Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
24
Junij
2022
Vljudno vabljene_i na enodnevni skupinski razstavni projekt "Konec je edino, kar si lahko predstavljamo" v petek, 24. junija, med 21.00 in 24.00 uro, v Parku Tivoli v neposredni okolici Švicarije, Ljubljana. V primeru dežja bodo umetniška dela predstavljena v prostorih Švicarije.
Umetnice_ki: Sara Bezovšek, Žan Juhart & Jernej Šimec, Tim Kropivšek, Nejc Trampuž, Kamila Walendykiewicz.
Enodnevni razstavni projekt je svojevrsten kolektivni eksperiment z močnim okoljskim sporočilom. Sodelujoče umetnice_ki prihajajo iz mlade, angažirane generacije, ki je odrasla v digitalnem svetu. So prijatelji_ce in kolegi_ce, ki sodelujejo pri različnih umetniških projektih. Na razstavi se predstavljajo z novejšimi deli, v katerih problematizirajo razmerje med naravo in tehnologijo, naš odnos do bivanjskega okolja, vprašanje prehoda iz analognega sveta v virtualno resničnost ter status narave v kibernetskem prostoru.
Njihova opažanja vodijo k vprašanjem o prihodnosti ne samo človeštva in družbe, ampak tudi z njima neločljivo povezane narave. Umetnice_ki se sprašujejo, kakšen učinek ima umestitev tehnološko generirane reprezentacije v naravno okolje ter kako se v vedno hitreje razvijajočem postnaravnem svetu naše pojmovanje narave in tehnologije spreminja. Zanima jih, ali je možen tehnološki razvoj, ki preseže individualno potrošnjo in generiranje profita velikih korporacij.
Projekt WorldCrash.img Nejca Trampuža je interaktivna instalacija, ki se ukvarja z vplivom tehnologije in potrošniške družbe na našo okolico ter raziskuje povratni vpliv spremenjene okolice na človeštvo. Iz nezavarovanih spletnih kamer zajema posnetke, ki vključujejo širok spekter umetnih pa tudi naravnih pokrajin in živali, včasih celo ljudi. Z namernim povzročanjem digitalnih napak – glitchev, ki jih doseže s posegom v kodo slikovne datoteke, se podobe transformirajo ena v drugo. Avtor napako vidi kot orodje, ki ga lahko izkoristimo za odkrivanje novih teritorijev in dosego povsem nepričakovanih ciljev, ki se zaradi težje prepoznavnosti podob upirajo digitalnemu nadzoru.
Kakšna bo narava prihodnosti v posthumanem svetu, se v kompleksnem, vizualno nasičenem videu A Quake in Being sprašuje Kamila Walendykiewicz. Video je del širšega spletnega projekta post_planet (www.postplaneta.com), ki konstruira digitalni svet prihodnosti. Avtorica v njem raziskuje meje med fizičnim in računalniško generiranim svetom. Zanima jo trajnost podatkov in izgubljenost preštevilnih digitalnih podob na medmrežju. Video je sestavljen iz treh poglavij, ki izpostavljajo odnos do bivanjskega okolja in obravnavajo prehod iz analognega sveta v kiberprostor.
O prihodnosti življenja na planetu se sprašuje tudi Sara Bezovšek, prav tako z uporabo vsebin, najdenih na spletu. Video www.nuclear-winter.world je odvod interaktivne spletne igre Jedrska zima, ki je del umetničinega večletnega interaktivnega spletnega projekta SND (Spoznavanje narave in družbe). Video v obliki zgoščenega kolaža citatov filmske in spletne kulture upodablja možen scenarij po uporabi jedrskega orožja, ki vodi v jedrsko zimo oziroma globalni ohladitveni dogodek. Sledila bi mu jedrska pomlad in poletje s povišanimi temperaturami, ki bi izbrisala še tisto malo življenja, ki bi se do takrat uspelo ohraniti.
Današnji naravni svet je že skorajda preglašen z antrofonijo, zvoki, ki jih proizvaja človeštvo. To dejstvo obravnava svetlobno-zvočna interaktivna instalacija Novi naravni svet Tima Kropivška. Izumiranje in izrinjanje živalskih vrst zaradi človeške okupacije njihovega življenjskega prostora ponazarja majhnost epruvet, ki so del instalacije. Epruvete kot namig na znanstveno-tehnološke procese shranjevanja genetskega materiala vsebujejo elektronske dele, ki opominjajo, da bomo v bližnji prihodnosti z večino živali lahko stopile_i v stik le še prek digitalnih vmesnikov. Svetlobna reakcija in zvočno popačenje oglašanja živali ob človeškem stiku z epruveto ponazarjata naše škodljivo delovanje in trpljenje, ki ga povzročamo ostalemu živemu svetu. Delo opominja, da se predvsem zaradi človekovega delovanja že nahajamo globoko v obdobju šestega množičnega izumiranja vrst.
Tehnološki napredek pogosto povezujemo z napredkom družbe. Žan Juhart in Jernej Šimec se sprašujeta, kaj pomeni napredek, ko v celotni družbi niso izpolnjene najosnovnejše človeške potrebe. Na razstavi sodelujeta s skupnim projektom Odsotni dogodki, video prenosom performansa gradnje zatočišča iz naravnega materiala v gozdu. Gradita ga oblečena v posebno zeleno obleko, ki s pomočjo učinka zelenega zaslona na posnetku povzroči njun digitalni izbris. Narava tako na videz sama gradi zavetje in postavlja se vprašanje, za koga. Morda za človeka prihodnosti, ki bo zaradi skorajšnje ekološke katastrofe (znova) potreboval zavetje v gozdu, ali kot znak solidarnosti za begunke_ce in migrantke_e, ki so zaradi restriktivne migrantske politike in policijskega nasilja prisiljene_i potovati skrivaj po gozdu.
Umetnice_ki tematizirajo bivanje v sodobnem postnaravnem, tehnološko zaznamovanem svetu in naše razumevanje tega skozi digitalne vmesnike. Soočajo se z digitalno realnostjo, hitrostjo in preobilico podatkov ter njihovim popačenjem. Dela zaznamuje občutek izgubljenosti, nemoči, tesnobe, frustracije, strahu pred neizbežno katastrofo in izumrtjem. Opozarjajo nas na probleme, s katerimi se kot skupnost že soočamo, in slikajo podobo sveta brez človeštva, celo brez življenja, ter raziskujejo samozadostnost narave in temeljno potrebo po zavetju in preživetju, ki je skupna vsem živim bitjem, a jo je človeštvo ekspanzivno prilagodilo v svojo (navidezno) korist. Umetnice_ki razkrivajo in napovedujejo posledice naše obsedenosti z (digitalno) tehnologijo, z izumi, ki so bili zasnovani kot orodje, ki olajšuje, a so se kmalu spremenili v orožje, ki zavojuje.
S postavitvijo del v naravo želijo umetnice_ki izpostaviti človeško željo po prevladi nad vsem, kar nas obdaja. S poseganjem vanjo želijo ilustrirati brezmejno človeško željo po kolonizaciji drugega, naj bo to narava, njeni resursi, živali in rastline, ali sočlovek, drugačna kultura ali družba. Vsebina njihovih del ravno preko te spektakularne geste, ki privablja gledalke_ce v digitalno oživljen gozd, sporoča kritiko naših lastnih temačnih vzgibov, ki so sestavni del družbe, ter orisuje sledi, ki jih puščamo s svojim delovanjem. Ob vseh neznankah tehnologije in prihodnosti je, kot nam v svojem videu sporoča Kamila Walendykiewicz, "konec edino, kar si lahko predstavljamo".
Vesna Bukovec, Ana Grobler, Miha Kelemina, Sebastian Krawczyk
