Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
03 Marec 2025 > 28 Marec 2025 Vabljene_i na otvoritev razstave Lee Culetto "Moje življenje je dlakava zgodba, drugič", v ponedeljek, 3. marca, ob 19. uri., v Galerijo Alkatraz Razstava je del 26. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore. Vabljene_i tudi na ostale dogodke festivala Rdeče zore.
Vljudno vabljene_i tudi na druge dogodke 26. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore
Ponedeljek, 3. 3. 2025, ob 19.00
Galerija Alkatraz, Masarykova 24, 1000 Ljubljana
Vstop prost – Vsak dan od ponedeljka do petka med 12.00 in 18.00 uro.
Lea Culetto v svoji umetniški praksi raziskuje vpliv družbenih norm na dojemanje ženskega telesa, pri čemer se osredotoča na ideal lepote kot mehanizem nadzora. Projekt Moje življenje je dlakava zgodba (2023) se poigrava s pomenom telesnih dlak in njihove družbene (ne)sprejemljivosti. Z oblikovanjem las v pričeske, vtkane v plišaste objekte, odpira vprašanje, ali bi stiliziranost dlak vplivala na njihovo percepcijo. Skozi humor in estetizacijo telesnih značilnosti podaja kritiko patriarhalnih standardov videza.
Umetnico zanima, kakšne vloge zavzemajo ženski liki in kako se žensko telo pojavlja v pravljicah kot simbol lepote in podrejenosti. Motiv steklenega čevlja, skozi katerega prosevajo modri mehurji v delu Moje življenje je dlakava zgodba (2023), namiguje na skrite posledice teh zgodb, »osmišljenih« v pregovoru »za lepoto je treba potrpeti«. Hkrati raziskuje tudi simboliko las in kocin, ki so v različnih kontekstih nosilci pomenov – od čarobnih lastnosti v ljudskih pripovedkah do povezav z močjo in divjostjo v antičnih mitih. Delo 1,99 grama preveč (2017), ki je že bilo razstavljeno v Galeriji Alkatraz, se tokrat z istim sporočilom vrača v posodi za maslo, kjer so svoje domovanje našle dlake polletnega narastka.
Nekatera razstavljena dela vabijo k interakciji, kjer obiskovalke_ci z dotikanjem senzorjev v e-tekstilu raziskujejo svoj odnos do telesa in njegovih družbenih označevalcev. Projekt tako razpira prostor za razmislek o ponotranjenih normah in njihovi dekonstrukciji skozi umetniški izraz.
Culetto v širšem kontekstu raziskuje vprašanja telesne reprezentacije v popularni kulturi ter kritično naslavlja vpliv družbenih pričakovanj na dojemanje ženskega telesa in njegovih vlog. Njena dela pogosto izhajajo iz osebnih izkušenj, skozi katere razkriva mehanizme ponotranjenja norm in občutke neustreznosti, ki temu sledijo. Ustvarja umetniške objekte, oblačila in modne dodatke, ki tematizirajo telesne procese, pogosto potisnjene na rob modne industrije in družbe nasploh.
Poleg policističnega sindroma jajčnikov v delu PCOS (2023), ki ga sestavljajo s transfernim tiskom odtisnjeni simboli plodnosti različnih kultur, umetnico zanima še misreprezentacija menstrualne krvi, ki se je v oglasih do nedavnega prikazovala kot modra tekočina – simbol čistoče in sterilnosti, obenem pa – v navezavi na pravljice – aludira na idejo »modre krvi« plemstva in privilegiranosti, ki iz nje izhaja. V mehko kosmateno blago zavita in izvezena interaktivna dela Au!, Modra kri in Srečno do konca svojih dni ter deli s transfernim tiskom Da bi te kar pojedla ter … (vsa 2023) podajajo bleščeče jasno kritiko kapitalizma, ki povzroča boleče neenakomerno porazdeljena sredstva in moč med ljudmi. S pomočjo legend (princ, spremenjen v žabo, kraljična kot kača, …) in uporabo bodeče ožičenega srca iz pliša, ki je obenem žensko telo, skrivnostno podobno Willendorfski Veneri, dela Lee Culetto razkrivajo trpljenje, ki ga je pozročilo discipliniranje duha in teles vseh spolov v službi kapitalističnega »plemstva«.
Umetniška dela so bila v lanskem letu predstavljena v Likovnem salonu v Celju. Galerija Alkatraz jih predstavlja za občinstvo festivala Rdeče zore, s tem ugovarja nerealnim zahtevam in izkoriščevalskim zahtevam potrošniške družbe po konzumaciji vedno nove produkcije ter preko razstave poudarja, da je pomembne vsebine vredno ponovno in večkrat obiskati.
Culetto odpira razmislek o svobodi odločanja o lastni podobi in ponuja alternativen pogled na estetiko telesa. S svojim delom ne gradi zgolj kritike, temveč ponuja inkarnacijo drugačnosti – kič uporablja ne le kot umetniški izraz, temveč kot sredstvo ustvarjanja mehkejšega, prijaznejšega in igrivega sveta, v katerem estetika sprejema in vključuje nenormativne oblike lepote in individualnih izrazov.
Lučka Zajc, Ana Grobler, Veronika Rakovec
