Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
04 April 2024 > 26 April 2024 Vabljene_i na otvoritev razstave kolektiva Lealudvik Drugo od istega, v četrtek, 4. aprila, ob 19. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstavo kurira Nina Skumavc. Vabljene_i tudi na vodstvo po razstavi in pogovor z umetnico in umetnikom, v sredo, 24. aprila, ob 18.00.
Ko je angleški pisec in okultist Aleister Crowley v delu Knjige zakona (1904) oblikoval lasten duhovni nauk Thelema, je znotraj njega kot eno osrednjih božanstev izpostavil boginjo Babalon, imenovano tudi Škrlatna ženska. Ni naključje, da ime spomni na mesto Babilon, saj je Crowley preoblikoval ime in idejo babilonske vlačuge – feminizirane in izredno seksualizirane vizije zla. Babalon tako predstavlja osvobojeno žensko, ki se prepušča celoti občutkov, označuje pa jo tudi eksplicitno izražanje njene seksualnosti. V času preloma stoletja je tovrstna figura predstavljala nasprotje družbenim zahtevam za ženske (čistost, krepostnost, pasivnost), vendar je bila še vedno vezana na nasprotni, moški (s)pol. Zaradi tega se vsaj od devetdesetih let dalje povečuje številčnost kritik zgodnjih interpretacij boginje in okultistične tradicije, ključna za nove pristopa pa sta feminizem in študije spola, tudi t. i. vojne med spoloma (sex wars) znotraj drugega vala feminizma, pri katerih je bilo vprašanje ženstvenosti in ženske seksualnosti pomemben del polemik.[1] Glavna lastnost, ki se pripisuje Babalon, je namreč prav ženstvenost, ki pa v sodobnih artikulacijah okultistk_ov presega mišljenje normativne ženstvenosti. Diskurz o Babalon je tako postal ena od platform, kjer lahko izven binarnega razumevanja spola s poskusom prevpraševanja pripisanih lastnosti prevprašujemo, kako misliti različne oblike ženstvenosti kot samostojne, celostne pozicije; v odnosu do samih sebe in neodvisne od moškosti. Alternativni načini zasedanja spola in seksualnosti, alternativne ženskosti (in moškosti) so tisto, kar zanima umetniški kolektiv Lealudvik, na kar se nanaša tudi sam naslov razstave.
Lealudvik imata že od samega začetka delovanja prepoznaven in izčiščen likovni jezik ter specifične vsebine: njuno delo označuje eklektičen pristop k preoblikovanju vsebin in podob iz (popularne) okultistične kulture zahodnoevropskega sveta. Preko podob se dotikata aktualnih družbenih tem, predvsem spola, odnosov, pripisanih vlog in položaja posameznice_ka. Idejno izhodišče je nadaljevanje dela Teufelskreis (2018)[2] oziroma začarani krog, ki govori o podobi ujetosti v družbeno določene spolne vloge in kapitalistični sistem – »neskončno plazenje protagonistke v ponavljajočem se posnetku […] predstavlja nezmožnost pobega iz rigidnih sistemov in ritualov, v katerih smo vzgojeni«.[3] V tokratnem videu na projekciji je protagonistka oblečena v ogrinjalo, potiskanem s pomnoženo podobo njenega golega telesa. Materialnost ogrinjala asociira na ceremonialna oblačila, gesta slačenja pa na slačenje kože, kar lahko razumemo kot simbolno mučeništvo ali trenutek transformacije, ki pa ne prinaša katarze ali odrešenja. Rdeča je barva oblačil Škrlatne ženske, barva krvi in z njo povezane simbolike, sam videoperformans pa prevzema obliko rituala, kjer ne gre za invokacijo boginje, temveč prinašanje njenega konteksta kot možne platforme za razmislek. Preko potencirane apropriacije želita Lealudvik predvsem odpirati vprašanja o družbenih konstruktih in zakoličenosti rigidnih sistemov, ki so prav tako prisotni pri okultnem. S tem nadaljujeta prakso (samo)očiščenja preko ritualnih gest in se sprašujeta o vlogah in omejitvah, ki določajo sodobne odnose, tudi njun partnerski, pri tem pa razmišljata izven okvirov heteronormativnosti. Stalnica v njuni metodologiji je tudi svobodno povzemanje simbolov in ustvarjanje lastnih, kar še bolj pride do izraza v grafičnih delih – potiskanem tekstilu: praporih, ki obdajajo video, in objekt – ogrinjalo.
Na desetih praporih v različnih niansah rdeče barve so upodobljeni simboli, ki so avtorska priredba tarot kart. Dve glavni karti, hudič in stolp (iz t. i. velike arkane), sta bili izbrani in ju avtorja razumeta kot simbola patriarhata, kapitalizma (hudič) in njunega rušenja (stolp), kar je razvidno tudi iz njune vizualne podobe. Ostalih osem, ki so služile kot osnova za podobe, pa je bilo iz kompleta kart izvlečenih naključno. Minimalistično, grafično zasnovane podobe kažejo simbole kelihov, mečev, palic in novcev (mala arkana), ki jih mestoma dopolnita z avtorsko fotografijo. Uporaba sistema in prostor za naključje odpirata možnost dodatnih pomenov pri nadaljni interpretaciji, tako gledalčevi kot njuni lastni (tarot karte lahko opišemo tudi kot orodje za introspekcijo in iskanje odgovorov na vprašanja o sebi). Lahko rečemo, da v njunih celostno zasnovanih postavitvah želita nakazati umetne in konservativne konstrukte ter binarno percepcijo, ki ustvarjajo našo realnost – na ravni spiritualnega, partnerskega ali individualnega. Škrlatna ženska navsezadnje simbolizira način pristopanja k življenju, dileme dejanske osvobojenosti pa lahko razbiramo tudi v prisotnosti golega telesa, ki je prav tako redno prisotno na delih kolektiva Lealudvik. Če so bile na prelomu stoletja pozitivne (nasprotno mizoginim) podobe ženskosti in ženske želje po užitku marginalizirane, so danes seksualizirane podobe ženskosti v popularni kulturi in oglaševanju prevladujoče, zaradi česar so ženske podvržene dvojnim stigmam – biti preveč ali premalo seksualizirane. Golo telo ni (nujno) povabilo ali provokacija. Vloga Babalon tako ni izključno magična ali ritualistična, ampak se nanaša na vloge žensk v družbi širše; s preseganjem spolnih in seksualnih norm pa se povezuje s kvir in trans temami ter spolnimi nebinarnostmi (pomen ženskosti ni omejen le na cis ali trans ženske). Telo je kot primarni prostor mistične izkušnje (znotraj zahodne ezoterike) izredno pomembno, zato je feminizirano božanstvo, čaščenje (ženskega) telesa, ki je historično očrnjeno, ena od poti k drugačni percepciji in začetek zavedanja, zavzemanja lastnega prostora. Diskurz o Babalon ne ponuja enega ideala ženskosti, temveč odpira fleksibilen prostor, kjer se lahko artikulirajo in prevprašujejo njena različna razumevanja. Če presežemo družbeno ustvarjen prelom med religijo, znanostjo in magijo – slednja ne sodi v svet racionalnega, ampak v osnovi izhaja iz deprivilegiranih družbenih skupin (nižji družbeni sloji, ženske, temnopolte_i) –, lahko tudi področje magije vključimo v narativ za doseganje večje enakopravnosti oziroma preseganje družbenih norm.
Nina Skumavc
