Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
28 November 2023 > 29 December 2023 Vabljene_i na otvoritev razstave Aleksandre Saške Gruden in Ajde Kadunc Potapljanje v spekulativno, v torek, 28. novembra, ob 19. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstava je nastala v sklopu projekta Mentorstvo+.
Projekt Mentorstvo+ je eden bolj prepoznavnih programov, ki jih izvajamo pod okriljem Galerije Alkatraz. Vsako leto k sodelovanju povabimo dve_a umetnici_ka: eno_ega, ki ima ustaljeno pozicijo znotraj umetniškega sveta in številne izkušnje, povezane z večletno aktivnostjo v polju sodobne umetnosti, in drugo_ega, ki šele vstopa v ta prostor in razvija svojo izraznost. Ideja mentorstva, ki smo jo oblikovale_i, ni vezana na enosmerni prenos znanja. Zamišljena je kot dialoški proces, ki se odvija v daljšem časovnem obdobju in temelji na nehierarhičnosti. Obe osebi prevzemata vloge svetovalke_ca, mentorice_ja, (so)kuratorke_ja in ustvarjalke_ca ter skozi ta proces ustvarjata končno razstavo. Sodelovanje je osnovano na radovednosti o spoznavanju drugačnih pogledov in načinov dela ter na medsebojnem učenju in prispeva k nastanku zanimivih rezultatov tudi za publiko.
Sodelovanje se kontinuirano odvija celo leto, med januarjem in decembrom, kulminira pa v razstavnem projektu ob koncu leta. Z vsakim novim dialoškim parom se soočamo z vprašanji, kako se bo rešilo vprašanje avtorstva, kako se bo dvojec soočil z izzivom tandemskega delovanja in kako bo razdelil vloge v projektu. Nenazadnje pa je vedno odprto tudi vprašanje, če bo sploh prišlo do oblikovanja skupne ideje ali se bosta umetnici_ka odločili_a za drugo pot. Vsak_a v sodelovanje prinaša različne izkušnje in poglede, pa tudi osebne dinamike.
Sodelovanja, kot je Mentorstvo+, pri katerem se sodelujoči osebi prehodno ne poznata, je sicer tvegano – v kolikor sta udeleženki_ca pripravljeni_a stopiti iz cone udobja in prilagoditi lastne načine delovanja ter vzpostaviti medgeneracijsko povezovanje, pa lahko vodijo do osupljivo inovativnih rezultatov. Če – po drugi strani – pripravljenosti zmanjka, proces postane težavnejši in lahko vodi celo k nastanku nekakšne študije neuspeha.
V letošnjem letu smo k sodelovanju povabile_i Aleksandro Saško Gruden in Ajdo Kadunc. Na podlagi svojih zanimanj sta se odločili za skupno razstavo, ki raziskuje naravo kot fenomen, katerega del je tudi človek. Skozi zgodovino se je razvil pogled, ki zoperstavlja kulturo in naravo; v procesu raziskovanja sta se umetnici vsaka na svoj način podali v iskanje utripa, ki je skupen obema poloma. Kot proces rasti gliv, s katerim se v zadnjem času ukvarja Ajda Kadunc, je sodelovanje rastlo zelo organsko, saj obe umetnici zanimajo markacijske sledi narave v našem skupnem bivanjskem okolju in njihovo mapiranje oz. bolje priznanje in prepoznanje ter postavitev v kontekst celote. Kot si Aleksandra Saška Gruden s številnimi, včasih humornimi intervencijami privošči gledalko_ca in jo_ga opozarja, da nismo niti same_i, niti samozadostne_i, še manj pa iskrene_i in pravične_i do ostalih bitij – si obe prizadevata, da bi opozorili na dvoličnost človeške (z)družbe, ki misli zgolj in samo nase in na lastno (kratkotrajno) dobrobit.
Potapljanje v spekulativno se tako preko domiselnih postavitev v galerijski prostor osredotoča na premislek o tem, kako razumeti trenutna razmerja v odnosu človek–narava v relacijah domače–divje in urbano–naravno, ter preiskuje možne bodoče strategije za uspešno sobivanje. Pravzaprav umetnici potegneta vzporednico med človeškimi in nečloveškimi bitji oz. Organizmi, ko se naslanjata na idejo o odpornosti življenja, ki nezadržno kolonizira svojo okolico. Vprašanje, ki se tu zastavlja in človeku ponuja ogledalo, je, kako manj invazivno, z manj škode, skratka bolj uspešno in blagodejno zasedati in naseljevati prostor.
Ajda Kadunc umetniški proces gradi s pomočjo t. i. hibridnih objektov, katerih izhodišče je predmet, ki ga je proizvedel človek oz. ona sama. Objekt posreduje organizmom, s katerimi ima stik v okolju, kjer živi (npr. rastočemu miceliju gljiv in čebelam, ki s propolizacijo zadelavajo tujke), skupaj pa si delijo avtorstvo umetnine – predmeta, v katerega so intervenirale_i.
Aleksandro Saško Gruden zanima spekulativno raziskovanje lastnosti same narave. V svojih delih izhaja iz naravnih elementov, kot so kamni, drevesa in mrtve živali, ki jih postavi v novo okolje, jih s tem strukturno preuredi in ustvari novo vsebino. V čebelji vosek npr. odliva podrobnosti iz struktur drevesnih debel, ga izpostavi vplivu tekoče vode in mu tako dodeli povsem nov pomen.
Nove pomene razvija tudi Ajda Kadunc, ko elemente, ki se transformirajo s pomočjo drugih, postavlja v nepričakovane dialoge z najdenimi predmeti in svojimi umetniškimi deli. Njena pozornost je osredotočena na nenehno preoblikovanje struktur in na novo nastale interakcije med organskim in anorganskim ter naravnim in umetnim. Aleksandra Saška Gruden medtem v svojem umetniškem prispevku z druge zorne točke raziskuje vmesni prostor, ki nastaja ob intervencijah, v katerih naravne forme preoblikuje sama ali s pomočjo naravnih procesov oz. elementov.
Deli žive (in nežive) narave na razstavi niso zgolj elementi artefaktov, ampak de facto sodelujoči v grajenju umetniškega prispevka. Skupaj tako avtorici demonstrirata medvrstno sodelovanje in stike med neživo naravo in človekom, ki ozaveščata neizbrisne sledi, ki jih vsa bitja puščamo na okolici. Naslednji korak, ki ga ponudita avtorici, je vzpostavljanje alternativnih strategij sobivanja za boljši jutrišnji svet, pri čemer analizirata in razgrajujeta trenutna razmerja, jih že prav didaktično postavljata v soodvisen odnos ter v sodelovanju z ostalimi sodelujočimi bitji poustvarjata, dopolnjujeta in s tem spodbujata dvome o prevladujočih predpostavkah človeškega sveta.
Na vizualnem nivoju projekt razgalja strukturo notranjega, nevidnega in nezavednega polja ter zunanjega, vidnega in zavestnega delovanja. Umetnici, ki izpostavljata kritičen pogled na delovanje človeka, dodajata, da nas opazovanje naravnih procesov, kot je simbioza, uči, da so temelj preživetja tovariški odnosi in solidarnost, ki so vsem v skupno korist. V tem duhu skozi fenomenološki pristop raziskujeta prepoznavanje omenjenih procesov. V njih iščeta znanje in navdih za harmonični – kar še dodatno poudarja zvočni vložek na razstavi, mešanica klasične glasbe z zvoki narave – razvoj prihodnosti, ki ne izključuje, temveč združuje.
Ana Grobler, Sebastian Krawczyk
