24. edicijo mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore bo kot vsako leto spremljala tudi razstava. Razstava Iris Pokovec z naslovom
naslavlja vprašanje subjekta v poznem kapitalizmu skozi prizmo prostega časa, natančneje samouresničitve skozi množico in razumevanja (večerne) zabave.
Namesto da bi razstava vabila intelektualno razsvetljeno_ega obiskovalko_ca galerije k distancirani kontemplaciji o položaju abstraktne_ga posameznice_ka in o njeni_govi vpetosti v izkoriščevalski primež poznega kapitalizma, razkrivala mehanizme zatiranja, ki organizirajo naše vsakdanje življenje po principu
kuća-pos'o,[1] ali pa razgaljala, kako nam vzvodi moči diktirajo organizacijo zasebnega življenja skozi to, kaj jemo, kako se oblačimo, kako vstopamo v medosebne (romantične ali platonske) odnose, nas preprosto povabi, da za trenutek odložimo svoje delo in se sprostimo v galeriji, ki nam pričara klubsko vzdušje. Podobno kot nas nočni klubi z neonskimi lučmi in sproščenimi slogani, ki obljubljajo odklop, vabijo, da se ob koncu tedna »resetiramo«, prepustimo glasbi, razvratu in čistemu pobegu, nas umetnica z otvoritvenim
happeningom in
welcome drinki primami v galerijo.
Žal nas tam ne pričaka obljubljena utopija pozabe, pač pa mešanica občutkov. Nekaj ni čisto okej. Stene krasijo igrivi napisi med neonskimi lučmi, ki v svoji brezsramni pomenski izpraznjenosti delujejo kot vsiljive misli splošne anksioznosti, ki nam ne pusti pozabiti, da se preko ritualov klubskega večera ne moremo samouresničiti niti pobegniti pred samimi seboj; da nismo del neke kul progresivne urbane skupnosti, ampak le del množice, ki prav tako kot mi hlepi po pozabi, a v resnici potrebuje samouresničitev in nekaj, česar v tem prostoru ni: možnost drugačnega sveta, boljših delovnih pogojev, pravičnejše družbe in odnosov, ki ne temeljijo zgolj na imidžu.
Umetnica se igrivo loteva teme preko slikarskih in grafičnih medijev z uporabo sloganov in kontrastnih barv, ki pritegnejo oko. V svojih delih razkriva kvaziintelektualizem in pomensko izpraznjenost marketinških sloganov, ki v poskusu naslavljanja ugodja na eni in navidezne angažiranosti na drugi strani uspavajo posameznico_ka v
status quo. Pri svojem delu se naslanja na tradicijo pop arta, a jo prilagaja sodobnim komunikacijskim trendom in oblikam. Pri njenem delu ne gre več za »povzdigovanje« vsakdanjega ampak za nekakšen »
downgrade« umetnosti, ki si dovoli spustiti se na nivo popularne kulture.
Delo Iris Pokovec je v svojem jedru fenomenološko in se v opisu
zeitgeista poslužuje zgolj jezika in forme tega
zeitgeista, kar ustvarja dodatno trenje in podčrta eksistencialni nesmisel, ki nam vlada. Je eksperiment, kaj se zgodi, če se
meme interpretira z
memom, formo zgolj s formo in seveda vse v angleščini. S subtilno in igrivo zarezo v tančico ideologije
work hard, play hard nam Iris Pokovec omogoča, da skozi izkušnjo nelagodja naredimo prvi korak v neznano. Morda proti drugačnemu svetu, morda samo v nov ponedeljek.
Eva Jus
*******************************
Iris Pokovec (1992) je vizualna umetnica, ki živi in dela v Ljubljani. Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2017 magistrirala z delom
Všečnost in kupljivost. Njena praksa primarno temelji na
text-based umetnosti v klasičnih slikarskih in grafičnih medijih, s katerimi preigrava komunikacijska orodja sodobnega potrošništva. Vsebinsko se ukvarja predvsem z odnosi med aktualno potrošniško plastiko, marketinškimi slogani 21. stoletja in sodobnim popularnim nihilizmom. Komercialnejši in zabavnejši del svoje produkcije vodi skozi svojo umetniško blagovno znamko Menažerija.
[1] Ekrem Jervić, 2010 (
https://www.24ur.com/ekskluziv/tuja-scena/bizarni-balkanski-glasbenik.html, 23. 2. 2023)
*******************************
*******************************
Iris Pokovec (1992) je vizualna umetnica, ki živi in dela v Ljubljani. Slikarstvo je študirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje na Univerzi v Ljubljani, kjer je leta 2017 magistrirala z delom Všečnost in kupljivost. Njena praksa primarno temelji na text-based umetnosti v klasičnih slikarskih in grafičnih medijih, s katerimi preigrava komunikacijska orodja sodobnega potrošništva. Vsebinsko se ukvarja predvsem z odnosi med aktualno potrošniško plastiko, marketinškimi slogani 21. stoletja in sodobnim popularnim nihilizmom. Komercialnejši in zabavnejši del svoje produkcije vodi skozi svojo umetniško blagovno znamko Menažerija.
*******************************
Info
Organizacija:24. Mednarodni feministični in kvirovski festival Rdeče zore
Koprodukcija/soorganizacija: Društvo Parada Ponosa Ljubljana
Oblikovanje plakata in grafične podobe: Hanna Juta Kozar
Kontakti za medije: Saša Nemec, rdece.zore@gmail.com
Kuratorstvo: Eva Jus; Prevod besedila: Ana Makuc; Lektura besedila: Neja Berlič
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Ljubljana
Fotografije razstave: Nada Žgank.
*******************************
Donacije
*******************************
