Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
13 Februar 2024 > 01 Marec 2024 Vabljene_i na otvoritev razstave Žana Gašperiča Sam, ampak ne zares, v torek, 13. februabrja, ob 18. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto.
Žan Gašperič je študent fotografije na ljubljanski ALUO UL, ki deluje na presečišču fotografije, videa, zvoka in performativne umetnosti. Je tudi prejemnik prve nagrade v sklopu vizualnega natečaja Tresk #14 (september 2023) v kategoriji dokumentacija glasbenega dogodka, ki ga vsakoletno razpisuje Radio Študent v okviru festivala Tresk. Ob njegovem delu je komisija zapisala: »Zmagovalna fotografija ni le konvencionalna dokumentacija glasbenega dogodka. Namesto klasičnega dokumentarno-realistično opisnega pristopa si je avtor upal delati z eksperimentalnim fototehničnim in analognim pristopom. Medij beleženja resničnosti z uporabo inovativnih DIY tehnik avtor zmanipulira v orodje, ki vizualno poustvarja tudi spekter njegove čustvene introspekcije med poslušanjem glasbe.«
Samostojna razstava Žana Gašperiča z naslovom Sam, ampak ne zares v Galeriji Alkatraz, nastala v koprodukciji Radia Študent, predstavlja umetnikova sveže nastala dela, ki spretno združujejo avtorjevo ljubezen do fotografije in glasbene umetnosti. Na razstavi se srečamo s tremi visečimi tekstilnimi objekti, ki jih od zunaj zaznamuje nevtralna svetla barva. Razstava na prvi pogled deluje minimalistično, vendar vsako od del vsebuje vizualno bogato notranjščino, narejeno s pomočjo UI generatorja, pri čemer so umetnikove lastne fotografije služile kot izhodišče za manipulacijo. Pri ustvarjanju končne podobe, ki je odtisnjena na platnih, je bistven učinek, ki ga želi doseči – popačena podoba sveta, ki se giblje v medprostoru digitalno-fizičnega in odpira metafizične razsežnosti.
Naslov Sam, ampak ne zares se dotika vprašanja avtorstva. Četudi Gašperičevo delo, ki v središče pogosto postavlja umetnika samega, zaznamuje manipuliranje z različnimi (fotografskimi) umetniškimi tehnikami in materiali ter sledi načelu naredi sam_a, se avtor hkrati zaveda, da človek ni izoliran otok. Vsak_a ustvarjalni_a posameznik_ica je podvržen_a zunanjim vplivom, bodisi drugih ustvarjalk_cev, tako s področja glasbe kot vizualne umetnosti, bodisi širšega okolja ali okvirov, v katerih deluje. Naslov aludira tudi na uporabo umetne inteligence, ki je za avtorja le eno od orodij, s katerimi lahko umetnik_ca v sodobnosti operira in ki v skladu s programiranimi zakonitostmi črpa iz obširnega bazena pretekle človeške ustvarjalnosti. Naslov pa razkriva še neposreden stik gledalke_ca z umetnino. Posameznik_ca se znajde sam_a pred umetniškim delom, pa vendar je to, kar ga_jo obkroža, umetnikov imaginarni univerzum in obratno: umetnik in z njim umetniška dela nikoli niso popolnoma ločena od publike.
Avtor s svojo postavitvijo ustvarja ograjene prostore, ki nudijo občutek varnosti. Ko se gledalec_ka opogumi in vstopi vanje, je namreč soočen_a s podobo, ki ga_jo v višini oči povsem obkroži oz. objame. V notranjosti, ločeni od preostalega sveta, se lahko zares ustavimo in povežemo s svojim doživljanjem: zadihamo, opazujemo in se prepuščamo vizualno-zvočnim dražljajem, ki sčasoma sprožijo vse več (individualiziranih) asociacij, občutkov in spominov. Umetnik spodbuja daljšo interakcijo z delom, ki krepi individualno izkušnjo in prinaša ojačan stik s seboj.
Kot pripadnik mlajše generacije ustvarjalk_cev Gašperič organsko pluje znotraj virtualnih svetov in orodij, ki jih omogoča nova tehnologija, to pa vešče dopolnjuje s svojo notranjo potrebo po ustvarjanju v fizični obliki, tudi z zatekanjem k neklasičnim pristopom znotraj sodobne fotografije, kot je denimo razvijanje šiviljskih spretnosti. Avtor s svojim delom stremi k izražanju lepote in afirmativnega pogleda na življenje, kar je glede na prevladujoče tendence v sodobni umetnosti pogosto odrinjeno na stranski tir, saj ta neredko kritično izpostavlja temnejše plati človeštva. Umetnik si prizadeva spodbuditi obiskovalke_ce, da se v hektični vsakodnevnosti za trenutek ustavijo in prepustijo sanjskim svetovom, ki jih ustvarja s pomočjo vizualnega in zvočnega jezika v treh izoliranih prostorih. Njegove instalacije tako namenoma nudijo poglobitev v celostno izkušnjo. To so šivana analogna dela, ki z vizualno-slušno stimulacijo čutov simulirajo občutje virtualnosti – prav lahko bi si predstavljale_i, da se nahajamo pred v čas zamrznjenim videodelom, katerega premikanje kadrov in gibanje protagonistov še vedno slutimo.
Umetniku avtoportret omogoča raziskovanje identitete v dobi sodobnih tehnologij, ko je dojemanje resničnosti postavljeno pod vprašaj. Po eni strani je bila z uvedbo umetne inteligence naša instinktivna želja verjeti, da so vizualne podobe pred našimi očmi del materialnega sveta, postavljena pod vprašaj. Po drugi pa je doživljajski svet posameznice_ka dobil razširjene priložnosti vizualnega izraza, saj vsak_a lahko na enostaven način ustvarja podobe s pomočjo novih orodij (zgolj z nekaj z nekaj besednimi ukazi), prilagojene npr. izražanju identitete ali upodabljanju čustev. Ne glede na nove možnosti, ki jih v umetnosti odpira tehnološki razvoj, se ob tovrstnih delih v gledalko_ca prikrade ontološki dvom: kaj je res? Kje naj najde varnost, če to, kar ima pred očmi, zares ne obstaja, ampak je samo uprizoritev algoritma?
Žan Gašperič se v svojem delu ukvarja z raziskovanjem mej in pomenov avtoportereta, sicer pa smisel njegovega ustvarjalnega dela seže dlje, saj želi s svojimi podobami gledalku_ci ponuditi začasen čustveno varen prostor in občutek povezanosti. Format fotografij, s katerim eksperimentira umetnik, osebo, ki spremlja razstavo, dobesedno objame in apelira na njena_njegova čustva. In to je mogoče še eno sporočilo, ki ga s svojim delom pusti Gašperič: pristen stik in povezanost sta lahko pričetek nastanka psihološke varnosti, ki je izhodišče za raziskovanje.
Anabel Černohorski, Sebastian Krawczyk
