Parada ponosa 2023 | Mednarodna kvir solidarnost: Podobe trdoživosti in upanja

09 Junij 2023 > 30 Junij 2023 Vljudno vabljene_i na otvoritev drugega dela razstave vizualne umetnosti "Mednarodna kvir solidarnost: Podobe trdoživosti in upanja", v petek, 9. junija, ob 19.00 v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstava je del festivala Parada ponosa 2023.

 𝗩𝗮𝗯𝗹𝗷𝗲𝗻𝗲_𝗶 𝗻𝗮 𝗙𝗲𝘀𝘁𝗶𝘃𝗮𝗹 𝗣𝗮𝗿𝗮𝗱𝗮 𝗽𝗼𝗻𝗼𝘀𝗮 𝟮𝟬𝟮𝟯! 

 



 

Umetnice_ki: Oleksandr Halishchuk (Ukrajina), Anton Karyuk (Litva), Oleksa Konopelko (Ukrajina), Lazutkina Elena (Nemčija) in Seymour Nezoriy (Ukrajina)

Kuratorka: Iris Pokovec

Vljudno vabljene_i na drugi del razstave vizualne umetnosti Mednarodna kvir solidarnost: Podobe trdoživosti in upanja. V središču razstave je ozaveščanje o preživetvenem boju in obstoju LGBTIQ+ oseb in skupnosti v Ukrajini v trenutnem vojnem stanju. Prikazuje pomen mednarodne kvir solidarnosti v življenju LGBTIQ+ oseb, ki trenutno živijo v Ukrajini ali pa so pribežališče zaradi vojne morale poiskati drugod po Evropi in svetu.

Vabljene_i tudi na prvi del razstave v Desnem atriju Mestne hiše in ostale dogodke festivala Parada ponosa 2023.

Javni vodstvi s kuratorko razstave:

• v slovenščini: 10. junij, ob 19.00.


• v angleščini: 13. junij, ob 18.00

Antirasistični bralni klub

• v slovenščini: 12. junij, 19:00–20:30

----

O razstavi

Mednarodna kvir solidarnost, trdoživost in upanje, naslovni pojmi razstave, ki spremlja letošnji Festival Parada ponosa, so bili tudi osnova za razmislek o letošnjem festivalskem sloganu – Več skupnosti, en boj. Odprto pozivajo k skupnem boju za človekovo dostojanstvo, korak za korakom, povorko za povorko, protest za protestom, skupaj, drug_a z drugo_im. Kulturno-politični festival v organizaciji Društva Parada ponosa je namreč vsako leto znova zahteva po prekinitvi molka in zatiranja LGBTIQ+ identitet, boj za zavzemanje javnega prostora, boj za vidnost življenja in dela LGBTIQ+ skupnosti. Letošnja razstava vizualne umetnosti tako ponuja možnost, da razmislek o mednarodni kvir solidarnosti doživimo tudi skozi vizualno pripoved trinajstih mednarodnih LGBTIQ+ umetnic_kov.

Postavitev razstave smo zasnovale_i na dveh lokacijah – v Desnem atriju ljubljanske Mestne hiše in v Galeriji Alkatraz. Razstava v Mestni hiši želi spodbuditi razmislek in zavedanje o pomembnosti kvir solidarnosti v življenju LGBTIQ+ oseb v najbolj ranljivih okoliščinah in krajih v Evropi in po svetu. Ustvariti smo želele_i prostor za umetniško in kulturno izražanje, ki nam daje v času zoperstavljanja kruti realnosti vojne in drugim oblikam zatiranja, s katerimi se soočajo skupnosti LGBTIQ+, upanje in moč za nadaljnji boj. Srž razstave v Galeriji Alkatraz v AKC Metelkova mesto je ozaveščanje o preživetvenem boju in obstoju LGBTIQ+ oseb in skupnosti v današnji Ukrajini.

Razstava vabi na ogled del ustvarjalk_cev, ki so se s svojimi deli prijavile_i na odprt poziv. Žirija, ki smo jo sestavljale videastka, animatorka in performativna umetnica Ana Čigon, galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar in vizualna umetnica ter kuratorka Iris Pokovec, je izbirala med najrazličnejšimi umetniškimi mediji in tehnikami. Od fotodokumentarne knjige srbskega avtorja Aleksandra Crnogorca, v kateri je zbranih sto portretov trans oseb s področja celega Balkana, do nove vizije junaškosti prek ilustracij vitezinj_ov, kot si jih je zamislil_a Katarina Babič Derenda (Slovenija). Delo Mete Mežan (Slovenija, Združeno kraljestvo) je digitalizirana podoba para, sestavljena iz dveh starinskih fotografij iz fotografske kabine v Kanadi iz leta 1953. Hassan Dib – Queen of Virginity (Libanon, Nemčija) je izkoristil_a medij filma, da prevpraša definicijo doma – je to stanovanje, je to država? Je dom vezan na koordinate ali na občutke? Ukrajinski umetnik Anton Karyuk, ki deluje v Litvi, pa razstavlja deset izmed več kot stotih osebnih zastav, ki jih performativno nariše za vsako osebo na podlagi kratkega intervjuja. Verjame, da ima vsaka oseba pravico do osebne zastave.

V Nemčiji živeči špansko-italijanski fotograf Francesco Giordano se pridružuje s portretom ukrajinske kvir begunke Maje, ki jo prikaže takšno, kot je – živo, resnično, dostojanstveno, ponosno, a tudi utrujeno in ranjeno. Sandra Grbić pa se je s svojo ilustracijo Šetamo šaljivo poigral_a z eno od homofobnih parol, ki jih širi skrajna desnica v Srbiji. Edvinas Grinkevičius iz Litve s svojim umetniškim delom v obliki reklamnega pamfleta komentira naraščajočo problematiko kvir tokenizma in izkoriščanja LGBTIQ+ kulture v pop jeziku komercialnega oglaševanja. V Avstriji delujoč ukrajinski ustvarjalec Oleksandr Halishchuk pa na razstavi sodeluje tako z videom, v katerem poplesuje pred posnetki ukrajinskega policijskega nasilja ob spremljavi komericalne pop viže, kot z družbeno kritičnim zinom, polnim avtentičnih risb in pikajočih komentarjev.

Delo Nuke Horvata (Slovenija), ki spominja na nekakšno okno ali portal, tematizira občutek nemoči ob sistemskih ureditvah in velikih svetovnih tragičnih dogodkih, na katere akter_ka sam_a težko vpliva, tudi če deluje v aktivizmu. Predstavitev ukrajinske vizualne umetnice Elene Lazutkine, ki trenutno živi v Nemčiji, pa od nas zahteva aktivno participacijo, saj ima gledalka_ec na voljo tri minute, da nabere predmete, ki jih lahko vzmame s seboj, ko zasliši sireno za zračni napad. Seymour Nezoriy je v svojo umetniško predstavitev ujel trenutek iz osebnega življenja v času vojne v Ukrajini, ko se je kljub strahu – ali pa zaradi njega – naposled odločil za medicinsko tranzicijo, odločil se je, da bo življenje zmagalo.

Razstavljena dela so bila izbrana na podlagi presežnega vizualnega jezika in poetičnosti njihove pripovedi. Raznolika so, kot so raznoliki izrazi umetnic_kov, čeprav se posvečajo istemu tematskemu izhodišču – enkrat so surovi in grobi, drugič pripovedujejo o nežnosti, tretjič jim ne manjka zbadljivosti, a vedno so resnični in avtentični. Hvaležne_i smo jim za te podobe trdoživosti in upanja, za zaupanje v mednarodno kvir solidarnost.

Iris Pokovec