Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
28
December
2022
>
20
Januar
2023
Vabljene_i na otvoritev razstave Mete Kastelic in Urše Rahne v sredo, 28. decembra, ob 19. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstava je nastala v sklopu projekta Mentorstvo+. V prihodnjem letu se galerija odpre v torek, 3. 1. 2022.
Projekt Mentorstvo+ je eden najbolj prepoznavnih programov, ki jih izvajamo pod okriljem Galerije Alkatraz. Vsako leto k sodelovanju povabimo dve_a umetnici_ka: eno_ega, ki ima ustaljeno pozicijo znotraj umetniškega sveta in številne izkušnje, povezane z večletno aktivnostjo v polju sodobne umetnosti, in drugo_ega, ki šele vstopa v ta prostor in razvija svojo izraznost. Ideja mentorstva, ki smo jo oblikovale_i, ni vezana na enosmerni prenos znanja. Zamišljena je kot dialoški proces, ki se odvija v daljšem časovnem obdobju in temelji na nehierarhičnosti. Menimo, da takšno sodelovanje, ki je osnovano na radovednosti do spoznavanja drugačnih pogledov in načinov dela ter medsebojnem učenju, koristi obema udeleženkama_cema in prispeva k nastanku zanimivih rezultatov tudi za publiko. Obe osebi prevzemata vloge svetovalke_ca, mentorice_ja, (so)kuratorke_ja in ustvarjalke_ca in skozi ta proces ustvarjata končno razstavo.
Tako zastavljeni projekti imajo veliko potenciala in so pomembni z več vidikov. Povabljene_i se običajno pozicionirajo na različnih koncih vizualne scene, zato vključeni osebi prinašata zelo različne izkušnje, načine dela, poglede na umetnost ter osebne dinamike. Takšno sodelovanje je sicer tvegano – v kolikor sta udeleženki_ca pripravljeni_a stopiti iz cone udobja in prilagoditi lasten način delovanja, je rezultat lahko presenetljivo inovativen, če pa pripravljenosti zmanjka, posledično proces postane težavnejši in lahko vodi celo k nastanku nekakšne študije neuspeha.
Sodelovanje traja eno leto, prične se v januarju in konča v decembru. Bistvenega pomena je, da poteka kontinuirano in kulminira v razstavnem projektu ob koncu leta. Z vsakim novim dialoškim parom se soočamo z vprašanji, kako se bo rešilo vprašanje avtorstva, kako se bo dvojec soočil z izzivom tandemskega delovanja in kako razdelil vloge v projektu. Nenazadnje pa je vedno odprto tudi vprašanje, če bo sploh prišlo do oblikovanja skupne ideje ali se bosta umetnici_ka odločili_a za drugo pot.
Letošnja razstava Mete Kastelic in Urše Rahne Po robu zavedanja se osredotoča na temo bolečine. Skozi raziskovanje individualnih zgodb sta umetnici oblikovali skupno likovno pripoved o podobah bolečine. Urša Rahne pozornost gledalke_ca ujame med stene prostora, ki ga zgradi v galeriji. Predelane fotografije iz otroštva se spreminjajo v ambientalne oblike, ki jih vidimo na projekcijah, zapolnjujejo majhen prostor in s tem prispevajo k oblikovanju klavstrofobičnega učinka. Podobe izvirajo iz prostora kuhinje, ki se simbolično povezuje z zgodnjimi izkušnjami in spomini. Vizualni del dopolnjujejo zvoki iz risank, ki so s temi spomini neločljivo povezani. Otroške, zgolj navidezno nedolžne avize risank in njihova besedila prekinjajo glitchi – zvočne praske, ki motijo melodijo in namenoma odpirajo vmesni prostor občutkom nelagodja. To poustvarjanje spominov iz otroštva je polno kontradiktornosti in mešanih občutkov; toplina domačega okolja in igrivost odraščanja sta pomešana z negotovostjo in zmedo, ki jo povzročajo sočasno nastale doživete travmatične izkušnje. Ponavljajoče se zaporedje vidnih in zvočnih dražljajev je senzorično obremenjujoča izkušnja, ki uteleša psihološko zaprt svet vedno istih spominov, ki se ciklično preigravajo v posameznici_ku.
Osrednji del galerije napolnjuje instalacija Mete Kastelic. To je nestabilna, gibajoča se postelja, pritrjena na stebre galerije, ki metaforično poustvarja umetničino bivanje v bolnišnici. Bivanje, prestano v horizontalnem ležečem položaju, je bilo zaznamovano z nemočjo, bolečino in trpljenjem, njene stiske pa so bile spregledane s strani tistih, ki naj bi ji pomagale_i ublažiti nelagodje. To izkušnjo zaprtosti v svet intenzivnih telesnih in psihičnih zaznav želi umetnica obuditi s pomočjo orodij umetnosti. Gledalki_cu ne želi zgolj približati te izkušnje, ampak preko manjših intervencij pokazati tudi, da je kljub ujetosti možno preseganje občutka nemoči, pa čeprav samo za trenutek. Ti trenutki so otoki svobode. Brneča videa s kačjimi pastirji, prispodobo za helikopterski promet s pacientkami_i v kritičnem stanju, ki sta projicirana na posteljo, sicer služita oteževanju tega preseganja nemoči, tako kot močna bolečina onemogoča celostno prisebnost. A detajli, kot je naslikana figura, s tiskom prenesena na posteljnino, ugovarjajo nerešljivosti situacije. Upodobljena oseba nosi odločen izraz, poln moči in volje za vztrajanje, kljub temu da je vidno prežeta z bolečino.
Umetnici, ki sta se v projektu Mentorstvo+ povezali prek teme bolečine, v razstavi upodabljata in na ogled postavljata kompleksnosti duševnih procesov, ki se tičejo tako fizičnega kot psihičnega trpljenja in so tako ekstremni, da posameznico_ka potiskajo na samo obrobje zavedanja. Njun namen ni samo, da ti procesi postanejo vidni, temveč da postanejo bolj razumljivi, saj jih tako lažje ozavestimo, se nato z njimi lažje spoprimemo, soočimo in jih presežemo, pa čeprav samo za hip. Kajti če obstaja en moment zavedanja, je to oprijemljiva referenčna točka, ki lahko vodi v druge točke upanja in postopoma celo do opolnomočenja. Razstavo lahko beremo skozi prizmo ujetosti v bolečino, a njena vsebina je univerzalna in se prav tako lahko aplicira na vsa področja človeškega življenja, zaznamovanega z brezizhodnostjo.
Sebastian Krawczyk, Ana Grobler
