Unfamiliar Area v Alkatrazu | (Ne)znano področje: razpršena samobitnost

09 Maj 2025 > 30 Maj 2025 Vljudno vabljene_i na otvoritev skupinske razstave (Ne)znano področje: razpršena samobitnost, na kateri sodelujejo Beti Frim, Daša Vinšek, Karin Vrbek in Lara Žagar, v petek, 9. maja, ob 19.00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstava izhaja iz spletne enote Neznano področje (Unfamiliar Area), kurirala jo je Lučka Zajc.

(Ne)znano področje: razpršena samobitnost
Beti Frim, Daša Vinšek, Karin Vrbek, Lara Žagar

Svet, v katerem živimo, ne gori v ognju, temveč postopoma razpada. Katastrofa ni nekaj, kar smo že preživele_i ali pa nas še čaka – je stanje, v katerem se trenutno nahajamo. Kultura se zdi ujeta med kronično nostalgičnostjo in izgubo vsake možnosti pristne inovacije, med hiperprodukcijo dražljajev in popolno otopelostjo. V takem svetu je realnost, kot jo oblikuje kapitalizem, postala oblika ideologije – nekaj, kar sprejemamo kot izkustveno danost, nekaj neizogibnega – ne da bi se potrudile_i razumeti njeno konstrukcijo. Kapitalizem danes ne potrebuje več apologetov – njegov največji trik je, da se zdi naraven. Ko postane neviden, učinkuje še bolj neusmiljeno: brez obrazov, brez centrov moči, kot sistem, ki deluje sam od sebe, a z zelo konkretnimi posledicami.

Razstava (Ne)znano področje se naseli prav v razpoko tega sistema. Izhaja iz istoimenskega spletnega projekta, ki ga je v času koronakrize zasnovala Nina Baznik in ki je z naslovno podobo – zbeganega, a občutljivega duha – že nakazoval teritorije psiholoških pokrajin nelagodja, razpada in občutljivosti. Danes, ko pandemijo sicer opazujemo kot preteklost, pa občutka izgube orientacije ni konec. Svet je ostal razrahljan. V tem kontekstu se nahaja razstava kot izbor umetnic_kov, ki so razstavljale_i znotraj platforme Unfamiliar Area, vendar njihova dela ne prinašajo zgolj še enega pogleda na duševne stiske ali tematizacijo postapokalipse. Dela so meditacije o ruševinah sveta, ki se lomi pred našimi očmi, hkrati pa opomnik, da antropocentrizem počasi izzveneva, da je človek le še en_a akter_ka v medvrstni soodvisnosti. Umetnice se sprašujejo o možnostih sobivanja, prilagajanja in preživetja v teh ruševinah.

Dela Lare Žagar, Karin Vrbek in Beti Frim ne obravnavajo prihodnosti kot linearnega razvoja, temveč kot prostor drobnih, včasih skoraj nevidnih razpok, iz katerih raste nekaj nepričakovanega. Njihove podobe, instalacije in prostorske intervencije vzpostavljajo dialog z občutji anksioznosti, odtujenosti, izgube – toda v tem stiku ne ostajajo le na strani nemoči. Razstava tako postane prostor, kjer kapitalistične ruševine niso le simbol propada, temveč tudi prst, iz katere lahko vznikne nekaj novega. Če smo danes v obdobju, ko ni več jasnih alternativ, ko celo uspeh pomeni zgolj novo hranilo za sistem, potem je postalo pomembno zazreti se v robove, v nestabilnosti, v oblike preživetja, ki niso odvisne od nadzora, temveč od sodelovanja – med seboj, z drugimi vrstami in okoljem.

Skupaj z umetnicami vstopamo v krajine razpadajočih sistemov, a tudi v tkanje novih, nežnejših vezi. To niso katastrofični konci, temveč mikrokozmične študije o tem, kaj ostane in kaj na novo vznikne, ko dominantne strukture izgubijo svojo moč.

Frim v animaciji Smetke (2023) s pomočjo 3D-skeniranja odpadkov ustvarja digitalni arhipelag, ki zavržene materiale predstavi kot dokumentarno fascinacijo in kot geološko sled človeške prisotnosti. Gre za raziskovanje odpadkov kot objekta, ki obenem beleži, transformira in vabi k razmisleku o človekovem odnosu do prostora. Podobno hibridno okolje vzpostavi tudi v delu Glitch nostalgija (2025), kjer ambientna karaoke-projekcija s priredbo pesmi Srne ansambla Mihe Dovžana postane interaktivna zvočno-vizualna pokrajina. Obiskovalkin_čev glas pri petju sproža animirane glitch motnje, ki simbolizirajo razpadanje spomina, narave in ljubezni pod težo digitalizacije. S tem Frim nostalgijo osmisli ne le kot čustvo, temveč kot ekološko stanje – svet, ki izginja v bledečih povezavah.

Žagar v delu Statična relikvija (2025) z mehko oblogo obda sicer trdo jedro avtomobilske tehnologije – menjalnik, mehanizem v drobovju stroja, ki prenaša moč in omogoča gibanje. A ko ta mehanski vmesnik izgubi svojo funkcijo, ne izgubi pomena – temveč ga transformira. Objekt, ki je nekoč zagotavljal nadzor nad hitrostjo in smerjo, postane »zombiobjekt«: ostanek sveta, ki še obstaja, a brez želje po dominaciji. Infantilizacija stroja tukaj ni zgolj kritika industrijske logike, temveč vabilo k drugačnemu odnosu – takemu, ki išče stik, ne moč; mehkobo, ne nadzor.

V interaktivnem delu Minljivo (2020) Vrbek in Vinšek prikažeta svet po katastrofi skozi digitalni arhiv osamljene zdravnice. Fragmenti spominov, medicinskih poskusov in zvočno-vizualne grozljivosti odkrivajo notranji svet protagonistke, a tudi svet kot tak, ki se je razklal. Delo se razvija serijsko in omogoča počasen, oseben vstop v razpadli red. Vrbek se predstavi tudi s serijo petih plakatov Android Biology (Androidna biologija, 2025), skozi katere raziskuje, kaj pomeni biti človek – ne kot biološko dejstvo, temveč kot utelešena kompleksnost. Ikone začetka življenja (plod), organska vlakna in pisava, ki spominja na neznani jezik in potencialno medvrstno kodo, tvorijo vizualno poezijo simbioze in razpršene agentnosti. Namesto osrediščenega subjekta nastaja mreža – tehnoangeli, želatinasta bitja in posthumane figure nakazujejo svet po koncu sveta, ki ne temelji več na nadzoru, temveč na sodelovanju. Fragmenti misli »we exist in vacuum of notions…«, »two-way communication = the only way you know love« (»obstajamo v praznini naših predstav…«, »dvostranska komunikacija = edini način poznavanja ljubezni«) delujejo kot opomniki, da je v kompleksnosti – ne v čistosti – žarišče novega bivanja.

V vsakem od teh del se zarisujejo različni načini vztrajanja in preoblikovanja v svetu, ki ni več zanesljiv ali celovit. Vendar prav v tej razpokani, krhki krajini kalijo novi načini povezanosti – med vrstami, tehnologijami, spomini in materiali. Umetnice tako ne ponujajo utopije, temveč mikroskope za opazovanje tistega, kar ostane in kljubuje. Razstava je meditacija o razpadu sveta, pa tudi o možnosti novega začetka, ki ne temelji na dominaciji, ampak na soodvisnosti in spontanosti. Ni tolažilna utopija, ampak povabilo k pozornemu poslušanju sveta, ki diha mimo velikih sistemov.

Lučka Zajc

Beti Frim aka Pixel Bambi (2001) se v svojem delu z združevanjem digitalnih in analognih medijev v avdio-vizualnih pripovedih osredotoča na temo sobivanja. Z raziskovanjem postinternetne estetike v kombinaciji z naravno išče povezave med različnimi perspektivami v vizualno prenasičenem svetu. Na likovnem področju je razstavljala v okviru razstave Kres v Osmozi ter s kolektivom Xenoscapers sodelovala na BIO28 in z delom From Moss-centric era na 35. grafičnem bienalu v Ljubljani. Udejanja se tudi na glasbenem področju, kjer je z avdio-vizualnimi projekti sodelovala na festivalih, kot so Sonica, Grounded, Niansa in Rdeče zore, ter deluje s kolektivoma Ustanova in Nimaš izbire.

Lara Žagar (1993) ustvarja dolgoročne projekte, v katerih raziskuje vizualno izkušnjo okolja in svoj odnos do njega. Združuje raziskovanje živih sistemov v prepletanju med biomedijskimi praksami ter povezovanje s terenskim preučevanjem in digitalnimi raziskovalnimi metodami. Zanimajo jo okoljske, družbene in geopolitične spremembe, ki oblikujejo sedanjost in vplivajo na imaginarij možnih prihodnosti. Z vključevanjem fikcije kot delovne metodologije raziskuje njen samouresničujoči se potencial – napoveduje distopije in utopije ter preučuje njihove možnosti in omejitve.

Karin Vrbek (1998, Slovenj Gradec) je oseba, ki se je slučajno znašla tukaj, v tem trenutku, in analizira izkušnjo zavednega obstoja. Njena umetnost? Hmm ... lahko temu sploh tako rečemo? Sam_a se odloči, a nekako je vse, kar počne, povezano z občutkom odtujenosti. Verjetno bo do konca življenja iskala popolne besede, eksaktno melodijo in najčistejši izraz, ki bi sublimiral ločenost.

Daša Vinšek (1998, Slovenj Gradec) je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje diplomirala kot oblikovalka unikatov. V svojih delih občutke in doživetja skozi raznoliko paleto medijev transformira v materijo. Ker se sicer ukvarja z oblikovanjem interierja, jo tudi pri umetniškem ustvarjanju fascinira oblikovanje celostne izkušnje in ambientalnih postavitev. Neposredni stik z materialom in svoboda dela ji omogočata širjenje obzorij in raziskovanje neznanih poti.

---------------------------------------------------

Spletne razstave iz enote Neznano področje (Unfamiliar Area)
Nina Baznik: Unfamiliar area (Neznano področje)
(na dnu strani)

----------------------------------------------------
Kuratorstvo: Lučka Zajc
Lektura: Sonja Benčina
Prevod: Ana Makuc
Oblikovanje podobe Unfamilar Area: Nina Baznik
Zahvala: SCCA, Zavod za sodobno umetnost
Fotografije razstave: Nada Žgank.

Podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana