9. Reciklart | Skupinska razstava Re/min/ders
09
Avgust
2023
>
25
Avgust
2023
Vljudno vabljene_i na otvoritev skupinske razstave "Re/min/ders" v okviru 9. festivala Reciklart, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto v sredo, 9. avgusta ob 19.00. Odpiralni čas v četrtek, 10.8. in v petek, 11.8.: 16.00 - 20.00. Galerija je odprta tudi v ponedeljek, 14. 8. (11.00 - 19.00).
Sodelujoče umetnice_ki na razstavi Re/min/ders:
Lea Culetto, Dajana Didi Šišić, Žoel Kastelic, Goro Modic, Olga A. Senatorova Tisler, Ulla Žibert.
Na letošnji skupinski razstavi
Re/mind/ers v Galeriji Alkratraz se bo v sklupu festivala Reciklart predstavilo 6 umetnic_kov. Tema letošnjega festivala in razstave je tekstil: tekstilna industrija, hitra moda, tekstilni odpadki, reciklaža tekstila.
Razstava
Re/min/ders opozarja, opominja na posledice in zavajajočo privlačnost hitre mode. Marsikdo se ujame v vseobsegajočo mrežo potrošništva, njen blišč in iluzorno obljubo sreče. Razstavni projekt govori o odgovornosti in individualnih kreativnih rešitvah problemov odpadnega, odsluženega tekstila ter o njegovi rekontekstualizaciji.
Tekstilije v procesu potrošnje dobivajo pomene, potrošnja pa je tako materialna kot simbolna dejavnost. Individualno potrošnjo v zadnjih dveh desetletjih začenjamo obravnavati kot narcistično, intimno, hedonistično obliko zadovoljevanja potreb, ki se kaže kot pretiran materializem.
Delo, po katerem smo povzeli tudi naslov letošnje razstave
Re/min/ders, je delo v nastajanju avtorice Ulle Žibert, ki govori o nepremišljenih in neodgovornih nakupih ter o raziskovanju lastne vloge potrošnice. Ulla v tem delu preizprašuje vpliv medijev, tekstilne industrije in mehanizmov oglaševanja ter s tekstovnimi sporočili, vnesenimi v umetniška dela, spodbuja premislek o našem razumevanju in odnosu do materialnih dobrin. Zapisi so sestavljeni iz njenih kratkih izjav ter izpostavljajo moment razmisleka in samorefleksije, hkrati pa spominjajo na uporabljene slogane marketinga, ki pogosto vključujejo besede, kot so: want, need, must have, solution, new itd.
Potrošnja je tako lahko v primeru odvisnosti nuja; lahko je goli užitek, sproščanje, olajšanje stresa in negativnih čustev, čeprav gre v končni fazi spet za zadovoljevanje določenih nenujnih potreb. Želje pa se porajajo brezmejno: ko zadostimo eni, se pojavi druga, tretja in tako dalje.
Drugo delo avtorice Ulle Žibert
Dialog; tiho/zau/žitje, nagovarja problematiko instant užitka in hipne zadovoljitve kot posledic kompulzivnega potrošništva in individualizma. Izhodišče samega dela je stavek, ki je vzniknil iz umetničinega notranjega impulza in se je čez leta izoblikoval v subtilno prostorsko postavitev, ki v ospredje postavlja odzivanje na obdobje sprememb, ko smo poleg segrevanja podnebja in propadanja ekosistemov soočeni še s posledicami masovne proizvodnje in posledično smetmi. »Skozi vnašanje subtilnih sprememb v strukturo besedil in njihovih umeščanj se vzpostavlja intimna atmosfera, ki tematizira soočanje s posledicami hiperproizvodnje, kjer zastavljeno 'vprašanje' spominja na zavedno odmikanje, iskanje lagodja in pomiritve, ta pa se spaja z ravnodušnostjo odgovora materialistične logike.« (U. Žibert)
S prelaganjem odgovornosti in brezbrižnostjo ter brez sistemskih ukrepov s svojim načinom življenja proizvajamo enormne količine smeti, ki pa so za marsikoga tudi vir preživetja ali inspiracije. Prehod iz stvari, ki imajo malo ali nično vrednost, tj. smeti, v trajno vrednost lahko povzroči razmeroma majhen premik v načinu, kako nekaj gledamo, dojemamo. Kako ali na kakšen način nekaj ponovno uporabimo, je stvar lastne domišljije, denarja in časa. Kar pa je večjega pomena, je distinkcija razmišljanja in načina dojemanja v odnosu do stvari, ki jih definiramo kot smeti. »Najdba« je osrednji termin v veliko potrošniških aktivnostih na področju nenovega, rabljenega, second-hand. Tako je zbiratelj_ica lahko neke vrste raziskovalka_ec. Ta lov in iskanje Gabriel in Lang označita za »skrivnost pridobivanja nečesa brezplačnega v svetu, kjer je treba vse plačati«, in predpostavlja neke vrste »zmago nad sistemom«.
[1]
Projekt
Pozabljeni avtorja Gora Modica govori o izgubljenih oblačilih, najdenih na različnih lokacijah po Ljubljani. Njihov status je nedotaknjen in so v večini primerov ohranjena v enakem stanju, kot so bile najdena – tako nekatera izmed njih še vedno nosijo vonj prejšnjega lastnika. Vsaka obleka je označena z lokacijo najdišča in s seboj nosi zgodbo. Lahko bi se celo reklo, da v tem primeru obleka nosi osebo, ki jo je pred tem nosila. Vseh oblek se gledalec lahko dotika, jih vonja in proučuje na svoj način.
Oblačila že dolgo niso le praktičnega pomena, temveč so del osebnega izraza in prezentacije, s tem pa nekako tudi del naše identitete.
Zgodba moje majice, delo Žoel Kastelic predstavlja reciklažo po principu »upcycling«, ki samo po sebi pomeni staremu, neuporabnemu dati nov pomen, videz in rabo. Stara majica postane nosilka umetniškega dela, slikarsko platno ali grafični papir. Hkrati pa je Žoel reciklirala svoje starejše delo
Rojstvo kita, serijo trinajstih linorezov, ki jih je izdelala leta 2021. Serija linorezov predstavlja plavanje kita v orbiti; okoli njega se gibljejo in formirajo najrazličnejše organske oblike. Ko Žoel obleče majico, to ni več le stara majica, ampak postane premikajoča grafika in je istočasno tudi del animacije. Z dejanjem spremeni percepcijo in se upre težnjam konzumerizma.
Nasprotje temu, kar danes narekuje potrošniška družba, so tudi trendi, ki se pojavljajo in zavračajo pretirano potrošnjo. To se kaže v različnih načinih življenja, kot so recimo minimalizem in življenjski slog brez odpadkov (zero waste lifestyle).
Olga A. Senatorova Tisler predstavlja projekt
Zero Waste Nomad living room, ki odraža njeno migrantsko ozadje, iskanje lastne poti in tudi izkušnjo brskanja po smeteh. Njeno delo vključuje rabljene in odpadne materiale, tekstile, ki jih barvno sestavlja v nekakšne osebne simbole, ki delujejo kot nosilci kulturnih označevalcev.
Aspekt, pred katerim ne moremo zapreti oči, pa je v kontekstu te razstave tudi tekstilna industrija.
Krvavo delo Dajane Didi Šišić govori o trdem in dostikrat neplačanem delu, izvedenem v obupnih pogojih, ki je eden od temeljev hitre mode. Plača tekstilnih delavk_cev v manj razvitih državah ne zadostuje za dostojno življenje. Pogoji dela so katastrofalni, saj delajo v slabo prezračenih prostorih, z nevarnimi kemikalijami, a vseeno ne zaslužijo dovolj za osnovne dobrine. Že desetletje, vse od kolapsa Rane Plaze vemo za slabe, uničujoče in nečloveške pogoje, v katere so prisiljene predvsem ženske in tudi otroci, pa vendar je zahteva po bombažu večja kot kadarkoli. Z razkritjem ozadja se pogoji za večino delavk_cev še vedno niso izboljšali, saj je povpraševanje po mainstream blagovnih znamkah še vedno veliko.
Tudi Lea Culleto z delom
opozarja na temno plat modne industrije in se sprašuje, kako lahko kot potrošnik deluješ, ne da podpiraš slabe pogoje tekstilnih delavk, ali bolje: zakaj kljub poznavanju vseh posledic nič ne spremenimo?
(prevod: ročno pranje; prepovedano sušenje s centrifugo, ne ožemati; mokro položiti na ravno podlago in sušiti v senci; likanje ni dovoljeno; beljenje ni dovoljeno). Lea je pri produkciji umetniškega dela uporabila samo rabljene kose in ostanke materialov iz prejšnjih projektov. Oblačilo-pajac združuje tipično delovno srajco v kombinaciji z bolj umetelnimi modnimi kombinacijami. Pojavi se kot dualni predmet praktične narave (hlače z nastavljivim pasom in torbo), ki združuje delavsko oblačilo in modno oblačilo. S tem na zanimiv način povezuje proizvajalca z uporabnikom, hkrati pa opazuje gledalko_ca , saj ima oči (eno modro in eno rjavo oko).
V duhu sprememb in krutih dejstev, ki pestijo vedno večjo populacijo ljudi in tudi živali, je tekstilna industrija le delček v mozaiku globalnega kapitalizma. Z razstavo in drugimi dogodki festivala želimo opozarjati in vedno znova preizpraševati probleme v času, v katerem živimo in ga soustvarjamo.
Doroteja Erhatič
Lea Culetto (1995) je leta 2019 zaključila podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Deluje na področju vizualnih umetnosti, s poudarkom na feminizmu. Culetto s pomočjo tekstila ter mešanih medijev ustvarja objekte in instalacije, skozi katere prevprašuje ideale, tabuje ter predstave o ženskem telesu.
Ulla Žibert (1988) je leta 2015 diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Deluje na področju vizualne umetnosti, večinoma v medijih slikarstva in grafike, kjer se osredotoča na reinterpretacijo navidez običajnih vsakodnevnih pojavov. Gradi in razvija vsebine, ki preizprašujejo samoumevnost vsakdanjih privzetosti in tako v svoja dela vnaša tako družbena kot ekološka vprašanja. V dela pogosto vključuje tekst in besene igre.
Žoel Kastelic (1995) je po zaključeni Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2021 diplomirala na smeri Video in novi mediji. Zanimajo jo animirani filmi v tradicionalnih tehnikah animiranja, večinoma v stop-motion snemalni tehniki. V animiranih filmih obravnava različne teme narave in povezanosti človeka z naravo (Perje z vonjem morja, Zakon narave, Pesem kitov, Nov dom).
Dajana Didi Šišić (1996) se ukvarja z umetnostjo, prostovoljstvom, aktivizmom in neformalnim izobraževanjem. Na področju vizualne umetnosti se ukvarja predvsem z ilustracijo v različnih tehnikah (objavljene v priročniku Mavrica v žepu, v zinih Transzine, Bizine in na naslovnici zina Biti sprejet_a). V svojih delih naslavlja različne družbene tematike, govori o izkušnjah LGBTIQ+/kvir oseb, spolu, ekologiji, odnosu do narave, boju proti kapitalizmu in proti patriarhatu.
Goro Modic (2003) trenutno študira na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje smer Video, animacije in novi mediji. Svoje znanje nadgrajuje tudi na Erasmus izmenjavi na Minerva Art Academy, Groningen, Nizozemska, smer Fine Arts. Sodeloval je pri mnogih delavnicah (Osmoza, Aksioma, G. Alkatraz) in deluje v organizaciji Mladi zmaji. V videu in instalacijah ponavadi raziskuje in izpostavlja vsakdanje človeške slučaje, ki najbolje prikažejo naravo ljudi.
Olga A. Senatorova Tisler (1974) je prevajalka in tolmačka ruskega, angleškega jezika, učiteljica ang. in rus. jezika ter študentka modnega oblikovanja. Živela je v Rusiji, na Poljskem, v Litvi in nato v Kazahstanu, kjer je tudi diplomirala. Trenutno živi v Sloveniji in aktivno sodeluje na različnih ustvarjalnih dogodkih kot organizatorka in kot udeleženka. Izbrana je bila za projekt Umetnost smo mi, kjer je pod mentorstvom Centra Rog in s podporo APIS ustvarila projekt
Zero Waste Nomad Living Room. Zanima jo moda, dekor, DIY prakse in reciklaža.
[1] Yannis GABRIEL, Tim LANG, The unmanageable consumer, London 2015, str. 67, dostopno na https://www.researchgate.net/publication/283326882_The_Unmanageable_Consumer.
---
Kuratorstvo: Doroteja Erhatič
Lektura: Sonja Benčina
Prevod (v angleški jezik): Ana Makuc
Festivalska podoba: Doroteja Erhatič
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo
