[31. obletnica AKC Metelkova mesto] Miha Perne: Moja prva pregledna razstava

12 September 2024 > 04 Oktober 2024 Vljudno vabljene_i na otvoritev pregledne razstave Mihe Perneta "Moja prva pregledna razstava", v četrtek, 12. septembra, ob 19.00 v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstava poteka v sklopu 31. obletnice AKC Metelkova mesto. Kuratorstvo: Anabel Černohorski, Ana Grobler, Sebastian Krawczyk. Vabljene_i tudi na vodstvo z umetnikom ob zatvoritvi razstave v petek, 4. oktobra ob 18.00.

S samostojno pregledno razstavo in katalogom, izdanim ob tej priložnosti, želi Galerija Alkatraz poudariti izjemen pomen ustvarjalnega dela enega najbolj izstopajočih slikarjev in risarjev svoje generacije, zadnjih nekaj let pa tudi nadobudnega raziskovalca medija keramike, Mihe Perneta. Umetnik že več kot deset let raziskuje in premika meje med slikarstvom in risbo ter oblikovanjem in keramiko v AKC Metelkova mesto, nasproti Galerije Alkatraz, kjer ima atelje.

Razstavljena dela spadajo v različne sklope. Najstarejši del predstavlja figuralno slikarstvo do leta 2018 (vključuje tudi enega redkih kipov – David in Papiga (2007)). Zanj so značilni nenavaden kolorit, izrazito zapolnjena platna, polna antropomorfnih likov, in vedno domiselni naslovi. Ob koncu tega obdobja nas preseneti Pernetova »vaja« v povsem abstraktnem slogu (npr. Golden Shower (2018) in Tent and Coffin (2018), ki jima kronološko sledi serija Stick To Grid (2020–)). Ta je vzniknila skoraj vzporedno s pandemičnim časom. Gre za modularno slikarstvo, pri katerem je ključno vnaprejšnje določanje pravil »igre«, ki vplivajo na način delitve slikovnega polja. Umetnik je omejitve, ki so bile značilne za naš takratni vsakdan, obrnil sebi v prid in s tem odprl vrata neskončnim možnim variacijam znotraj svojih slikarskih raziskovanj, ki jih preizkuša še danes.

Posebno pozornost namenjamo tudi robotu, pogostemu liku v umetnikovem medijsko raznolikem opusu. Njegova pojavnost govori o robotizaciji življenja in odvisnosti od tehnologije na vseh ravneh našega delovanja v svetu. Pri Pernetu je očitna naklonjenost do manualnega, izbira (slikarskega) medija pa je pravzaprav klasična. Čistost medija ruši na ravni materiala – s kombiniranjem zavrženih predmetov, starih tiskovin tako v upodobitvi kot v nosilcu, na ravni vsebine pa gre za raznolik spekter idej, prebliskov, podob in napisov, med katerimi se najdejo denimo besedila pop skupin ali drugi utrinki iz popularne kulture, pa tudi manj ugledna vsakdanja opravila, skratka povsem običajne teme iz življenja posameznic_kov. (Umetnik o svojem delu podrobneje spregovori v intervjuju, ki je prav tako vključen v katalog).

Miha Perne se svojih del loteva z vso resnostjo, vendar pa je poleg dobre izvedbe tisto, kar jih naredi še posebej privlačna, njihova navidezna lahkotnost, neobremenjenost, ki neredko prehaja v skoraj otroško nagajivost, pravzaprav hudomušnost in humor. Kljub temu se za slikami skrivajo globlji premisleki. Ti temeljijo bodisi na raziskovanju določenega (antropološkega) fenomena bodisi na izjemnem poznavanju likovne teorije, kot je razbrati iz umetnikove prakse. Barvitosti navkljub skoraj nikoli ne gre za klasično lepe, všečne izdelke. To velja tako za slike, risbe, čačke in keramične stvaritve. Med nenavadnimi, pravzaprav čudaškimi figurami pa pogosto najdemo tudi prikupna bitja, ki nas spravijo v dobro voljo. Eno od teh je gradnik novoustvarjenega dela No Future (2024, mešana tehnika). Vendar pa so ljubki dinozavrčki lahko tudi slutnja prihodnosti človeštva in s tem apokaliptični namig.

Poleg slikarskega dela, kamor v določeni meri sodijo tudi keramični dinozavri, veliko prostora na razstavi zavzema risba. Serija Serious research of nonsense (nastaja od leta 2009) je tokrat predstavljena s pomočjo kartonskih plošč, na katerih je po deset risb. Morda je Pernetova fascinacija nad modularnim ponovno prišla do izraza s tovrstnimi gradniki, ki ustvarijo tudi dodatno stensko površino v galeriji. Bolj izpiljeno različico risarskih preigravanj More nonsense, ki je začela nastajati kasneje, ločimo tudi po načinu prezentacije. Gre za uokvirjena dela, risbe pa se zaradi svoje obdelave odločneje spogledujejo s slikarstvom. V tem sklopu Perne predstavlja tudi prostorsko instalacijo Žehta (2019–), ki vključuje risbe manjših formatov A6. Kot namiguje naslov, so dela pritrjena na napeti vrvi v maniri obešenega opranega perila.

Ustvarjalno delo Mihe Perneta se večkrat dojema predvsem skozi prizmo njegovega slikarskega opusa, ki ga najpogosteje razstavlja. Do neke mere tudi javnost vidi njegovo slikarstvo kot najbolj reprezentativno za ustvarjalčev odtis v umetniškem svetu. Ne glede na večplastnost umetnikove individualne estetike znotraj izpostavljenega medija pa se zdi, da je za razumevanje njegovega pristopa k umetnosti pomembno upoštevati tudi Perneta kot risarja in kontekst, ki ga je (skupaj z Leonom Zuodarjem) soustvaril v okviru umetniškega tandema Beli sladoled (2005– ).

Za Beli sladoled in Miho Perneta je risba upogljiv samostojen medij, ki omogoča eksperiment tako v samem ustvarjalnem procesu kot formatu razstavljanja (npr. je izhodišče za instalacijo ali prostorsko site-specific zasnovo). Ustvarjalca sta risanje uporabila za razvoj povezovanja z drugimi umetnicami_ki v formalnih (npr. s pomočjo založbe Beli sladoled books & zines) in neformalnih oblikah (kot so druženja ob risanju – npr. Risarski jam session v Galeriji Alkatraz in drugih iniciativ, ki so prispevale k razvoju zanimanja za zine in DIY risarske produkcije).

Tudi v samostojni umetniški praksi vidimo, da je raziskovanje risarskega medija prisotno ne samo v risbah, ampak tudi v samih slikah, ki so bile sploh v zgodnjih obdobjih avtorjeve ustvarjalnosti močno zasidrane v figuraliki. Podobe, ki naseljujejo te slike, lahko vidimo kot nekakšne risarske študije na platnu, pomembne ne toliko zaradi pomenov, ki jih prenašajo, ampak zaradi formalnih raziskovanj.

Delo(vanje) Mihe Perneta je pomembno z več vidikov. V svoji umetniški praksi se avtor že vrsto let posveča raziskovanju in eksperimentiranju, slikanju in risanju, na slovenskem umetniškem prizorišču pa zaseda samosvoj prostor. Kljub temu, da je njegov pristop v srži modernističen in bi od umetnika lahko pričakovale_i večje distanciranje od banalnosti vsakdana znotraj izbranega medija, je ravno obratno: nerazdružljiva mešanica banalnosti in umetnosti prežema vse pore Pernetovega obstoja, zato jo vnaša v vse prostore, kjer je sam prisoten. Na ta način organsko razširja meje izraza in brez večjih težav prestopa med »visoko« in »nizko« kulturo ter neredko spontano prispeva k oblikovanju skupnosti – povezovanju znotraj kroga umetnic_kov, ki so v svojem delovanju individualno usmerjene_i. Obenem »Miha Perne ne ustvarja z namenom spreminjanja sveta ali vsaj neposrednega opozarjanja na družbene probleme. Je slikar, ki izraža nasprotovanje utilitarizmu in umetniško delo povezuje z estetiko brez dodatnih političnih ali izobraževalnih kontekstov. V času, ko je prevladujoča paradigma biti revolucionar_ka, deluje njegov skromni poskus raziskovanja sveta s pomočjo domišljije presenetljivo verodostojno.«[1] S svojim umetniškim angažmajem, ki vključuje nezadržno navdušenje nad repeticijo v zmesi tehtanja fenomenov sodobnosti in že prav matematičnega razmisleka o formi, nam v pregledni razstavi dokazuje, da je možno z neustavljivo domišljijo očarati in pronicljivo upodabljati sodobni svet oz. njegovo delovanje.

Anabel Černohorski, Sebastian Krawczyk

[1]  Sebastian Krawczyk, Miha Perne: Triceps (Pivka, Hiša Kulture Pivka, 2.–23. 3. 2018).

Miha Perne (1978, Ljubljana), deluje na področju slikarstva, risbe in keramike. Leta 2004 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, smer slikarstvo.
Med pomembnejše samostojne razstave sodijo: Polnoletna (Galerija Generali, Ljubljana 2023) skupaj z Leonom Zuodarjem (Beli sladoled); Stick To Grid (Ravnikar Gallery Space, Ljubljana 2021); Jurij Kalan in Miha Perne (Tovarna umetnosti, Majšperk 2018); Triceps (Hiša Kulture Pivka, Pivka 2018); BOOK (Galerija Krško, Krško 2017) skupaj z Leonom Zuodarjem (Beli sladoled); Gneča (Zdravniška zbornica Slovenije, Ljubljana 2016); Beli sladoled – 10 let (Galerija Alkatraz, Ljubljana 2015) z Leonom Zuodarjem. Skupinsko se je med drugim predstavil na razstavah: Risomanija (Mestna galerija Nova Gorica, Nova Gorica 2024); Iskanje novih podob (Galerija Simulaker, Novo mesto 2023); Figuralika (Cukrarna, Ljubljana 2023); ART ACTUEL (Pyramide des Métiers d'Art, Saint-Amand-Montrond, Francija 2023); OSM (Galerija Sodobne umetnosti Celje, Celje 2019), Zini! (Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana 2017); Kaj je tvoje, nič ni tvoje! (Galerija Alkatraz, Ljubljana 2017).
Je prejemnik nagrade skupine OHO (2011) skupaj z Leonom Zuodarjem (v okviru umetniškega dvojca Beli sladoled) in priznanja za kvaliteto likovnih del na 12. Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti Kranj.

-----------

Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana
Kuratorstvo: Anabel Černohorski, Sebastian Krawczyk, Ana Grobler
Fotografije: Nada Žgank
Lektura: Sonja Benčina, Prevod: Ana Makuc

------------

Intervju z umetnikom

Znotraj AKC Metelkova mesto imaš urejen delovni prostor in tukaj preživljaš več časa. Kakšen pomen ima zate prostor Metelkove? Kako sta se skozi leta spreminjala tvoj odnos in povezanost z njim? Je imela Metelkova vpliv na tvoje umetniško delovanje: se počutiš, da si del Metelkove? Če ja, v kakšnem smislu: likovnem? Kot del določene skupnosti? Ali kako drugače?

Metelkova je prostor, ki ga v glavnem ločim na zabavni in na delovni del. Včasih pa se ti dve komponenti tudi malo pomešata. Na samem začetku sem jo spoznal kot prostor, kjer ustvarjajo alternativni umetniki. Dobil sem nalogo, da za nek katalog fotografiram izdelke od ljudi, ki tam ustvarjajo. Tako sem najbrž med prvimi konec devetdesetih spoznal Mirča (Miroslav Matek, op. ur.), ki je imel mizarsko delavnico v Pešakih, sledil je Pešo (Miran Pešić - Pešo, op. ur.) in tako naprej. Potem je sledilo v času faksa samo žuranje na Metelkovi in šele okoli leta 2010, ko sem dobil atelje v sklopu Garaž, se je zgodila selitev v prvi pravi delovni prostor. Poprej sem ustvarjal v kuhinji ali na tleh dnevne sobe, tedaj pa se je začelo zares. Če sem prej gledal na uro, kdaj moram prekiniti z razbijanjem, če sem slučajno zabijal žeblje ali kaj podobnega, so tukaj te skrbi odpadle. Prostor me je posrkal in postal moj drugi dom. Počasi sem začel navezovati stike z drugimi uporabniki Garaž, z dežurnimi in z ekipo Alkatraza. To je bilo v glavnem to, kar se tiče druženja z Metelkovci. Sosedje iz Garaž mi še vedno nosijo vse sorte stvari od podokvirjev in papirjev do barv in tako na nek način prispevajo h končni podobi mojih del. Stvar lahko zastavim še širše, če povem, da mi je Silvo (Silvo Metelko, op. ur.) dal gramofon in na ta način znatno pripomogel k zvočni atmosferi mojega studia. Glasba mi med mojim ustvarjanjem pomeni mnogo.

Več kot dvanajst let sem bil intenzivno prisoten v svojem ateljeju, tudi po dvakrat na dan, večkrat do poznih ur, tako da, ja, seveda sem se počutil kot pravi Metelkovec. Med korono, ko je veljala policijska ura, sem si napisal uradno dovoljenje, da lahko tu ustvarjam do polnoči, tako sem jo večkrat, ko sem odhajal, videl čisto prazno in samo.

Skupaj z Edvinom Dobrilovičem in Leonom Zuodarjem sem napravil nekaj javnih intervencij po Metelkovi in večkrat razstavljal v Galeriji Alkatraz, enkrat pa tudi v Nočni izložbi Pešak in še eni galeriji, ki se je nahajala nekje zgoraj v Pešakih (Galerija Mizzart, op. ur.) ... Tako da v tem malem mestu nisem bil vedno omejen samo na svoj studio.

Pred nekaj leti si doživel manj prijetno presenečenje, ko je stavba neposredno pod tvojim ateljejem pogorela. Ali je bil prizadet tudi tvoj prostor? Kako je ta dogodek vplival na tvoje ustvarjanje, tvoje počutje na Metelkovi in praktične vidike, kot je denimo shranjevanje del?

Živim kar blizu gasilske brigade in vsakič, ko prižgejo sirene na svojih tovornjakih, poslušam, če slučajno ne peljejo proti Metelkovi česa gasit. Tako je to vplivalo na mojo psiho. Takrat, ko se je to zgodilo, ko je gorelo en malček tudi pri meni, sem se odločil, da del slik preselim k sebi domov. Te iste slike sem par let kasneje reševal iz kleti, saj je prispel nek stoletni dež in je klet, kjer so bile slike shranjene, čisto zalilo. Včasih se tako po delcih zavem, kako je vse lahko hitro minljivo.

Kako dojemaš razmerje med vsebino in formalnim delom umetnine: kaj jemlje več tvoje pozornosti? Tvoja dela dojemamo kot občasno nekoliko hermetična ter povezana z internimi zgodbami in subjektivnimi pomeni, ki so lahko gledalki_cu neznani, zato nas tudi zanima, koliko je pomembno, da je vsebina, ki jo s svojimi deli sporočaš, definirana in dostopna?

Hm, res, eno obdobje sem delal kar ene take bizarne, navidez šifrirane slike. Ko gledam nazaj, se mi včasih vse zdi kot en velik nonsens brez repa in glave. Ene slike pa se me še vedno dotaknejo in jih gledam kot en čisto tretji človek, ki pri vsej stvari ni imel nič. Ne vem, kako, a počasi se je v te figuralne pokrajine začela vrivati geometrija in jih na koncu čisto izrinila. Tu se je končno začela bolj vzpostavljati vez med formalnim in vsebino. Začelo se je z roboti, ki so z miniaturnih formatov začeli skakati na malo večje in se vedno bolj začeli oblačiti po principih mreže, ki jo podtalno vsebuje vsak ortogonalen slikarski format. Ta mreža je potem postala glavni gradnik slike. Pojavljale so se mi razne teme, utrinki iz skupne preteklosti moje generacije, najdbe na Wikipediji ali pa pesmi, ki se mi niso nehale prepevati v glavi in sem jih potem skušal pretvoriti v likovni svet s pomočjo mreže. Rodil se je cikel, ki se imenuje Stick to Grid. Stick to Grid je v bistvu parafraza ukaza v programu Photoshop, ki se imenuje snap to grid. Takrat, ko je ta cikel začel nastajati, je bilo eno čudno obdobje, ko smo se morali vsak drugi dan držati drugačnih koronskih pravil, in mogoče sem si sam moral zato postaviti neka likovna pravila, v katerih bi se pa imel res fajn. To, da sem si svoje komponiranje omejil na dokaj preprosto modularno gradnjo, mi je odpiralo nešteto možnih rešitev.

Katere so ključne problematike, ki jih naslavljaš v svojem delu, in katera zanimanja najbolj reprezentativno označujejo tvoje delo ali posamezne sklope znotraj tvojega opusa? Je takšno posploševanje sploh primerno ali so tematske opredelitve izven fokusa tvojega delovanja?

Kako pristopam k delu, se lahko že v teku enega dneva zelo razlikuje. Že če začnemo samo z jutranjim kuhinjskim ustvarjanjem, kjer se odvija glavni del cikla Serious Research of Nonsense, je način dela ponavadi drugačen od dela, ki ga kasneje izvajam v ateljeju. Pri Serious Research of Nonsense gre za risanje po A4 formatu papirja, ki me ponavadi že kar nekako čaka na mizi. Zbujanje pri meni kar traja in ponavadi v tem stanju, ko čakam, da prva kafetjera zabrbota, začnem čečkati po tem papirju. Zame je sicer tisto pravo čečkanje, risba, ki teče sama od sebe, ko se na primer pogovarjam po telefonu ali ko čakam, da moj stari kompjuter izvrši kako nalogo. A mislim, da tudi stanje napol zbujenega človeka prispeva k temu, da je čečkanje čisto v redu. Pri teh risbah tudi ne pazim, da bi bila risba tehnološko popolna, ne zanima me, ali so flumastri ali kemiki neobstojni. S tem se bolj ukvarjam v ateljeju. Če že delam stvari, ki bi se lahko kdaj prodale, skrbim, da bi potencialni kupec dobil karseda trajen izdelek. Tega pri jutranji risbi ni. Ko sem kasneje začel s ciklom More Nonsense, sem bil bolj pozoren, da so risbe na boljšem papirju, da so izvršene z obstojnejšimi materiali, a sem skušal ohraniti ta jutranji kaos in nek vsebinski nesmisel, hkrati pa bolj prisebno komponirati in iskati meje oz. odnose med risbo in sliko. Tudi v mojih figuralnih slikah, ki sem jih slikal tam nekje od 2012 pa do 2018, ni bilo nekega hudega vsebinskega koncepta. Šlo je bolj za neko potovanje, odkrivanje, kaj vse se skriva v podslikavi, ki sem jo ponavadi naredil vehementno s širokim čopičem. Sledi čopiča so v nekem trenutku začele vabiti, da jih razjasnim, zmodeliram. Šele s ciklom Stick to Grid sem pričel, vsaj tako se mi zdi, podajati direktnejše izjave. Recimo, da sem še vedno kot kakšen slikar naivec izhajal iz svojega življenja in spominov, le da so se mi začele pojavljati vsebine, ki so mogoče bolj vraščene v identiteto naroda ali pa mogoče v skupen spomin neke generacije. Spoznal sem, da sem že v takih letih, da če samo omenim, recimo, The Kelly Family, marsikdo od mlajših kolegov ne ve, o čem govorim. Tako že samo besede The Kelly Family vzpostavijo nek duh časa, so zadosten motiv za sliko. Kot da smo dinozavri, ki hranimo svojo čisto posebno glasbeno zbirko. Hkrati pa me je, recimo, zanimal koncept družinskih bendov, vseh njihovih vzponov in padcev, kako so živeli in tako naprej. V predpriprave se je večkrat priključila Wikipedija in tako sem skoraj vedno opravil neko malo raziskavo o določeni temi. Včasih je lahko povod za sliko prišel prek kake radijske oddaje na Študentu, recimo enkrat, ko so razlagali fenomen turbofolka, kdo ga je poimenoval tako in kako se je potem v Sloveniji pretvoril v turbo polko. Tako je nastala slika Turbo Polka. Kot nek simbol naših mešanih identitet sem kasneje naredil še sliko Pizza Burek. Ti dve sliki s svojima naslovoma nekako na hecen način sporočata, kdo smo kot narod, tako v glasbi kot v kulinariki. Nek miks kultur, ki nas obdajajo ali pa so del naše zgodovine. Pizza Burek je praktično čisto slovenska jed, ki je tu nastala, sestavljena pa je iz dveh besed, ki prej sporočata, da sta Italijanka in Balkanec združena v eno. V svoji likovni praksi se poleg risbe in slikarstva ukvarjam po novem tudi s keramiko, ta mi svet odpira še v tretjo dimenzijo, ki je bila prej zgolj iluzija. Sem v nekem vmesnem prostoru med risbo, sliko in kipom.

Tvoje umetniško raziskovanje je tematsko zelo raznoliko in temelji na različnih interesih – si strasten zbiratelj zavrženih predmetov, rad kopičiš stare tiskovine, ki jih pogosto vpneš v svoja dela, v prostem času pa tudi vrtnariš. Katere teme te v zadnjem času najbolj zanimajo? Lahko izpostaviš eno ali dve deli, ki sta ti še posebej pri srcu, in nam razkriješ, s čim ju povezuješ?

V zadnjem času intenzivno proizvajam porcelanaste dinozavre. Namenil sem se jih narediti tisoč. To so taki reliefni, povečini sedeči dinozavri. To obsesijo težko razložim, me pa to početje večkrat spomni na knjigo Sto let samote, ki sem jo bral pred leti in sploh ni ena mojih ljubših knjig, a v njej je del, kjer se eden od junakov tega romana po mnogih velikih dogodivščinah vrne domov, se zapre v delavnico in začne kovati nekakšne ribice. Že poprej se je v mojem delu pojavljala podobna obsesija s samo enim glavnim motivom. Ali so bili to roboti in še mnogo prej, tam okoli leta 2004, psi. Lahko rečem, da je pojavljanje simbolov v mojem delu neka konstanta, spreminjajo se forma, tehnika in gradnja oz. komponiranje. Če bi moral izpostaviti posamezno delo ali dve, bi to težko storil, lahko pa rečem, da mi je ljubo obdobje tam okoli leta 2012.

Zdi se, da so tvoje slike, tudi tiste relativno velikega formata, vedno zapolnjene. Ali je pomembno, da noben del platna ne ostane neobdelan? Od kod ta potreba po zapolnjevanju?

Ne vem, mogoče imam strah pred praznim prostorom.

Ustvarjaš v različnih medijih; slikarstvo je najbolj viden del tvoje umetnosti, a se zdi, da je risarski del tvojega ustvarjanja nekaj mogoče še bolj pomembnega? Kako bi to komentiral? Kako se odločaš za izbiro medija?

Risba je pri meni in najbrž nasploh najhitrejši način, kako ustvariti neko likovno formo. Ker je lahko izvršena na najbolj poceni ali celo zastonjski papir, ne nosi nekega bremena, da mora uspeti, da mora biti sporočilna, da mora imeti neko težo ali neko pozicijo v svetu umetnosti. Je samo risba ali čačka, spontana, nepomembna, intimna, hitra, impulzivna, smešna, žalostna. Risanje je lahko terapevtsko, lahko je način druženja, če rišemo skupaj s prijatelji. Risba je lahko študijska. Če je teh risb veliko, se lahko tudi zelo enostavno skladiščijo, nalagajo se na kup in ne zavzemajo veliko prostora. Slike so druga zgodba. To so že bolj materialne zadeve, ki zavzamejo veliko več prostora, še posebej, če se nikamor ne premaknejo in leta ležijo v ateljeju. V zadnjem času se intenzivno ukvarjam s keramiko, med drugim tudi zato, ker se mi je v nekem trenutku slikarstvo, predvsem pa vsa scena, ki ga obdaja, malce uprlo. V osnovi živim dokaj skromno življenje, slike, ki sem jih produciral, pa bi bile po večini lahko dostopne samo eliti, s katero nimam nobenega stika. Ta prepad me je večkrat pahnil v izpraševanje, kje je v vsem tem smisel. Slikanje je nekaj, čemur v svojem življenju posvečam največ pozornost in časa in taka vprašanja večinoma sploh ne pridejo v ospredje, a vendar se pojavljajo. Mogoče pa sem bil preprosto preveč časa zaprt v ateljeju in sem se moral malo socializirati, stopiti ven iz kokona. Pri keramiki sem malce pobegnil od teh vprašanj in samote. Studio, kjer ustvarjam s porcelanom in glino, je odprt na ulico in fino mi je videti ljudi, ki se ustavljajo pred izložbo ali pa vstopajo v prostor. Dobivam nek iskren feedback navadnih, večkrat naključno mimoidočih ljudi. Počutim se tudi, kot da ponovno študiram neko novo smer. Seveda risba in slika v tem zame novem mediju nista izginili, še vedno sta tu, zamenjala se je samo snov oziroma podlaga.

Kakšno vlogo pri tvoji ustvarjalnosti igra naključje in širše gledano nezavedno? Kakšno ima vlogo pri tvojih odločitvah o izbiri slikarske tehnike in tematike?

Vse je zelo prepleteno, vem samo to, da ena poteza vodi do druge in ena realizirana ideja do nadgradnje te ideje ali pa si samo sledijo variacije na temo. Včasih pa je lahko začetek samo neka čisto zlajnana pesem, ki se mi prepeva cel dan in potem znotraj te banalnosti iščem neke likovne rešitve v polju slike ali risbe.

Kakšna sta vloga in pomen repeticije v tvojem ustvarjanju? Pri tem imamo v mislih tako ponavljajoče se postopke, torej način grajenja umetniškega dela, kot tudi ponavljanje nekaterih »likov« v tvojem opusu, kot so klovn, roboti in dinozavri? Bi lahko izpostavil še kakšne druge »stalne prebivalke_ce« tvojega univerzuma?

Hiše, psi, mačke, sloni, grifoni, polži, medvedi, hudiči, angelčki, palčki, jetiji, morske deklice in morski dečki, rože, akantovi listi, Miki Miške, ptiči, smreke, kaktusi, oblaki, izohipse, kače, … vsi ti motivi me spremljajo že kar nekaj časa. Ponavljanje, kot se v nekih segmentih ponavlja naše življenje, letni časi, leta, način, kako se obrišemo z brisačo, ko stopimo iz tuša. V bistvu sem kar pozoren na te repeticije – ne samo pri sebi in v likovni umetnosti. Tudi pri režiserjih v filmih, literaturi in v glasbi se pri ustvarjalcih neka tema non stop pojavlja. Zakaj ne moremo o neki temi nečesa povedati in s tem potem zaključiti, zakaj se ponavljamo: to so vprašanja, ki se mi pogosto zastavljajo. Ko čečkam po papirju, se velikokrat zgodi, da začnem nekje desno zgoraj z neko potezo, ki se ponavlja. Če spet vzamem za primer projekt Serious Research of Nonsense, je tu veliko repeticij nekih formalnih rešitev, motivov, tekstualnih sporočil, a tako to gre pri ponavljanju nekega početja dan na dan.

V določenem obdobju si skoraj vsako sliko začel s prekrivanjem površine z vijugami, narejenimi s širšim čopičem, ki so se nato izkristalizirale v končne podobe, polne nenavadnih obrazov, antropomorfnih spak in živali. Kdo so bili ti liki, ki se še vedno pojavljajo na primer na vazah in majhnih keramičnih izdelkih, da ne omenjamo tvoje risarske produkcije?

To so bili liki, ki sem jih zagledal v madežih. Tudi pri risbah, še posebej v seriji žehta, sem se naslanjal na poprej narejene madeže, ki služijo kot nek trigger, včasih so kot neki Rorschachovi testi, ki si jih sam ustvarim z različnim kapljanjem razredčenega tuša po papirju. Tako naravno mi je začeti z madežem. Že kot otrok sem gledal oblake in v njih iskal podobe.

Kaj te je pripeljalo v stik s keramiko? Kaj ti nudi ta način ustvarjanja? Če lahko ugibaš, kako vidiš razmerje med slikarskim delom in udejstvovanjem na področju keramike v prihodnosti?

Enkrat me je poklicala Nevena Aleksovski in mi povedala, da Škuc (Galerija Škuc, del Društva ŠKUC, op. ur.) organizira brezplačno delavnico v nekem studiu, kjer naj bi oblikovali z glino. Ta studio je imel super ugoden program tudi izven delavnice in obsesija se je začela. To je bilo leta 2020. To sem imel nekaj časa za uradni odgovor o tem, kdaj se je vse začelo. Ko pa sem začel podrobneje brskati po spominu, sem ozavestil, da sem v bistvu pol otroštva preživel v zapuščenem glinokopu, kjer je bilo polno blata, vode in smeti. V bistvu sem se vrnil na svoje primarno igrišče. No, kasneje me je spet čisto po naključju v roke vzela Bojana Ristevski Mlaker in mi rekla, da mi bo dala, naj poskusim glino, ki se ji reče kamenina, da je to next level in da jo moram preizkusiti – da je to tisto »ta pravo«. Ko je za dva tedna odhajala v Beograd, mi je posodila ključe njenega ateljeja, da bi tam do konca poslikal izdelke, ki sem jih poprej izdelal v domači kuhinji, češ da je tako najbolje. No, teh ključev do danes še vedno nisem vrnil. Vse se je zgodilo zelo spontano. Medija keramike sem se že v samem začetku lotil zelo slikarsko, saj me je na začetku bolj kot forma izdelkov zanimala poslikava, kasneje, ko sem začel oblikovati iz porcelana, pa sem pri ustvarjanju prišel do neke fuzije med kiparstvom in slikarstvom.

Zanimiva je tudi barvna paleta, ki jo povezujemo s tvojim slikarstvom in nekaterimi tvojimi keramičnimi izdelki – na primer rožnati in strupeno zeleni odtenki. Barve skupaj s čudaškimi in popačenimi liki ustvarjajo svet, ki je videti precej lynchevsko. Tvoj ustvarjalni univerzum ima poleg humorja pravzaprav tudi strašljivo plat. Ali je pomembno, da umetnik v gledalki_cu vzbudi tudi določeno mero nelagodja?

Hm, v osnovi ustvarjam, ker me to početje osrečuje in oddaljuje od nelagodja. Lahko bi rekel, da je ustvarjanje zame neke vrste likovna terapija. Sam stremim k temu, da bi bila moja dela videti lepa, harmonična; če se na njih pojavi nekaj, kar bi pri gledalcu zbujalo nelagodje, to ni moj problem. Enkrat sem gledal film, ki je govoril o življenju Vincenta van Gogha. V filmu je bil prizor, kjer je Vincent neki fini dami pokazal svojo risbo, na kateri so bili z ogljem upodobljeni delavski usnjeni čevlji. Dama, ki je to ugledala, se je skoraj onesvestila od šoka. Zdelo se ji je namreč grozno, da bi kdo sploh pomislil narisati tako plebejski motiv. Delo je lahko žaljivo, neokusno in strašno, čisto odvisno od konteksta in časa, v katerem se znajde. Večkrat pomislim, kako bi bilo videti, če bi štukature, ki so krasile meščanske hiše sto in več let nazaj, kjer se goloriti angelčki in puttoti mečejo en čez drugega, umestili na sodobne stavbe. Kaj bi ljudje rekli na to. Kar pa se tiče barv in odnosov med njimi, pa si prizadevam, da bi med seboj lepo sodelovale.

Kakšno vlogo imajo sodelovanja z drugimi umetnicami_ki? Navsezadnje si del umetniškega dvojca Beli sladoled in določene umetniške scene, h kateri sta z Leonom Zuodarjem veliko prispevala tudi s promocijo risbe kot samostojnega umetniškega medija. Kako vidiš njihovo vlogo: v kontekstu medsebojne podpore, širjenja mej umetniškega izraza ali v drugem kontekstu?

Leon je zagotovo največ prispeval k temu, da sem se začel z risbo ukvarjati tako intenzivno in vsestransko. Najprvo se mi je že od samega začetka zdel izjemen risar. Njegove formalne inovacije so mi še danes čisto čudo: kako z lahkoto nariše čisto banalen dogodek ali izrečeno besedo in to naredi smešno za umret. Pa tudi njegovo študijsko delo na akademiji je bilo izjemno, že od samega začetka, kar se poznava, je moj učitelj in on tega najbrž sploh ne ve. Tudi drugi sošolci in kolegi iz višjih letnikov na faksu so bili večkrat izjemni učitelji, pa tega tudi niso vedeli. Že zelo zgodaj sem spoznal, da je sodelovanje pomembno in večkrat tudi zabavno. Prvi projekt, ki sva ga izpeljala kot Beli sladoled (Antišalice) je bil čista zajebancija, ki je počasi postala resna stvar. Dobila sva recimo Nagrado skupine OHO, izdala več knjižic in zinov, pripravila ogromno razstav in razstavnih projektov, k sodelovanju sva pri dveh knjigah povabila prijatelje in avtorje, ki jih ceniva kot risarje. Tako se je začelo povezovanje v neko sceno, ki sva jo na nek način soustvarjala. Kasneje smo prijatelji začeli džemati na Metelkovi ali pa tudi kot dueti v naših ateljejih ali stanovanjih. Gre za neke dimenzije, ki jih težko opišem. Nazadnje smo prijatelji džemali na porcelanaste skodelice in občutki so izjemni. Povezovanje med ustvarjalci je pomembno, ker smo si v oporo, smo povezani, se razumemo oz. dobro razumemo, kaj nekdo od nas zares dela, en od drugega krademo, si to povemo in se ob tem smejimo.

Včasih si v svojem ateljeju organiziral umetniška srečanja, risarske jame, zdaj pa z Neveno Aleksovski soorganiziraš Zinkubator – odprte ustvarjalne delavnice izdelovanja zinov, kjer nastopaš v vlogi mentorja. Kot zunanji sodelavec si se preizkusil tudi v vlogi pedagoga na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Kako se počutiš v tej vlogi in ali bi želel s tem nadaljevati?

Vse te vloge so se zgodile dokaj spontano in mimogrede. Ko imamo Zinkubator, je to drugačna izkušnja kot poučevanje na akademiji. Eno je srečanje, kjer vsi sedimo za isto mizo, rišemo en čez drugega, smo karseda sproščeni, se hecamo, smejimo, zraven jemo smokije in čips, drugo pa je študij v ateljeju, kjer se postavi tihožitje, študenti ga naslikajo, jaz pa jim potem delim korekture. Na Zinkubator večkrat pridejo ljudje, ki so zelo različnih starosti in z zelo različnimi risarskimi znanji. Tam gre bolj za raziskovanje risbe v vseh njenih raznoterostih. Udeležencem, ki povejo, da oni pa drugače ne rišejo prav pogosto ali pa sploh nikoli, večkrat rečem, da je to toliko bolje ali pa da to rabimo, ker se pri njih velikokrat zgodijo čarovnije, ki jih mi profesionalci ne znamo več narediti. Učimo se en od drugega in tudi na akademiji jaz nisem njihov edini učitelj v tistih štirih urah, ki jih preživimo skupaj.