni liki, ampak nosilci značajev, čustev in pogosto tudi etičnih vprašanj. Ta občutljivost se še izraziteje pokaže v njenem avtorskem animiranem filmu v nastajanju Hrošč govnač, v katerem zgodba o dečku, ki se spremeni v hrošča, postane pripoved o empatiji in odgovornosti do drugih živih bitij. Scenarij za film razkriva, da Kočevar zanimajo teme, ki presegajo okvir otroške literature in segajo v širša vprašanja družbe, ekologije in medvrstnih odnosov. Tudi zato je na razstavi z drugačnim okvirjem kot druge in na lastni steni izpostavljena ilustracija iz slikanice Miš in kos. Ko si v čevljih, nisi bos. (Marko Kravos, Mladinska knjiga, 2025). V čudovito izvedeni črno-beli
izvedbi preko nenormativnega (ljubezenskega) medvrstnega partnerstva večplastno, z odtenki kvirovskega sporoča o povezovanju in govori v
prid skupnemu boju proti militarizaciji.

Prizor miši in kosa, upodobljen v različno obarvanih odtenkih sivin, ki vseeno dopuščajo variacijo vsebin glede teme in njuno dejavno – ali aktivistično – cefranje vojaškega škornja, v zavest neizogibno prikliče teorijo endosimbioze evolucijske biologinje Lynn Margulis. Ta je sodelovanje in simbiozo prepoznala kot eni ključnih gonilnih sil evolucije, čeprav je bila njena teorija sprva, v 70. letih prejšnjega stoletja, deležna močnega odpora in posmeha znanstvene skupnosti.

Upodobitev pa ni edino področje, kjer umetnico zanimajo sodelovanja. Ta so pomembna tudi v projektih animacij. Animirani film ima v njenem opusu nasploh posebno mesto. Sodelovala je pri vrsti mednarodno odmevnih projektov, med njimi pri večkrat nagrajenem filmu Steakhouse (2021) režiserke Špele Čadež, pa tudi pri dokumentarnem animiranem filmu Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja (2018) in seriji Princ Ki-Ki-Do (2013–2017). Pri animaciji jo zanima predvsem vprašanje, kako ohraniti izraznost ročno narisane podobe v času in gibanju.
Animacija tako ni ločeno področje njenega ustvarjanja, temveč organsko nadaljevanje risbe, ki pa pri njej že v osnovi ni povsem statična; tudi
na papirju je mogoče slutiti gib, spremembo, dihanje prostora in ritma. V zadnjih letih je svoje raziskovanje razširila tudi na področje stripa. Njen prvenec Zaspani Ánzili, nastal po rezijanski ljudski pripovedi, kaže, da jo zanima preplet sodobnega vizualnega jezika in ljudskega izročila. Strip ni zgolj ilustrirana zgodba, ampak raziskava ritma pripovedovanja, odnosa med zaporednimi podobami in ekonomije likovnega izraza, sorodnega principu animacije.

Čeprav se mediji, v katerih umetnica ustvarja, in pristopi, ki jih uporablja, nenehno spreminjajo, njeno delo povezuje več stalnic. To so izrazita pripovednost podobe, retanjen občutek za atmosfero in izjemna sposobnost opazovanja. Njene podobe niso prenasičene z informacijami, zadržujejo se na tisti kritični točki, kjer še vedno dopuščajo domišljijo, tehtanje lastnih čustvenih odzivov in razmislek. Ker se odpovedujejo uporabi spektakelskega zaradi njegovega učinka, na prvi pogled delujejo zadržano, vendar prav v tej vizualni tišini razkrivajo bogastvo čustvenih in psiholoških odtenkov. Umetnica dokazuje, da lahko s subtilnostjo nagovori gledalko_ca morda celo bolj kot z vpadljivostjo. Skoraj meditativna drža, ki je v času vizualne nasičenosti še posebej dragocena, pa je daleč od tega, da bi bila izpraznjena. Za njo ležijo močna strokovna podkovanost, vsestranska spretnost in obsežna sposobnost realizacije. V njenem delu je mogoče prepoznati vplive
slikarske tradicije, sodobne ilustracije, animacije in celo filmskega kadriranja, vendar noben vpliv ne prevlada nad drugim, temveč skorajda simbiotsko sodelujejo kot celota in v sintezo strnjujejo različne izraze, ki so del iste ustvarjalne logike.

Ni naključje, da je Anka Kočevar svoje mesto našla tudi v raznoliki in nenehno spreminjajoči se ter izzivov polni skupnosti Avtonomnega
kulturnega centra Metelkova mesto. Prostor, ki temelji na sodelovanju, sobivanju in ustvarjalni izmenjavi, je soroden njenemu razumevanju umetnosti kot odprtega procesa povezovanja. Vendar vpliv ni enosmeren. Tako kot sama aktivno soustvarja skupnost, ta vstopa tudi v njene ilustracije. Med njenimi ilustracijami se pogosto pojavljajo obrazi ljudi, ki jih redno srečuje na metelkovskih dvoriščih, z njimi sodeluje ali jih zgolj pozorno opazuje. Resnični svet se tako preliva v risbo in risba nazaj v življenje, meja med dokumentarnim opazovanjem in domišljijsko pripovedjo pa se zabriše.

Celoten opus Anke Kočevar razkriva umetnico, ki likovno ustvarjanje razume kot odprt prostor dialoga med sliko, besedo in gledalko_cem.
Njene ilustracije, animacije, stripi in slike niso ločena poglavja, temveč različni izrazi istega ustvarjalnega namena – raziskovanja podob
kot nosilk zgodb, čustev in etičnih vprašanj. Pri tem delitve med »visoko« in uporabno umetnostjo nimajo pomena, saj njene ilustracije niso zgolj spremljevalke literarnega besedila, temveč avtonomna slikarska dela, ki tudi zunaj knjižnega konteksta delujejo kot zaokrožene likovne celote. Prav tako animacije niso le filmska tehnika, slikarstvo pa ne zgolj galerijska disciplina. V njenem ustvarjanju se vsi mediji srečajo v skupnem prizadevanju: ustvariti podobo, ki ne pripoveduje le zgodbe, temveč odpira prostor za gledalčevo lastno izkušnjo, domišljijo in interpretacijo.

Njene ilustracije zaznamujejo humor, nežna ironija, empatija do živali in narave ter občutek za drobne vsakdanje situacije, v katerih se
zlagoma razkrivajo kompleksni odnosi in pomembna vprašanja sodobnosti. Delujejo umirjeno, skoraj meditativno in gledalko_ca
vabijo k počasnemu opazovanju. V času, ko smo obdane_i z neprekinjenim tokom podob in vse hitrejšo vizualno komunikacijo, delo
Anke Kočevar zavestno predstavlja drugačen ustvarjalni odgovor. Njene podobe ne tekmujejo za pozornost s spektaklom vizualne
prenasičenosti in hrupnim zunanjim svetom; svojo moč gradijo na tišini, potrpežljivosti in počasnem razkrivanju pomenov, pri katerih začnejo iz drobnih podrobnosti subtilno vznikati kompleksnejša razmerja med prostorom, svetlobo, časom in družbo. Njen opus je zato izjemno relevanten, saj nas opominja, da podoba ni zgolj informacija, ampak prostor srečanja, v katerem sta raznolikost in drugačnost inherentno pozitivni dobrini in kjer se – ravno zaradi njiju – lahko svobodno razvijata domišljija in empatija.

Ana Grobler, Sebastian Krawczyk

Anka Kočevar (1982) je leta 2009 diplomirala iz slikarstva na Ljubljanski ALUO. Središče njenega ustvarjanja sta ilustracija in animirani film. Do danes je z ilustracijami opremila sedemnajst slikanic in knjig različnih pisateljic_jev (denimo Na svetli jasi, v temnem gozdu Slavice Remškar, Miš in kos Marka Kravosa, Baletka in sladoled Slavka Pregla). Ustvarila je samostojni stripovski album po rezijanski ljudski pravljici Zaspani Ánzili (2023) in prispevala ilustracije v sedmih ilustriranih knjigah v soavtorstvu z drugimi ilustratorkami. Redno ilustrira krajša literarna dela, ki izhajajo v literarnih revijah Ciciban, Cicido in Galeb. Svoje ilustracije je večkrat predstavila na samostojnih (npr. l. 2022 Od besed k podobam, Galerija Vodnikove domačije) in skupinskih razstavah (npr. Slovenska ilustracija – nepričakovano razkošje na knjižnem sejmu v Frankfurtu, In kaj se je zgodilo potem? na sejmu otroških knjig v Bologni). Slikanico z njenimi ilustracijami O fantu, ki je imel rad ptičke pisatelja S. Pregla so v letu 2025 prejele_i vse_i prvošolke_ci v slovenskih šolah, O fantu, ki je iskal muco pa je darilna knjiga za vse prvošolce_ke v ljubljanski občini v letih 2025 in 2026. Sočasno z ilustracijo se ukvarja z animiranim filmom. Kot filmska animatorka je vrsto let med drugim sodelovala pri nastajanju otroške risane serije Princ Ki-Ki-Do, kot avtorica likovne podobe pri risanki Gospod filodendron in jablana, pozneje pa kot risarska sodelavka pri filmih režiserk Špele Čadež (Steakhouse) in Zarje Menart (Tri tičice). Od leta
2023 v produkciji zavoda Finta ustvarja avtorski animirani film z naslovom Hrošč govnač. Dejavna je tudi kot mentorica številnih delavnic animiranega filma in ilustratorskih delavnic ter kot gostja na pogovorih z avtoricami_ji na osnovnih šolah in v knjižnicah. Od leta 2018 ustvarja v ateljeju v AKC Metelkova mesto, kjer je na fasadi stavbe Garaže sgraffito poslikava z njenimi ilustracijami.

https://www.ankakocevar.com

Produkcija: KUD Mreža • Koprodukcija in izvršno producentstvo, koordinatorstvo za razstavo v Galeriji Ch0 (KUD Channel Zero): Eva Drašak • Uredništvo: Ana Grobler • Kuratorstvo: Ana Grobler, Sebastian Krawczyk • Besedilo: Sebastian Krawczyk, Ana Grobler • Soorganizacija: Nataša Serec, Lučka Zajc, Nurlama Vidrih, Dajana Šišić, Hana Černivec, Julija Najdovski, Peter Žiberna • Lektura slovenskega besedila: Sonja Benčina • Prevod: Ana Makuc • Oblikovanje: Nurlama (Nuri) Vidrih • Zahvala: Forum Ljubljana • Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo