Mentorstvo+ | Eva Margon Štanta, Ana Rogel, Zvonka T. Simčič: Neopazne korenine

18 December 2025 > 16 Januar 2026 Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave Eve Margon Štanta, Ane Rogel in Zvonke T. Simčič "Neopazne korenine", v četrtek, 18. 12. 2025, ob 18. uri v Galerijo Alkatraz. Razstava je del modula Mentorstvo+.

Razstava Neopazne korenine govori o povezovanju in skupnosti – tudi zato, ker so v tokratno Mentorstvo+ vključene kar tri osebe. V Mentorstvu+, kjer je poudarek na dialoškem procesu med vključenimi v daljšem časovnem obdobju in temelji na nehierarhičnosti, je tako Zvonka T. Simčič dala pobudo za povezovanje in sprožila proces grajenja skupnosti, ki se je začel odvijati z vključitvijo dveh umetnic, Ane Rogel in Eve Margon Štanta. V sodelovanju, ki je osnovano na radovednosti pri spoznavanju drugačnih pogledov in načinov dela ter na medsebojnem učenju, so tako vse tri prevzele vloge svetovalke_ca, mentorice_ja, (so)kuratorke_ja in ustvarjalke_ca ter pripravile končno razstavo, ki združuje predstavnice treh različnih generacij. V skupnem prostoru in času so prepletle ustvarjalne prakse, izkušnje in poglede na telo, čas in skupnost.

Eva Margon Štanta svojo risbo in animacijo gradi z natančnostjo, ki izhaja iz potrpežljivega, skoraj meditativnega procesa. V njenem premišljenem in upočasnjenem pristopu se podobe postopoma prečistijo do tišine. Ana Rogel, najmlajša med avtoricami, s svojim izrazom, utemeljenim v ženskih aktih, odpira vprašanja ranljivosti, identitete in osvetljevanja ženskega telesa, ujetega med družbenimi zahtevami in intimno resnico. Njena dela razpirajo prostor za subtilen premislek o tem, kaj pomeni biti viden_a in hkrati ranljiv_a. Zvonka T. Simčič, prepoznavna po performativnosti in edinstvenem povezovanju skupnosti – tako umetniških kot lokalnih –, v razstavo vnaša telesno izkušnjo staranja kot javni, skoraj ritualni akt razkrivanja. Njena prisotnost deluje kot most med osebno izpovedjo in kolektivnim spominom, med telesom, ki se spreminja, in družbo, ki te spremembe pogosto potiska iz vidnega polja.

Po besedah umetnic razstava odpira prostor za razmislek o tem, kar Carl Gustav Jung poimenuje pot individualizacije – proces, v katerem posameznica_k sprejme celoto svoje biti, tudi sence, telesne spremembe, minljivost in neizogibne prehode življenja. V instalaciji se ta proces razkriva v treh ustvarjalnih izrazih, ki skupaj utelesijo pot: mladost v iskanju oblike, zrela doba v izostritvi pogleda in starost v pogumu razkritja.

Leitmotiv razstave je bršljan, ki s svojo trdoživostjo vztraja tudi v manj hranilnih zemljah ter v mračnejših in hladnejših delih letnih časov. Umetnice zanimajo predvsem dvojnosti, ki jih bršljan uteleša. Je nežen in delikaten na prvi pogled, a obenem nezadržno vztrajen; preraste vse, kar ga skuša zadržati. S tem za umetnice postane prispodoba notranje moči. Je tudi rastlina, ki simbolno in dejansko povezuje: zgradbe, drevesa in tla s plitvimi, a razvejanimi in močnimi oprijemalnimi koreninami in z olesenelimi olistanimi stebli. S svojo zimzelenostjo združuje preteklo s sedanjim in ohranja življenje skozi letne čase; kot simbol večnega življenja je skupen različnim kulturam in mitologijam. Sproži lahko alergijsko reakcijo in je strupen; lahko brani pred vsiljivci_kami, vendar pa ima tudi zdravilne lastnosti; je opora in opozorilo. Njegova razvejanost daje zatočišče živalim in tako povezuje rastlinske in živalske ekosisteme. Kot tak povezuje več sistemov, obenem pa ne črpa hranilnih snovi iz svoje opore, je ne šibi, ampak prispeva zavetje in zaščito. Umetnice ga uporabijo kot simbolni element, vezivno tkivo med mladostjo, zrelostjo in staranjem.

Povezovalni moment bršljana je v razstavi prisoten že vizualno. Bršljan je uporabljen v animaciji Eve Margon Štanta, v njej prerašča delo Ane Rogel, Lilit, risbo v prosojno oblačilo zakrite ženske figure. Video se sicer povezuje s fotografijo Nade Žgank s portretirano performativno gesto Zvonke T. Simčič, ki je prav tako »oblečena« v bršljan, ki jo istočasno prekriva in hkrati razgalja. Če bršljan povezuje preteklost s sedanjostjo, pa je zanimivo tudi, da je prelomno delo Zvonke T. Simčič Doulas »ad utero, ab ovo« iz daljnega leta 2007 prav tako vsebovalo tančico. Fotografija geste performativnosti na tej razstavi pa je obenem napoved nove avtorske serije, ki je zasnovana kot dolgoročni proces: vsako leto ob istem času bo umetnica izpeljala nadaljevanje performansa, se postopoma vse bolj razgaljala ter v ospredje postavila temo staranja in lastno zavezo k resnici o staranju, ki ga družba pogosto skriva ali potiska v ozadje.

S tematiko staranja se sodobna vizualna umetnost sicer redkeje sooča neposredno, še redkeje pa jo postavi v kontekst osebne izpovedi ali samorefleksije. Staranje je tema, ki se ji praviloma raje izogibamo, tako kot posameznice_ki, kot skupnosti; pogosteje se pojavlja v kontekstu razprav o dolgotrajni oskrbi ali ob politično obremenjenih referendumih, kot je nedavni Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Medijski diskurz je tudi tu sramotno podvajal retoriko »zmagovalnosti« neke politične strani, pri čemer se je popolnoma spregledalo osrednje izhodišče: da so zakoni in pravice namenjeni ljudem – in niso poligon za propagando političnih strank.

Tudi temu ugovarjajo tri umetnice, ki s svojim projektom v Mentorstvu+ izpostavljajo pomembnost skupnosti, ki se zoperstavi tekmovalnosti in individualizmu ter človeštvu doprinese dobrobit. Bršljan je tu postal metafora za preraščanje osebnih izkušenj v kolektivno razumevanje, za organsko povezovanje in za subtilne, a vztrajne procese, ki oblikujejo naša telesa, identitete in načine, na katere se umeščamo v javni prostor. Njegov povezovalni moment so v medgeneracijskem prepletu uporabile za razvejano in vseobsegajočo povezavo ter s tem dobesedno udejanjile namen modula Mentorstvo+. Projekt presega zgolj vidno in fizično oprijemljivo, slednje je zgolj materialno sidrišče skupnosti, ki so jo ustvarile. Njihovo delo je instalacija, ki je medgeneracijski dialog in subtilen premislek o telesu, staranju, kontinuiteti in prenosu znanja. V času, ko mediji poveličujejo popolnost, brezhibna telesa in robotizirane ideale, instalacija opozarja na realno, krhko, močno in živo telo. Na telo kot nosilca izkušnje. Na staranje kot del rasti. Na skupnost, ki se lahko gradi le, če si upamo gledati celoto – in jo deliti.

Ana Grobler, Sebastian Krawczyk

Eva Margon Štanta je magistrica ilustracije, ki se ukvarja z ilustracijo in animacijo. Na ALUO v Ljubljani je leta 2015 diplomirala s samostojnim animiranim filmom Jazon in Argonavti, leta 2019 pa magistrirala s projektom Slikovni zemljevid planinskih poti v Logarski dolini, za katerega je prejela Priznanje z odliko na iJungle Illustration Awards (2020). Njena dela, najpogosteje zaznamovana z znanstveno in naravoslovno ilustracijo, postajajo prepoznavna po številnih linijah in natančnih barvnih potezah, medtem ko v svojem grafičnem ateljeju komplementarno raziskuje in se poigrava z redukcijskim linorezom. V svojih projektih najraje prepleta živalske in rastlinske motive. Med drugim je ustvarila sklop poštnih znamk za Pošto Slovenije (2022), njene ilustracije in animacije so del knjižnih projektov in sodelovanj z institucijami, kot sta Prirodoslovni muzej Slovenije in Gozdarski inštitut Slovenije.

Zvonka T. Simčič je ustanoviteljica Zavoda CCC ter njegova gonilna in ustvarjalna sila, obkrožena s tesnimi prijatelji in sodelavci. V polju sodobnih umetniških praks ustvarja na področju vizualne umetnosti (videa/filma, intermedijske umetnosti, instalacij, fotografije) in performansa. Vsa njena dela so močno povezana s socialnim prostorom in lastnimi izkušnjami v njem. Poudarek daje človeški eksistenci, kjer raziskuje posledične rezultate tako socialnega in ekonomskega kot političnega položaja glede razmerij moči ter posameznika kot celovitega bitja v družbenem prostoru. Pri tem nikoli ne pozabi, da je človek tudi duhovno bitje. V povezavi z novimi mediji v svojih delih postaja »živi«, a nenačrtovani akter – performer. Poleg študija na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je tudi magistrirala, je opravila študij geomantije pri Marku Pogačniku, študij klasične duhovnosti na ljubljanski univerzi s prakso duhovne spremljevalke ter pridobivala izkušnje raznoterih duhovnosti sveta. Vse to se odraža tudi v njenih delih.

Ana Rogel je slovenska umetnica, katere delo se osredotoča na ženske akte. Ljubezen do umetnosti je odkrila že v otroških letih, strast do akta pa je razvila v odrasli dobi. Njene risbe raziskujejo lepoto ženske energije skozi realistične in polrealistične upodobitve žensk. Ana je še posebej navdušena nad ekstravagantnimi in elegantnimi figurami z izrazitimi potezami, s čimer na svoj umetniški način redefinira pojem lepote. Ustvarja predvsem z grafitom in svinčnikom, razvila pa je tudi edinstveno slikarsko tehniko s kavo, ki je poznana pod imenom »Kafezija«. Skozi svojo umetnost Ana Rogel prikliče čutnost, mehkobo in močno žensko energijo, ki gledalca vabi, da ženske ne vidi le kot subjekt, temveč kot silo. Dobrodelne licitacije njenih umetnin, ki jih je izvedla za ljudi v stiski, so pravzaprav zelo performativne narave. Njena inspiracija izhaja iz človeškega, zlasti ženskega telesa, ki zanjo izraža izjemno lepoto in gracioznost; vsaka oblina in gib sta ji kot slikarki navdih za nove umetnine.

Produkcija: KUD Mreža
Kuratorstvo: Ana Grobler, Sebastian Krawczyk
Lektura: Sonja Benčina
Prevod (v angleški jezik): Ana Makuc
Fotografija: Nada Žgank
Fotografija za delo Zvonke T. Simčič: Nada Žgank
Pomoč pri kostumografiji za delo Zvonke T. Simčič: Brina Vidic
Tehnična pomoč za delo Zvonke T. Simčič: Blaž Grm
Tisk fotografije na platno za delo Zvonke T. Simčič: Foto Žnidaršič
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo
Fotografije razstave: Nada Žgank