Barbara Kozłowska: Mesta za razmislek

Razstava predstavlja najpomembnejša dela Barbare Kozłowske iz šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja, ki pripovedujejo o njeni subjektivnosti in izražajo svobodo znotraj političnega sistema, v katerem je živela. Barbara Kozłowska je bila ena od pionirk performansa na Poljskem in del vroclavske avantgardne scene – ene najbolj živahnih in progresivnih umetniških središč v regiji tistega časa. Približno v istem času, ko se je slovenska skupina OHO preselila v Vipavsko dolino, je Barbara Kozłowska zapustila svoj atelje v Vroclavu in se odpravila na plažo. Čeprav je diplomirala na Oddelku za keramiko (smer arhitekturno slikarstvo), je kmalu opustila tradicionalne medije v prid efemernim umetniškim praksam.

Razstavo Mesta za razmislek je kurirala dr. Marika Kuźmicz, spremljali pa jo bodo tudi štirje performansi, ki so jih kurirale_ Agnieszka Chodysz-Foryś, Ana Grobler in Sebastian Krawczyk. Na razstavi bo na voljo tudi monografska publikacija, ki sta jo pripravila Fundacija Arton in Muzej sodobne umetnosti v Vroclavu. Besedila, ki so jih za publikacijo napisale_ Marika Kuźmicz, Karolina Majewska, Piotr Lisowski in Wiktoria Szczupacka, je uredila Marika Kuźmicz.

Barbara Kozłowska (ona) je bila rojena leta 1940 v Tarnobrzegu, umrla je leta 2008 v Vroclavu. Je bila konceptualna umetnica, povezana z vroclavsko avantgardno sceno in neformalno umetniško skupino Brzeg, ki je izvajala predvsem performativne akcije ter  soustanoviteljica galerije Babel. Najpomembnejši elementi njenega umetniškega izraza so bili gibanje, potovanje, prostor in njegovo prečkanje ter raziskovanje »običajne« realnosti, ki jo je nenehno zaposlovala. To je izrazila tudi s ključno frazo, ki povzema njeno ustvarjalnost: »Vse to lahko vidiš kjerkoli.«

 

Anna Kalwajtys: Linija, performans

foto: Ewa Bielańczyk

»Umetnost moramo obravnavati kot živo bitje.« Barbara Kozłowska

Performans, ki se nanaša na delo Barbare Kozłowske, izhaja iz koncepta prostora kot mesta prepoznavanja raznolikosti in heterogenosti. Središčna izhodiščna točka je njen »Totalni koncept linije«, ideja, ki jo je Kozłowska artikulirala kot procesualno strukturo za raziskovanje odnosov med kozmosom, materialnim svetom, subjektivnostjo in Drugostjo. Anna Kalwajtys v performansu, ki je posvečen Barbari Kozłowski, poudarja prečkanje različnih mej – materialnih in simbolnih – in izpostavi pomembnost sodelovanja in dialoga, vrednosti, ki so bile temeljne za umetniško ustvarjanje Barbare Kozłowske. V akciji, ki črpa iz Kozłowskine prakse označevanja linij, Kalwajtys uporablja minimalistična sredstva izražanja, zmanjševanje gest in fizično prisotnost umetnice_. Vse to postane orodje za raziskavo prostora kot medija za dialog, soprisotnost in sodelovanje. Dejanje prečkanja mej – zaporednih dimenzij prostora in prisotnosti – ni predstavljeno zgolj kot umetniška gesta, temveč kot politični in eksistencialni pomen.

25 min, 2025, spontane interakcije v angleščini, vstop prost


Anna Kalwajtys (ona) trenutno živi v Gdansku na Poljskem. Ustvarja na področju performansa, video performansa ter objektno-instalacijskih umetniških del. Hkrati deluje tudi na področju interdisciplinarnih in kuratorskih projektov, povezanih s fenomenom performativnosti. Njene akcije se nanašajo na vprašanja človeške telesnosti in biologije, procesa oblikovanja kulturne identitete, izključevanja šibkejših posameznic_ iz družbe ter mejnih eksistencialnih situacij.

 

Lučka Centa: ved'ma

foto: Nina Pernat

Ved’ma hkrati zre v življenje in smrt, saj svojo kri napaja neposredno iz zemlje. Ujeta v sporah patriarhata, ostaja divja, nepokorna in neukrotljiva. Ljubi se z divjim in svobodno pripada. Predvsem zaupa sebi – je utelešenje jaza, ki ne pozna strahu.

Performans Lučke Centa v središče postavlja posodobljen arhetip čarovnice, nepokorne in neukrotljive, samozadostne in brez zadržkov, ki pripada svobodno in po lastni volji. Ved'ma ni več starodavna slovanska čarovnica ali pošastna izobčenka, ampak opolnomočena sodobna feministka, ki, neločljivo povezana z okoljem, plete upor proti patriarhatu in kapitalizmu, proti brezsramnemu izkoriščanju in zasužnjevanju naravnih virov ter živih bitij.

Ekofeministična izjava se skriva tudi v scenografskih elementih; del performansa je namreč les letošnjega goloseka na Grajskem griču v Ljubljani, ki je razburil javnost. Med performansom scenografski elementi iz objektov postajajo subjektni podaljški umetničinega telesa ali se morda oživljajo kar v simbionte. Z njimi umetnica daje glas neslišani naravi ali pa si ga ta vzame kar sama. Tako v pomenljivi rdeči svetlobi iz kupa zemlje in ob močno sidrajoči umetničini prezenci vznikne ved'ma, njeno telo se zlagoma staplja s svežnjem vej, njeno gibanje, ta preplet snovi in teles, pa v novih načinih povezanosti opolnomočenega sobivanja ponazarja iskanje stika in ravnovesja med družbenim in naravnim.

2025, 40 min, univerzalni jezik umetnosti, vstop prost

Lučka Centa (ona) je intermedijska umetnica, ki prepleta performans, fotografijo, video in instalacijo. Leta 2021 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost na Univerzi Complutense v Madridu, kjer je raziskovala umetniško produkcijo znotraj naravnega prostora, da bi tako razumela odnose med človekom in naravo. V svojem delu se osredotoča na raziskovanje medvrstnih soodvisnosti, vpliv človeka na naravo, družbeno vrednotenje različnih teles in entitet. Kot absolventka magistrskega študija kiparstva na ALUO se osredotoča na materializacijo performativne prakse skozi raziskovanje presečišč medijev performansa in instalacije z idejo, da je telo most, ki briše razkol med naravnim in družbenim.

 

Iva Suhadolnik Gregorin: Trak

foto: arhiv umetnice

Trak je participativni performans, ki raziskuje napetost med bližino in oddaljenostjo. Navdihnjen je z delom Itala Calvina Razdalja lune (La distanza della Luna, 1965), kjer se polna luna Zemlji tako približa, da se ljudje s čolnov lahko nanjo povzpnejo z lestvami. Delo reintepretira gravitacijo ne le kot silo, ki deluje med nebesnimi telesi, temveč kot silo človeškega hrepenenja. V Calvinovi zgodbi mornarji, ko se znajdejo na luni, čutijo spreminjanje sil med tema dvema svetovoma – poznana gravitacija Zemlje izgine, nadomesti pa jo lunina privlačna sila. Tukaj trak postane metafora za to krhko privlačnost: material, ki veže, a hkrati sprošča, meri in zadrži na mestu. Tako kot lestev v Calvinovi zgodbi je tudi trak hkrati most in vez – način za utrjevanje minljive bližine ali kot njen ostanek - označba ločitve. Med Zemljo in luno. Med tabo in mano.

2025, 45 min, univerzalni jezik umetnosti, vstop prost

Iva Suhadolnik Gregorin (ona) je konceptualna in vizualna umetnica. V svoji praksi raziskuje problematiko dela, identitete in razmerij moči. Preko participativnega performansa, njegove dokumentacije in fotografije te teme poveže z njihovim kontekstom. Svojo čustveno in osebno krajino združuje s politično ter trdi, da se med seboj nedvomno povezujejo. Velik pomen pripisuje razkrivanju notranjih mehanizmov performansa in fotografije kot umetniških oblik. Njena umetniška praksa služi kot priložnost za ustvarjanje začasnih prostorov, ki vabijo k emancipaciji in (ali) delujejo kot katalizator za razgradnjo delovne etike.

 

Anita Wach: 68 zdravic za srce z napako

foto: Marcandrea

Performans 68 zdravic za srce z napako je posvečen Barbari Kozłowski. Nanjo se nanaša kot na umetnico, pesnico in umetniški subjekt – kot na osebnost, umeščeno v politični in zgodovinski kontekst, in osebo, ki je živela 68 let, 272 letnih časov in približno 816 mesecev. Pod vplivom poetičnosti in konceptualne čistosti njene umetnosti se Anita Wach odloči vzpostaviti svoje telo silam gravitacije. Sebe uporablja kot izhodiščno točko za človeško in univerzalno naravo in tako kot Kozlowska tudi Wach v kontekstu časa, prostora in zakonov narave obravnava svoje telo kot neločljiv del obdajajočega sveta. Performans je zasnovan kot genetska mešanica dveh ženskih biografij in umetniških pristopov. Občinstvo je povabljeno, da slavi univerzalne vzorce umetnosti (in življenja) kot neskončne in krhke procese. Postavljena na vrh ‘stolpa’, sestavljenega iz produktov človeškega uma, bo umetnica na vsak način skušala preprečiti padec in ohraniti krhko ravnovesje med vznesenostjo in nestabilnostjo. Vodila jo bo želja po združitvi strukturiranega razuma in nepopolnega srca, s čimer bo skušala voditi slavje, stoječa na točki, kjer se najbolj vsakdanje, a neizogibne zadeve srečujejo s tistimi kozmičnih razsežnosti.

2025, 50 min, univerzalni jezik umetnosti, vstop prost

Anita Wach (ona) je plesalka, koreografinja in performerka. Med letoma 1996 in 2003 je bila plesalka v Šlezijskem plesnem gledališču v Bytomu. Od leta 2005 je članica varšavskega kolektiva Teatr Bretoncaffe. Je rezidentka centra Pact Zollverein v Essnu ter štipendistka fundacije Pro Helvetia in Ministrstva za kulturo. Je članica mednarodnega kolektiva Via Negativa (Slovenija) in eksperimentalnega kolektiva TukaWach. Je tudi mentorica v okviru mednarodnega rezidenčnega programa platforme PARL – Performing Art Research Ljubljana.

----------------------------------------------

Kuratorka razstave: Marika Kuźmicz
Kuratorka poljskega programa performativne umetnosti:   Agnieszka Chodysz-Foryś
Kuratorja slovenskega programa performativne umetnosti: Ana Grobler in Sebastian Krawczyk
Performerke: Anita Wach, Anna Kalwajtys, Iva Suhadolnik Gregorin, Lučka Centa
Sodelavka pri programu: Iva Kovač, Hana Čeferin

 

Organizator: Center kulture in umetnosti v Vroclavu – Kulturni inštitut vlade Spodnje Šlezije; soorganizatorji: Mala galerija BS, Fundacija Arton, Mesto žensk, Kulturno umetniško društvo Mreža (KUD Mreža); partner: Ambasada Republike Poljske; častno pokroviteljstvo: Marta Cienkowska - ministrica za kulturo in nacionalno dediščino in Łukasz Paprotny – začasni chargé d’affaires Republike Poljske v Ljubljani. Zahvala: Cankarjev dom, MG+MSUM.

Projekt je sofinancirala ministrica za kulturo in nacionalno dediščino Republike Poljske iz Sklada za promocijo kulture in proračuna samouprave Spodnješlezijske regije.