06 Maj 2022 > 29 Maj 2022 Vljudno vabljene_i na otvoritev pregledne Žive Drvarič "Aparthotel", v petek, 6. maja 2022, ob 19.00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Vabljene_i tudi na vodstvo z kuratorko razstave Izo Pevec, ki bo v petek, 27. maja, ob 18.00. Vodstvo je del programa Ljubljana Art Weekend.
ŽIVA DRVARIČ – Aparthotel
»Od včeraj stanujem nadstropje niže. Nočem reči na glas, toda stanujem niže. Na glas nočem reči zato, ker se nisem preselila.« Ilse Aichinger
Zdi se, da se nenavadnemu prostoru Žive Drvarič morda še najlažje približamo prek literature – fiktivne naracije in poetičnih podob. Zamišljam si zgodbo o vzporednem svetu, skoraj takšnem, kot je naš vsakdan, ampak le skoraj. Nekje med sanjavostjo in nelagodjem odkrivamo drobne razlike: okna ne odpirajo pogleda navzven, stopinje ne vodijo nikamor, ampak razkrivajo dvojnosti in/ali dileme, vsakdanji predmeti so popačeni. Je v prostoru pravkar nekdo bil? Je pozabil čevlje? Bi nas morda moralo biti strah? Čas se je ustavil.
Vsakdan je vsaj od devetdesetih pogosta in priljubljena tema vizualne umetnosti; še pred tem so med pariške ulice hoteli poetičnost in presenečenje zanesti francoski situacionisti; umetnost so vsakdanu želele približati avantgarde. Kaj se dogaja, kadar se ne dogaja nič, se je v sedemdesetih spraševal Georges Perec, ki naj bi nekaj časa prijateljeval z Henrijem Lefebvrom, prvim imenom teorij vsakdana. Francoski avtorji so tedaj poudarjali predvsem politični in socialni vidik vsakdana, a ne morem si kaj, da v Perecovem navodilu, naj prevprašujemo svoje čajne žličke (»question your teaspoons«) in se vprašamo, kaj je pod tapetami, ne bi slišala prizvoka sumničavosti. Kot da se bo ob natančnem pogledu izkazalo, da čajne žličke živijo dvojno življenje, pod tapetami pa se razpira nov svet. Svet, ki ga večinoma stežka opazimo, saj je definicija vsakdana prav to, da smo vanj potopljeni oz. da je po Perecu pod pragom vidnosti. Vsakdan je tisto nedosegljvo, do katerega imamo vedno že dostop, je menil Maurice Blanchot, ki je poudarjal, da se vsakdan izmika, uhaja (»the everday escapes«). Morda prostor Žive Drvarič skuša uloviti pogled na vsakdan tako, da so v njem običajne stvari podvojene, razdvojene, razpete med dva pola, nedelujoče in nelogične. Oziroma – drugačelogične.
Če vsakdan določa predvsem rutina minevajočega časa, pa se je v vzporednem svetu Aparthotela čas ustavil – ali pa sta si morda dve različni časovnosti, preteklost in prihodnost, podali roke? Odtujeni prostor ni ne domače stanovanje ne hotel, ki se po definiciji želi domačnosti približati, pa mu to nikoli ne uspe zares. V Aparthotelu smo od enostavno določljivega prostora – ločeni. Hotel ni metaforičen le v svoji nujno spodleteli bližini domačnemu, temveč ga večinoma povezujemo tudi s tujim okoljem, kjer je vsakdan vedno nekoliko drugačen kot doma. Hišo je po Bachelardu smiselno vzeti kot analitično orodje za človeško dušo in obratno: naša duša je bivališče. Ko se spominjamo »hiš« in »sob«, se učimo »bivati« v samih sebi. A ne le naši spomini, pravi, tudi naše pozabe so nastanjene. In po svobodni interpretaciji Bachelardove misli so spomini, misli, prepričanja in čustva popačili vsakdan, ki je nastanjen v Aparthotelu. Naš obisk določa stoječi čas, ki je vpet med preteklost in prihodnost, s tem povezana eksistencialna vprašanja pa spreminjajo vsakdanje predmete. Na čevlje in podplate so legle misli in dileme, simbolična okna pogled preusmerijo v misli ali pa podaljšajo v realnosti minljiv pogled, steklenice namigujejo na obstoj v dveh prostorih, vedra kažejo na soodvisnost, podobno morda tudi kabel, ki ne služi črpanju, temveč morda pretakanju, stiku energije. Vsakodnevni predmeti izražajo sedanje probleme in misli, ki izvirajo iz preteklih izkušenj, hkrati pa stojijo na pragu negotove prihodnosti. Aparthotel je (prispodoba za) prostor, kjer se v poznane predmete nastanijo raztresene misli, ki potujejo v neznano in nepredvidljivo. Če je podoba hiše po Bachelardu topografija našega intimnega bitja, topografija česa je prostor, ki ga Živa Drvarič ustvari v galeriji? Začela sem z mislijo na fikcijo, a vendar – ni nekakšna fikcija tudi vsakdan? Potemtakem Aparthotel ni zares vzporedni svet, kjer je vse skoraj tako kot v vsakdanu, temveč gre le za izmuzljiva vsakdanja stanja stvari.
Iza Pevec