Skupinska razstava Mimogrede pomembno

09 Junij 2025 > 27 Junij 2025 Vabljene_i na otvoritev razstave študentk_ov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje "Mimogrede pomembno", v ponedeljek, 9. junija, v Galerijo Alkatraz: ob 19. uri. Na razstavi sodelujejo Kalina Naskovski Perne & Kristian Župan, kolektiv BRAVO (Pika Basaj, Ana in Neža Urbiha), Klara Kracina in Vita Eva Wesseisen. Projekt iz enote Opolnomočenje mladih umetnic_kov je izveden v koprodukciji z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje.

Kalina Naskovski Perne & Kristian Župan, kolektiv BRAVO (Pika Basaj, Ana in Neža Urbiha), Klara Kracina, Vita Eva Wesseisen

Galerija Alkatraz kontinuirano sodeluje z najmlajšo generacijo ustvarjalk_cev, ki študirajo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (ALUO). Umetniška dela, ki sestavljajo letošnjo razstavo študentk_ov Akademije, vidimo kot priložnost za ogled nekaj podob našega časa in prostora, ki jih v svojih delih upodabljajo mlade_i umetnice_ki, ki kljub temu, da nimajo ambicije, da bi pripovedovale_i univerzalne ali velikopotezne zgodbe, (paradoksalno) razkrivajo številne pomembne predstave o razpoloženjih in vrednotah sodobnosti. Na razstavi vidimo vsakdanje rekvizite, trivialne predmete, reference na interne zgodbe, asociacije in fore. Njihov duh poetično opiše Olja Simčić Jerele: Megla ponavljanja. Moje življenje. Ista pot, isti bus, ista služba, isti faks. Brodim skozi njo, s konjskimi plašnicami na očeh.¹ Fokus, ki se obrača okoli banalnih rutin in ponavljajočih se zgodb, naj nas vseeno ne zavede. Čeprav na razstavi ne bomo videle_i glasnih zahtev po vzpostavitvi pravičnejšega reda stvari, to še ne pomeni, da so mlade ustvarjalke_ci zatopljene_i le v svoje intimne svetove. Ravno obratno: ne manjka pogledov, ki odražajo samosvoj, kritičen pogled na resničnost, ki kot izhodišče res uporablja lokalnost subjektivne izkušnje, a ta se razvija v nedirekten upor, ki mu ne manjka humorja in ironije.

Klara Kracina v seriji People You May Know (2024), ki je svojevrstna kombinacija hommagea in fotoarhiva Facebook spletne strani diskoteke Africa Trebnje ter jo sestavljajo prostorska instalacija, monotipije in slikarska dela v tehniki olja na platnu, nastavlja ogledalo okolju, v katerem so nastale fotografije. V Alkatrazu so predstavljene monotipije in prostorska instalacija, ki lahko obstajajo samostojno, hkrati pa tvorijo dialog s slikarskim delom serije, ki ga ni na razstavi. V delih vidimo vprašljive estetske izbire, načine samoprezentacije, metode sproščanja in preživljanja prostega časa, pa tudi iskrene trenutke nebrzdane strasti, ki izzovejo nostalgično ironijo. Arhivski element opazovanja skozi antropološko lečo spominja na avtoričino iniciativo zbiranja najdenih listkov neznancev (predstavila jih je v zbirki Zin notes v Galeriji DobraVaga) in drugih poskusov dokumentiranja pojavov družbenega življenja, ki se lahko zdijo nepomembni in trivialni, a jih umetnica obravnava na način, ki preko zanjo značilnega humorja gledalko_ca spodbuja k refleksiji glede širših tem kolektivnega spomina in narodne zavesti. Postavitev Klare Kracina dopolnjuje instalacija Barska miza (2025), ki obiskovalki_cu prikliče duh žurov in lastnih vprašljivih odločitev pod vplivom opojnih substanc iz osebne zgodovine. Tako v enem trenutku umetnica na monumentalen način, ovekovečen v slikarskem, grafičnem ali instalacijskem delu, izpostavi nekaj, kar bi v gledalki_cu lahko spodbudilo zasmehovanje, v drugem pa videno že povežemo z lastnimi izkušnjami ter ugotovimo, da je šala pravzaprav šala na naš račun in da si posameznice_ki spet nismo tako različne_i.

Tudi predstavnice kolektiva BRAVO (Ana Urbiha, Neža Urbiha, Pika Basaj) posegajo po inspiracijah, ki izhajajo iz vsakdana. Njihove neglamurozne skulpture delujejo kot vizualno močni kontrapunkt vsebini resničnosti, ki je nevznemirljiva: hrana in pijača, tablete, oblačila, živalske in človeške maske. Umetnice izdelane predmete oz. skulpture uporabljajo v scenografskih zaporedjih z namenom, da ustvarijo fiktivne, humoristične zgodbe, ki odslikavajo njihovo tesno medsebojno povezanost. Kot gledalke_ci, ki opazujemo njihove igrive poskuse, zaznavamo implicitni čustveni podton, ki je vezan na njihove odnose. Predmeti so del banalne rutine, a imajo avtoironični prizvok, saj prek domiselnih vložkov, kot je na primer poimenovanje na novo izumljenih tablet (Tablete za pobezljanje, ki so del projekta Odvajati (2022)), gledalki_cu približajo njihov vzajemno razvit svet fikcije, ki pa ga obenem prevprašujejo in primerjajo s sivino vsakdana. Izviren način opazovanja medsebojnega vplivanja in zlivanja identitet in medosebnih dinamik prek eksperimentiranja s potencialnostjo samega medija mimogrede prinaša tudi iskren portret časa in prostora, ki ga umetniška dela zasedajo z golo realnostjo vsakdanjega življenja, brez filtra v obliki sentimentalnosti ali estetizacije.

Vita Eva Weisseisen svojo postavitev Dear Diary (2023–2025), sestavljeno na recikliranih kovinskih ploščah, oblikuje iz množice predmetov: spontanih risb, nalepk, fotografij in lastnih zapisov, ki združujejo osebne reference in kontekste masovne kulture. Na ta način nastajajo objekti, ustvarjeni kot nekakšen palimpsest sodobnega časa, ki ga umetnica vidi po vzoru mest v javnem prostoru, ki so namenjena plakatom, katerih deli se med sabo prekrivajo in s tem tvorijo drugačno sporočilo tako na vizualni kot na vsebinski ravni. Del projekta je tudi zin, ki prikazuje njeno večletno ustvarjanje na področju risbe, ki je medij, s pomočjo katerega procesira svoje spomine, izraža stališča in daje prostor sanjam. Dear Diary je kolaž razmišljanj in miselnih asociacij na kontekste vsakdana, ki umetnico pripelje k razvijanju lastnih misli: je platforma, ki ji omogoča prehod iz skromnega večplastnega prostora razvijanja lastnega izraza v razvoj lastne avtonomnosti. Ta se odraža skozi razmišljanja, ki so, kot sama pravi, oblika upora, »saj ji dopuščajo da se izraža kakor se hoče,«² sicer pa zajemajo širše teme o naravi umetnosti in njeni vlogi v kontekstu ureditve družbe, snovanja revolucionarnih predstav o boljši prihodnosti in oblikovanju utopij.

SpranGPT (2024–2025) projekt Kristiana Župana in Kaline Naskovski Perne je humoren odziv na spektakularen preboj umetne inteligence v vsakodnevno življenje. V nasprotju s sofisticirano tehnologijo UI je umetniški objekt umetnice in umetnika, ki predstavlja pojav naravne neinteligence, ustvarjen iz preprostega, recikliranega materiala – kartonaste škatle, ki predstavlja ogrodje računalnika, v režo katerega obiskovalke_ci vstavljajo predloge generiranih podob, ki jih nato avtor in avtorica povsem analogno izdelata, torej narišeta, kar se bo dogajalo na odprtju razstave. Obiskovalec_ka bo tako izdelano risbo obdržal_a, postavitev pa bodo krasile skenirane podobe nastalih risb. Delo spominja na groteskne naprave Tomaža Furlana, nastale v seriji Wear, s katerimi je umetnik med drugim opozarjal na vlogo tehnologije pri oblikovanju vedenjskih vzorcev in spremembi medosebnih odnosov. Absurdni stroj Župana in Naskovski Perne lahko vidimo v isti luči družbenokritičnega glasu, ki na ironičen način opozarja na človeško delovanje v dobi povečanja avtomatizacije podajanja informacij in generiranja vsebin, ki jih prevzemamo brez prave kritične refleksije³ ne glede na to, da so pomemben del vsakodnevne rutine posameznice_ka, ki ga s tem spremeni v pasivno_ega prejemnico_ka informacij, predelanih v skladu z določenim algoritmom. Ob tem pa umetnica in umetnik izpostavljata še eno zelo pomembno komponento: vrednost in moč, ki se skrivata v človeškem delu in razmisleku.

Razstavljena dela odsevajo fragmente duha časa, na katerega smo navezane_i in obenem vanj ujete_i. Njegove pozitivne in negativne lastnosti umetnice_ki razkrivajo na svojstvene pristope, ga v določenih trenutkih privzdigujejo, v drugih prevprašujejo. S svojimi deli subtilno, a učinkovito razkrivajo, da velika slika nikoli ni črno-bela, ampak je neločljivi konglomerat zmešnjave. Dela ne vsebujejo neposredne kritike sodobnosti, v njih se namesto tega skriva povabilo k razmisleku o tem, kje se nahajamo, kaj so naše vrednote, kaj je tisto, česar res ne potrebujemo, in kje so meje naše resničnosti. Kot taka ob tankočutnem tehtanju kontrastov našega življenja nudijo poglobljen filozofski eksistencialni premislek o življenju samem, s tem pa se tudi vzpostavljajo kot pomenljiva in relevantna umetniška dela. 

Sebastian Krawczyk, Ana Grobler

Ob zaključku razstave Mimogrede pomembno se je kuratorski tim Galerije Alkatraz odločil, da v naslednjem letu k nadaljnjem sodelovanju povabi umetnico Klaro Kracina. Umetnico bomo povabile_i k realizaciji samostojne razstave v Galeriji Alkatraz in sodelovanju skozi daljše časovno obdobje. Menimo, da avtorica na izviren način opozarja na groteskno realnost, v kateri živimo. Njen umetniški slog, ki ga koherentno razvija, postaja javnosti prepoznaven, tematike, ki jih obravnava in podobe, ki jih ustvarja, pa prinašajo poglobljen hudomušen pogled na absurde, ki so postali samoumevni in so sestavni del kolektivne identitete. Galerija Alkatraz želi z izborom podpreti avtorico projekta in ji omogočiti širitev možnosti umetniškega izraza.  

Pika Basaj, Ana Urbiha in Neža Urbiha delujejo kot kolektiv BRAVO. Vse tri so študentke magistrskih programov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani; Neža in Pika slikarstva, Ana pa konservatorstva in restavratorstva. V dosedanjih razstavah so raziskovale tesna prijateljstva, ki pogosto segajo tudi v iracionalno dimenzijo, ko kolektivno ustvarjena fikcija sooblikuje realno življenje. Teh tem so se dotikale v razstavi z naslovom Iskanje izgubljene bližine leta 2020 na Stari pošti v Kranju in Iz platna, ven kot del projekta Turbo galerija TrainStation SubArta (2021), ter s projektom Odvajati na skupinski razstavi cikla Fin de Siecle VI v Layerjevi hiši v Kranju (2023) in na razstavi Parkplac v Mali galeriji BS (2024). Sodelovale so tudi pri oblikovanju scenografije za plesni performans Kolektiva Nest, Antologija krika: vrečka presenečenja (2024).

Klara Kracina (1999, Ljubljana) je leta 2022 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, sedaj pa zaključuje magisterski študij na smeri slikarstvo. Področja njenega samostojnega ustvarjanja obsegajo slikarstvo, grafiko, risbo, strip in instalacijsko umetnost. V svojem individualnem delu se ukvarja z osebnimi vprašanji identitete, narodne zavesti ter kolektivne nostalgije, prav tako pa odpira tudi družbeno kritična vprašanja, katera v svojih delih obravnava skozi humor in cinizem. Do sedaj je imela šest samostojnih razstav, med drugim v galeriji Media Nox, Exarte in v galeriji Dobra Vaga. Sodelovala je tudi na več skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini, med drugim v galeriji Equrna, galeriji Škuc, Mestni hiši Ljubljana, Mali galeriji BS, v MGLC na 35. Grafičnem bienalu ter na festivalu OHOHO v Zagrebu.

Kalina Naskovski Perne (2003) je vizualna umetnica, ki deluje predvsem na področju slikarstva in grafike. Trenutno zaključuje dodiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (UL ALUO), smer Slikarstvo. Razstavljala je na treh skupinskih razstavah v Galeriji DobraVaga: Sveže ribe #novulov (2024), Sveže ribe Grafika (2024) in AppointMENT 9.0 (2025). V okviru programa Zine Vitrine je v Dobri Vagi leta 2025 skupaj z umetnikom Kristianom Županom predstavila zin SpranGPT. Poleg tega je sodelovala na skupinski razstavi študentk_ov slikarstva ALUO Ampak! v Mali galeriji Banke Slovenije (2025) in na 14. grafičnem bienalu IMPORT/EXPORT v Poznanju na Poljskem (2025).

Kristian Župan (1998) je vizualni umetnik, ki se primarno ukvarja s slikarstvom in grafiko. Trenutno zaključuje tretji (zadnji) letnik dodiplomskega študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Doslej je sodeloval na številnih skupinskih razstavah, med drugim na razstavi Sveže ribe v Dobri Vagi, kjer je bil prepoznan kot eden izmed perspektivnih mladih grafikov, ter v Obalnih galerijah Piran kot nagrajenec 59. slikarskega Ex-tempora. Sodeloval je tudi na razstavah na Ljubljanskem gradu in v Mali galeriji Banke Slovenije. Aprila 2025 se je predstavil na mednarodni razstavi Import–Export na Poljskem skupaj s profesorji grafike z ALUO. Z umetniško knjigo – zinom SpranGPT (v sodelovanju Kalino Naskovski Perne), je bil izbran na mednarodnem razpisu Zine vitrine v Dobri Vagi.

Vita Eva Weisseisen (1999) je intermedijska umetnica, oblikovalka ter DJ-ka. Leta 2022 je diplomirala iz kiparstva (UN) na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Ljubljana, kjer trenutno zaključuje z magistrskim študijem (MA) videa, animacije in novih medijev. Njena področja ustvarjanja in delovanja so glasba, intermedijska umetnost in film, organizacija kulturno-umetniških ter glasbenih dogodkov. Je soustanoviteljica ter bivša članica kolektiva Podmladek in članica queer kolektiva Ustanova. Njena dela redno spremljajo osebne izpovedi, doživljanje ter tok zavesti. V svoji umetnosti se upira brezupu in sistemski represiji tako, da se vrača k lepoti, čustvenosti in čutnosti – k prvinskemu izrazu, ki v času stiske postane dejanje upora. Prav v tem odmiku od vsakdanjega brezupa in aktivistične nujnosti pa se skriva kritika sistema, ki skuša izničiti tisto, kar nas dela človeške – spomin, domišljijo, veselje in upanje. Razstavljala je na več skupinskih in samostojnih razstavah, z avtorskimi filmi pa se redno predstavlja na slovenskih in mednarodnih filmskih festivalih.

 

Kuratorstvo: Ana Grobler, Sebastian Krawczyk
Strokovno svetovanje: Lučka Zajc
Prevod besedila: Ana Makuc
Lektura besedila: Sonja Benčina
Foto razstave: Nada Žgank
Produkcija: KUD Mreža
Koprodukcija: Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana