[30. obletnica AKC Metelkova mesto] Andreja Gomišček: “Preračunljivost? Ne počnem.”

08 September 2023 > 29 September 2023 Vljudno vabljene_i na otvoritev pregledne razstave Andreje Gomšček "Preračunljivost? Ne počnem.", v petek, 8. septembra ob 18.00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Otvoritev je del programa 30. obletnice AKC Metelkova mesto. Kuratorstvo: Anabel Černohorski, Ana Grobler, Sebastian Krawczyk.

Vabljene_i tudi na ostale dogodke 30. obletnice AKC Metelova mesto!

 

Andreja Gomišček deluje v prostorih AKC Metelkova mesto približno 28 let. Njena ustvarjalna pot vizualne umetnice se je začela v okviru delovanja v klubu Monokel (lezbičnem klubu, ki deluje pod lezbično sekcijo ŠKUC-LL) in se nato razvijala tudi ob različnih sodelovanjih v okviru drugih na Metelkovi nastalih kolektivov: Lezbične četrti, Rdečih zor in kluba SOT 24,5.

Na Metelkovi se je že od začetka počutila domače, blizu ji je bila aktivistična usmerjenost metelkovskih skupnosti, katerih del je hitro postala. V ideoloških usmeritvah Metelkove je videla tudi navdih za likovno ustvarjanje, saj je bilo umetniško izražanje zanjo vedno del širšega družbenega konteksta. Umetnost je od nekdaj videla kot sredstvo za refleksijo o fenomenih sodobnega sveta, lastni poziciji znotraj njega in potrebi po zavzemanju kritične drže do neenakosti.

Več kot dvajset let je že minilo od umetničine prve samostojne razstave na Metelkovi v klubu Monokel (Kolaži, 2000), od takrat je razstavljala na več feminističnih in lezbičnih festivalih doma in v tujini. Njena dela so bila vključena v več preglednih razstav feministične, lezbične in kvirovske umetnosti na slovenskem, med drugim tudi v Galeriji Alkatraz v sodelovanju s festivalom Rdeče zore (Skozi njene oči. Utrinki lezbično-feministične produkcije, 2014). Tokrat se Andreja Gomišček predstavlja s svojo prvo pregledno samostojno razstavo, naslovljeno Calculations? I Never Do. (Preračunljivost? Ne počnem.)

Naslovno izjavo »Calculations? I Never Do.« bi lahko brale_i tudi kot neke vrste dialog umetnice same s seboj. Izhaja iz napisov na dveh od štirih fotografij umetniškega dela Avtoportret iz leta 2012 (alternativni naslov dela My face is blazing je napis na eni od ostalih dveh fotografij). Naslov razstave je pokazatelj avtoričine brezkompromisne ustvarjalne drže, zaradi katere se ne odpoveduje določenim tematikam ali oblikam izražanja zavoljo vsesplošnega odobravanja, torej z namenom (širše) všečnosti. Pregledna razstava njenega umetniškega opusa prikazuje pester in raznolik izbor del, ki ga sestavlja več ohlapno definiranih – ne nujno kronološko enotnih – sklopov. Prevladujejo predvsem dela na papirju različnih formatov v različnih tehnikah. Umetnici sta blizu abstraktni izraz in kolaž, na razstavi pa lahko vidimo tudi že omenjeno fotografsko delo, likovno opremo lezbičnih zinov ter umetničin prvi kratki film (Kam zginevamo lezbijke, ko ostarimo?).

Enega od razstavljenih sklopov predstavljajo dela, ki so nastala v dialogu s pisano besedo – bodisi poezijo, bodisi kratko prozo pisateljic in pesnic, ki so umetnici blizu. Formalno gledano se gibajo v bližini abstraktnega z namigi na predmetni svet in občasnimi intervencijami v tehniki kolaža. Najstarejše razstavljeno delo iz tega sklopa je slika Škripanje pod nogami (2005), spodbuda zanj pa je bila zbirka kratkih zgodb nagrajenke Prešernovega sklada, Suzane Tratnik, Pod ničlo (ŠKUC (zbirka Lambda), 1997). Drugo delo predstavlja par belih slik Kdo ima druge skrbi (2016), izmed katerih je ena povsem abstraktna, druga pa nakazuje urbano okolje. Deli sta naslovljeni po knjižni predlogi Kdo ima druge skrbi sodobne pesnice, esejistke in skladateljice Nine Dragičević (ŠKUC (zbirka Vizibilija), 2014). K temu sklopu sodi tudi serija šestih slik Vsakič znova tvoje platnice (2023), ki predstavlja najnovejše delo na razstavi. Umetnica jih je ustvarila v dialogu s posameznimi pesmimi mlajše ustvarjalke Ane Resnik.

Drugi sklop predstavljajo abstraktna dela, ki delujejo kot zgodbe zase, dostopne zgolj umetnici ali ozkemu krogu ljudi, ali pa so prvenstveno usmerjena v slikovna razmerja. Med njimi so tri bolj narativne, kar poudarjajo njihovi naslovi. No More Words I Have for You (Nimam več besed zate) (2022–2023) govori o zaključku intimnopartnerskega odnosa, Vaginalni labirint (Pripovedovala mi je o aritmetiki. Meni pa je od nekdaj bila ljubša geometrija.) (2012) orisuje razmerje treh oseb, slika manjših dimenzij Ego (2008) pa govori o umetničinem veselju ob tem, da točno določena oseba obstaja. V ta sklop sodijo tudi slike Nočno pulziranje (2015), Brez naslova (2018), Skupnost (2014) in Rez (2010). Slednji dve z naslovi izpostavljata razmišljanje o družbenih strukturah, družbeni razslojenosti in pomenu skupnosti, medtem ko se sploh z delom Brez naslova (2018) umetnica nagiba k popolnoma abstraktnemu. Manjši del povsem abstraktnih slik (in kolažev) znotraj opusa Andreje Gomišček se namreč ukvarja prvenstveno s kompozicijskimi razmerji.

Te bodo v času 30. obletnice AKC Metelkova mesto razstavljene še v Galeriji Channel Zero. V razstavi 6 × kolaž! se bo Andreja Gomišček predstavila s svojimi najmanjšimi deli. Gre za dela, ki se navidezno ukvarjajo predvsem z likovnimi razmerji, ampak kot pravi avtorica, vseeno predstavljajo »domiselno iskanje revolta«.

Ločen sklop predstavljajo tri dela, Pissing (2008), Fisting (2008) in Dead meat (2008), ki so bila razstavljena na samostojni razstavi Det´s d uej aha aha aj lajk it (Klub Monokel, 2008), pri katerih gre pravzaprav za »interaktivne kolaže«. Posamezna slika gledalko_ca sooča s svojo vsebino preko ogledala. Ta ji_mu omogoča svojevrstno zlitje z upodobljenim telesom in posledično vzbuja občutke lagodja oz. nelagodja ob spolnih praksah, v katerih se je znašla_el.

Andreja Gomišček v nekaterih delih jasneje razpira družbene problematike, vezane na lezbično skupnost in širše. Od teh sta bili dve v javnosti bolj izpostavljeni. Slika I want more hard lesbian core iz leta 2008 (ki je bila del razstave Feministična umetnost v Sloveniji v Galeriji P74 leta 2010) je preko spretne in pomenljive besedne igre sama po sebi razumljiva in jasna izjava. Kolaž, ki je naknadno postal grafit, Homo asimilacija je prostovoljna kastracija (2013) prav tako vsebuje ostro izjavo. Leta 2015 ga je umetnica kot plakat nosila na Paradi ponosa, bil pa je njen odziv na možne Gay-Straight heteronormativne naveze, ki bi sprejele LGBTIQ+ populacijo pod določenimi pogoji obnašanja.

Na tem mestu lahko izpostavimo še dve novejši deli: video Kam zginevamo lezbijke, ko ostarimo? (2023) in serijo treh kolažev Hendikepirano lezbično telo (2021). Kot mnoga umetničina dela se tudi ti dve gibljeta med osebnim, družbeno specifičnim in občim (pogosto njena dela zajemajo kar vse naenkrat). S kratkim filmom Kam zginevamo lezbijke, ko ostarimo? (2023) umetnica razpira vprašanja, povezana s staranjem – omogočanjem dostojne starosti – in spodbuja razmislek o alternativnih okoljih, primernejših za starostnice_ke z družbenega obrobja.

Serijo Hendikepirano lezbično telo (2021) pa lahko vidimo tudi v luči njene zaposlitve v YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa. Je prav tako osebnoizpovedno delo, ki pa naslavlja širšo problematiko. Na treh kolažih večjih dimenzij beremo izseke misli iz poezije, teoretskih besedil in različnih (udarnih) izjav v sopostavitvi z avtoričinimi lastnimi zdravniškimi izvidi, ki obkrožajo podobo invalidskega vozička ali osebe na njem. V enem od kolažev denimo beremo trikrat zapisano: »Za vsako lezbično identiteto stoji upor.« in pod tem: »Vsak lezbični poljub provocira normativ.«

Obe deli močno učinkujeta na gledalko_ca, spodbujata razmislek in ozaveščata. Kljub možnostim branja skozi prizmo širših družbenih problematik pa se v ožjem smislu dotikata lezbičnih tematik in lezbične skupnosti. Z videom si avtorica zastavlja vprašanje: »Kam zginevamo lezbijke, ko ostarimo?«, kar lahko beremo tudi kot komentar na spremembe znotraj same lezbične scene. Ta je, kot vse scene, podvržena časovnim spremembam in pogosto umiku določenega dela oziroma spremembi statusa nekdaj aktivnih akterk_jev v manj aktivne ali povsem neaktivne.

Likovni jezik je za umetnico fleksibilno sredstvo, s pomočjo katerega izraža svojo (lezbično) identiteto in zagovarja pomembne vrednote, kot so pluralizem resnic, toleranca do subjektivnega dojemanja resnice, želja po ustvarjanju odprtega nehierarhičnega družbenega prostora. Z zagovorom le-teh se zoperstavlja večinskim normativnim diskurzom, ki skozi svojo dominantno držo spodbujajo retradicionalizacijo odnosov in vlog in izrivajo manjšinske. V tem kontekstu se še bolj jasno kaže brezkompromisna drža avtorice, ki se skozi konsistentno pozicioniranje znotraj lastne skupnosti deklarativno postavlja na stran LGBTIQ+ populacije. To pri LGBTIQ+ umetnicah_kih ni samo po sebi umevno, kot piše Tatjana Greif: »V sodobnosti imamo vrsto homoerotičnih umetnikov in umetnic, katerih seksualna usmerjenost se vztrajno izgublja iz biografij. Cenzura identitete ni nekaj, kar lahko odložimo na smetišče zgodovine. Hkrati se pri mnogo angažiranih gejevskih umetnikih in umetnicah pojavljata samozanikanje identitete ter ponotranjenje homofobije.«^[1]

Zavestna odločitev umetnice, da se brezkompromisno opredeli kot lezbična umetnica, je rdeča nit njenega umetniškega delovanja, kar je tudi poudarjeno v naslovu razstave Preračunljivost? Ne počnem. Umetnica se torej ne sprašuje, ali je biti lezbijka le en del njene identitete kot ustvarjalke in kako bo to pozicioniranje vplivalo na njeno karierno pot, niti ne kalkulira, ali se ji izplača razmišljati o tem, kako bo njena dela sprejela širša družba. Raje kot to samo je, ustvarja brez samocenzure in s tem ozavešča javnost o obstoju LGBTIQ+ populacije. Andreja Gomišček odločno izhaja iz svoje subjektivne pozicije v smislu feminističnega slogana »Osebno je politično«. Njena dela vse nas, ne glede na individualne značilnosti in osebne okoliščine, usmerjajo k vprašanjem, kot je, kako naša družba in država skrbita za osebe, ki ne odgovarjajo stereotipnim kategorijam. Zanima jo, ali so pogoji, ki omogočajo dostojno staranje (tema, ki jo omenja v kratkem filmu Kam zginevamo lezbijke, ko ostarimo?), osnovani le na podlagi heteronormativnih vrednotenj. Je možno računati na pomoč državnih socialnih struktur, če svoje življenje določamo s pomočjo vrednot, ki se upirajo patriarhalnim kategorijam? Na kaj pravzaprav lahko računamo v tem oziru ljudje, ki nimamo tradicionalno urejenih družinskih odnosov?

^[1] T. Greif Teroristi ulice: lezbična in gejevska umetnost kot aktivizem, s. 33, v: Maska 101-102 (2006).

Anabel Černohorski, Sebastian Krawczyk, Ana Grobler

_______________________________________________

Kuratorstvo: Anabel Černohorski, Sebastian Krawczyk, Ana Grobler
Lektura: Neja Berlič
Prevod: Ana Makuc
Foto: Nada Žgank
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana

_______________________________________________

Intervju z umetnico

1. Letos AKC Metelkova mesto praznuje okroglo, trideseto obletnico od zasedbe prazne vojašnice leta 1993. Kakšen pomen ima zate prostor Metelkove? Kako sta se skozi leta tvoj odnos in povezanost z njim spreminjala? Se morda spominjaš svojega prvega stika z Metelkovo? V katere prostore, iniciative oziroma v katera kolektivna delovanja si bila vključena? Kakšna je bila oziroma še je tvoja vloga v njih?

Prostor Metelkove je zame prostor neodvisnega in kreativnega razmišljanja in posledično delovanja. Prostor, kjer naj kakršna koli segregacija ne bi zavzemala pomena. Skozi leta se je spremenilo to, da je moje obiskovanje prostorov redkejše; spremljanje in moje osebno delovanje – slikanje – pa se ni spremenilo.

Leta 1996 (pričetek študija) sem prišla na Metelkovo, v lezbični klub Monokel. To je bil moj prvi bolj namenski oziroma načrtni »obisk«, saj sem o njem veliko slišala in sem enostavno morala biti tam. Predstavljal mi je prostor, kjer bi lahko začela tudi likovno delovati, seveda pa se tudi povezovati in spoznavati pomen prostora, skupnosti in podobnega ter nenazadnje svoje vloge v njem.

Sodelovala sem predvsem v okviru kluba Monokel, pisala za fanzin Lesbo (ŠKUC-LL), DJ-ala (v klubu Monokel pod vodstvom lezbičnih DJanes: DJ Kamasutra, DJ Katka in DJ Ganca), eno leto sem bila prostovoljka na festivalu Rdeče zore, danes pa sem zaposlena kot koordinatorka na Društvu YHD – Društvu za teorijo in kulturo hendikepa, tako da sem tudi službeno vpeta v delovanje kluba SOT 24,5 na Metelkovi, ki vpliva na moje razmišljanje o telesu s perspektive hendikepa, o prepletu lezbičnosti in hendikepa, prevpraševanju margine.

Moje delovanje danes je v kolektivu Lezbična četrt, ki deluje od leta 2012, sama pa sem v njem aktivna od leta 2018 z vmesno pavzo; poleg tega pa v obliki kuriranja vsebinskega delovanja v klubu SOT 24,5 in pa še vedno sodelovanja na razstavah, če omenim na primer zadnji dve: skupinska festivalska razstava Lezbične četrti Spolsko v Galeriji Škuc (2020) in skupinska razstava Naj bo kvir! v Mestni galeriji (2021).

2. Je imela Metelkova vpliv na tvoje delovanje, tako aktivistično kot umetniško, in v kakšni meri gre pri tem za preplet enega in drugega? Se počutiš, da si del Metelkove? Če ja, v kakšnem smislu? Likovnem? Ideološkem? Ali kako drugače?

Vsekakor je vplivala v aktivističnem in umetniškem smislu, je pa oboje, kjer seveda gre za preplet enega in drugega, poglobilo delovanje v okviru kluba Monokel. Metelkova pa ima že nekaj let še en pomemben prostor, in to je Lezbična knjižnica (edina v Sloveniji) na Metelkovi 6, ki je del sekcije ŠKUC-LL. Če govorimo o prepletu aktivističnega in umetniškega, je zame zelo pomembna tudi teoretska podstat in pri tem mi Lezbična knjižnica omogoča marsikatero črpanje za nadaljnje delo.

Da, lahko bi rekli, da se kot del Metelkove počutim v smislu svojega likovnega angažmaja in ideologije.

3. Koliko časa aktivno predstavljaš svojo umetniško produkcijo in kaj je bilo tisto, kar te je spodbudilo, da si postala aktivna na tem področju? Kako težko je priti do prostora za ustvarjanje? Si razmišljala o iskanju ateljeja? Si kdaj poskušala pridobiti atelje na Metelkovi? Kljub temu da si v delovanje AKC Metelkova mesto na različne načine, tako umetniško kot organizacijsko, produkcijsko in vsebinsko vpletena že od svojih dvajsetih, tu namreč nimaš ateljeja. Ker je Metelkova – tudi umetniško – širša kot zgolj fizični prostor, se nam je v Galeriji Alkatraz zdelo ob 30. obletnici pomembno poudariti tudi ta aspekt ustvarjanja umetnic_kov, katerih umetnost je stalno prisotna na Metelkovi, ne glede na to, da tukaj nimajo urejenega prostora za delo, kar je prav tako del Metelkove, čeprav pogosto spregledan.

Svojo umetniško produkcijo aktivno predstavljam skoraj 30 let.

Mogoče se je prvi stik začel prav doma, kjer sem bila obdana s kupi knjig in informacijami svojih staršev (mama je bila umetnostna zgodovinarka, oče je arhitekt), ki sta me spoznavala in vpeljevala v svet umetnosti kot družbeni segment, enako pomemben kot drugi. Moja želja po risanju, kasneje slikanju, je tako formirala način izražanja, ki mi je bil blizu, obenem pa mi omogočal povedati svoja opažanja: družbene neenakosti in kako in kaj lahko pridodam. Kot lezbijko me je zelo zanimalo moje pozicioniranje znotraj družbe. To je moj modus operandi še danes.

Do prostora za ustvarjanje je res težko priti. Velikokrat sem si v stanovanju naredila manevrski prostor (odvisno od budžeta – kako veliko oziroma majhno je bilo stanovanje, kako velik oziroma majhen je bil prostor ustvarjanja; včasih so bila stena tudi kuhinjska vrata …). Potem sem najemala garaže, kjer pa je bil problem pozimi zaradi neogrevanja, enostavno je bilo premrzlo za delati.

Sem razmišljala tudi o ateljeju. Da bi ga pridobila na Metelkovi, nekako nisem pomislila, vedno se mi je zdelo, da je že vse oddano.

Trenutno je moj atelje kar doma, budžet mi dopušča, da imam prostor vsaj delno prilagojen svojim likovnim potrebam.

 

4. Katere so ključne problematike, ki jih naslavljaš v svojem delu in katera zanimanja najbolj reprezentativno označujejo tvoje delo ali posamezne sklope znotraj tvojega opusa? Je takšno posploševanje sploh mogoče ali se fokus tvojega raziskovanja spreminja skozi čas?

Ključne problematike so vprašanja homo scene – predvsem lezbične, spolnih praks, hendikepa, ves čas pa tudi staranja znotraj skupnosti – ta tema je še posebej prisotna to leto s kratkim filmom Kam zginevamo lezbijke, ko ostarimo? Tu je tudi sklop ukvarjanja s samo formo, kompozicijo, a je dostikrat v prepletu z omenjenimi vprašanji. Fokus tako ostaja nekako isti, je pa izraz oziroma poved lahko drugačna.

5. Ustvarjaš v različnih medijih, vendar pa se zdi, da ti je še posebej blizu slikarstvo. Od kje izvira tvoja povezanost s slikarstvom, glede na to, da si diplomirala iz sociologije kulture ter hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika?

Da, še posebej blizu mi je slikarstvo, katerega zametki so že iz zgodnjega otroštva, kot sem že omenila. Študij sociologije kulture in hrvaškega, srbskega in makedonskega jezika pa mi je pravzaprav dodal širši družbeni kontekst in dodatno možno izrazoslovje precej spregledanih jezikov. Zelo ljuba so mi namreč vizualno-verbalna sodelovanja.

6. V kolikšni meri se ti zdi pomembno, da je vsebina, ki jo s svojimi deli sporočaš gledalkam_cem, jasno podana? Je odvisno od posameznega dela, so nekatera bolj usmerjena v družbeno angažirane tematike, medtem ko so druga bolj osebnoizpovedna in pomensko bolj odprta?

Ne zdi se mi vedno nujno, da je vsebina jasno podana. Včasih so lahko gledišča širša, dopuščam različne interpretacije, ki znajo presenetiti tudi mene, ko mi nekdo govori o mojem delu. Včasih dejansko gre za iskanje kompozicije, ravnovesja. Kadar pa je moja namera zelo jasna, potem je prepoznana kot taka.

7. Kaj ti posamezen medij omogoča? Kako se odločaš, kateri izrazni medij je bolj primeren za katero vsebino? Kaj te spodbudi k ustvarjanju?

Gre za izrazoslovje, mogoče bolj v smislu kontinuitete, ki jo na primer bolj dosežem v video izvedbi. Odvisno je tudi od tega, kaj je predmet fokusa, kaj in kako bi rada povedala. K ustvarjanju me spodbudijo razne vrzeli, nedorečenost – na primer namerno izpuščena dejstva o lezbičnih ustvarjalkah oziroma tako imenovana nepomembnost poudarjanja tega s strani heteronormativnega pogleda, možne dorečenosti.

8. Gre za tvojo prvo pregledno razstavo in za eno redkih priložnosti, da v istem prostoru razstaviš svoje delo iz različnih ustvarjalnih obdobij. Si v procesu iskanja in zbiranja preteklih del prišla do uvidov ali situacij, ki so te presenetile? Na kakšen način?

Res je, gre za prvo pregledno razstavo. Da, nekatera dela so mi postala tuja – povedala bi stvari drugače, jih dopolnila. Nekatera pa so še vedno ostra, kot sem želela že takrat, in ne bi ničesar spreminjala. V globalu sem zadovoljna.

9. V svojem delu razpiraš marsikatero pomembno problematiko, pred kratkim si denimo ustvarila video Kam zginevamo lezbijke, ko ostarimo? (2023). V njem načenjaš pomembno družbeno vprašanje staranja, pravzaprav gre tudi za razmišljanje o omogočanju pogojev za dostojno bivanje starostnic_kov z obrobja družbe. Si morda opravila raziskavo glede uspešnih praks na področju alternativnih domov za ostarele, bivanjskih skupnosti oziroma ali česa podobnega izven Slovenije? Kakšen izziv ti je predstavljal medij oziroma format – video? Gre namreč za širši projekt, ki je vključeval večje število oseb. Kaj te je presenetilo v pozitivnem smislu in kaj se je morda izkazalo za večji izziv, kot si si predstavljala? Kakšni so bili odzivi po predvajanjih? Je delo spodbudilo širšo diskusijo? Se spomniš kakšnega zanimivega odziva, vezanega tudi na katero od svojih starejših del, ki se ti je posebej vtisnil v spomin ali se te kako drugače dotaknil?

Nobene raziskave nisem opravila. Izbrala sem si manjše število oseb, starejših lezbijk, ki bi sodelovale, a sta se odzvali le dve. Na podlagi zastavljenih vprašanj naj bi prišlo do nekega širšega orisa, kako živijo, kaj pomeni družbeno obrobje in tudi kako je znotraj lezbične skupnosti.

Izziv je bil naučiti se upravljati s kamero in mikrofonom, razbrati, kaj je dobro in kaj ne. Na podlagi napisanega sinopsisa sem obenem tudi že imela kadre v glavi, in kje bi jih posnela. Zanimalo me je na primer, ali lahko povem nekaj tudi z detajli, torej da ni vedno fokus oseba. Za večji izziv se je izkazalo, da se povabljene k snemanju niso odzvale, ta skritost me je malo razžalostila. Me pa je lepo presenetilo, da sem vseeno lahko prikazala, kar sem želela, čeprav je bilo potrebno kadre kar predrugačiti. Morda še dolžina: gre za kratki film, dolžina 10 minut, v začetku pa je bil skorajda celovečerec, dolžina dobrih 40 minut. Ta izziv, to skrajševanje se mi je zdelo precej humorno.

Odzivi so bili dobri in diskusije so pokazale, da je tema nujna in je potrebno o njej govoriti, jo bolj osvetliti.

Če ostanem pri filmu in njegovi vsebini, torej staranju, se spomnim, da mi je nekdo po filmu zastavil vprašanje in ga kljub slušnemu aparatu nisem razumela. Šele ko je pristopil, sem slišala. Krasen poklop.

10. Trenutno pripravljaš serijo slik (ali ilustracij poezije?) v navezavi na poezijo. Podobna sodelovanja ti niso tuja. Lahko kaj več poveš o povezovanju med likovno umetnostjo in poezijo oziroma pisano besedo? Tudi sama v nekaterih umetniških delih uporabljaš kratka besedila, besedne zveze oziroma izjave. Zakaj se ti to zdi pomembno?

Tako, slike so nastale na podlagi pesmi Ane Resnik, ki jih je pesnica izbrala, jaz pa sem jih naslikala. Beseda in slika se mi zdita zelo povezani, nenazadnje gre pri samem likovnem ustvarjanju za miselni proces, vsaj pri meni je tako. Nekatere zapisane stvari pa lahko precej hitro tudi vizualno skiciram.

Kadar pa gre samo za moja dela, so bolj v smislu sloganov, na primer »I want more hard lesbian core« ali pa »Homo asimilacija je prostovoljna kastracija«, in se mi zdijo pomembna, ker poudarijo, kar je velikokrat namerno preslišano. So kratka, a ostra in jasna, brez sprenevedanja. Slogan »Homo asimilacija je prostovoljna kastracija« je bil najprej kolaž in potem še grafit. Mislim, da je bilo leta 2015, ko sem ga nosila še na Paradi ponosa, napisanega na papir in prilepljenega na moj pas kot plakat – se pravi, vse_i ki so hodile_i za mano, so ga brale_i. Bil je moj odziv na vključevalne homo‑hetero naveze, ki sugerirajo določeno obnašanje, na podlagi katerega bomo LGBTIQ+ vendarle sprejete_i v hetero strukturo. Od tu potem, da je takšno pristajanje nesprejemljivo, če pa že, pa je to prostovoljna kastracija.

11. V letu 2014 smo v sklopu Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore organizirale_i razstavo Skozi njene oči. Utrinki lezbično-feministične produkcije, ki je na ogled postavila številna umetniška dela z lezbično-feministično noto. Takrat smo v spremnem tekstu zapisale_i, da dejstvo, da je to prva večja razstava na omenjeno temo, dokazuje, kako spregledana in obrobna je lezbično-feministična vsebina v javnosti. Se ti zdi, da je skoraj 10 let kasneje tematika bolj vidna in bolj sprejeta?

Vidnost in sprejetost se mi zdita bolj navidezni. Mogoče je bil večji preboj pri tem narejen leta 2021 s skupinsko razstavo Naj bo kvir! v Mestni galeriji. V okviru Parade ponosa se zadnja leta tudi postavljajo LGBTIQ+ razstave (Pritličje, Mestna hiša – atrij). V drugih prostorih pa izrecno gejevske ali lezbične razstave še ni bilo.

12. Razstava Skozi njene oči je nastala na pobudo Jasne Klančišar, Teje Oblak (Lezbično-feministična univerza), Tadeje Pirih (Lezbično-feministična univerza), Alenke Spacal in tebe. Na njej pa si tudi sodelovala kot umetnica. Razstavljala si serijo fotografij My Face is Blazing iz leta 2012. O njej smo zapisale_i, da »kot magnet pritegne pozornost z iskreno vsebino in podobami, daje slutiti o brezkompromisnosti avtoričinega lezbičnega angažmaja, obenem pa sproža občutke, ki se jih ne da enostavno razčleniti in so lahko tema mnogih prihodnjih razmišljanj«. Kaj danes meniš o zapisanem, bi kaj dodala ali spremenila, ko imaš v fokusu svoj ustvarjalni opus, ki je nastal do sedaj?

Prav nič ne bi spremenila. Strinjam se z vsako besedo in lepo povzame moje delo.

13. Sodelovala si na številnih lezbičnih in feminističnih festivalih tako v Sloveniji kot tujini. Kakšna so tvoja opažanja, v čem vidiš sorodnosti in kaj se ti zdi, da bi bilo lahko specifično za slovenski prostor? Se ti zdi, da je AKC Metelkova mesto s svojimi iniciativami prispevala k uveljavljanju in vidnosti tematike?

Sorodnosti bi morda lahko bile v manku razstavnih prostorov z lezbično in feministično tematiko, vsekakor pa ni manka avtoric – tudi tu je sorodnost. Neke izrecne specifike v slovenskem prostoru ne vidim. Vsekakor je prispevala, lahko pa bi bilo tega več.

14. /Za konec :) / V katero smer bi bilo po tvojem mnenju potrebno, da se Metelkova razvija? In kaj bi voščila AKC Metelkova mesto ob njenem jubileju?

Da razvija naprej svojo teoretično in praktično kreativnost in ohranja svojo avtonomnost. AKC Metelkova mesto pa želim vse najboljše še naslednjih 30 in nadaljnjih let …