Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
21
Maj
2010
>
01
Junij
2010
Odprtje: Petek, 21. maj ob 20. uri
Galerija Zero je odprta: Četrtek – Petek: 14. – 18. ure
Kurator: Jadranka Ljubičič
Asistentka: Ana Grobler
Produkcija: Alkatraz Galerija, Ljubljana
Koprodukcija: Galerie ZERO, Berlin
Projekt je podprt s strani Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Oddelka za kuturo Mestne občine Ljubljana.
V osemdesetih je generacija Damijana Kracine in Tomaža Tomažina hodila v osnovno šolo in bila zato zadnja generacija, ki je izkusila življenje v socialistični družbi. Večina generacije se počuti kot izgubljena, saj ne čuti, da pripada prejšnjemu ali sedanjemu sistemu. Mlajše generacije so odraščale v demokratsko – socialistični družbi in postale asimilirane, medtem ko so starejše že imele na razpolago zaposlitve in strehe nad glavo. Edina prednost omenjene generacije je zaradi njihove zgodovinske izkušnje zmožnost obdržanja odmika od velikih besed in obljub, ki so bile na eni strani označene z idealizmom utopičnega kapitalizma in velike obljube demokratično – liberalne družbe na drugi. Padec komunizma in sivo prozorna resničnost sedanjosti sta vodila predstavnike generacije v zdrav cinizem, ki se je udejanil v njihovi nezmožnosti identificirati se s političnim sistemom in njegovimi veliki obljubami. Posledično se je zgodila absurdna situacija, v kateri je identiteta definirana skozi negacijo.
V izbranih umetniških delih je distanca udejanjena skozi humoren in kritičen pristop do življenja in vlog v družbi. Lahko bi rekli, da umetnika jemljeta življenje kot igro, kar pa ne pomeni, da življenja ne jemljeta resno.
"Igra je starejša kot kultura, ker kultura, kolikor koli nezadostno definirana, vedno predpostavlja, da človeška družba in živali niso čakale, da jih človek nauči igre."1
Huizing verjame, da je veliko aspektov življenja povezanih z igro. Dandanes tega nihče noče priznati, ker se igranje razume kot neresno in neprimerno za t.i. resne družbene vloge. Točno to dejstvo pa preprečuje članom družbe premislek o njihovih vlogah. Vloga umetnika se je spreminjala z družbo. V Sloveniji je tradicija umetniške provokacije stara skoraj toliko kot umetnost sama. Celo v času Železne zavese je bila kritika v umetnosti pogost in do neke mere celo toleriran pojav. Sodobi umetniki so se znašli v absurdnem položaju zaradi sistema financiranja; v Sloveniji je večina izvedenih kulturnih projektov financirana iz državne blagajne, zato bi lahko rekli, da umetniki grizejo roko, ki jih hrani, umetniki kot metodo uporabljajo cinizem in kritiko. Zmožnost odmika od svojega dela in kritika omogočita avtorju, da izrazi resnično naravo igre.
“Umetniški svet Damijana Kracine raziskuje biološko raznolikost življenja. Vse življenje na zemlji je del velikega, soodvisnega sistema. Sporazumeva se, odvisen je od in je v interakciji z neživečimi komponentami planeta: z atmosfero, oceani, sladkimi vodami, kameninami in zemljo. Človeštvo je popolnoma odvisno od te skupnosti, te biosfere, katere neločljiv del je. Biološka raznovrstnost organizmov na zemlji, je raznolikost organizmov sveta, ki vključuje genetsko raznolikost in asemblaže, ki jih ustvarjajo. Prostranost koncepta odseva povezanost genov, vrst in ekosistemov..”2
Delo Tomaža Tomažina obsega video in fotografijo, v njih odkriva odnos posameznika do družbe. Začetna točka so filmi, ki predstavljajo sodobno družbo. Avtor si na novo zamisli obstoječe dialoge v njih, na način kot da bi se zgodili med njim in karakterji v igranih filmih, dokumentarcih ali videih. Vse vloge ponovno odigra pred modrim zaslonom in preko računalniškega programa z uporabo blue key-a vstavi in nadomesti svojo glavo z glavo originalnih igralcev. Tomaža Tomažina zanima ločenost med subjektom in objektom ter med glavo in telesom. Gledalci, ki vidijo video delo, najdejo sebe v telesu igralca. Bistvo njegovih del je vizualna manipulacija, namen pa ustvariti refleksijo. Kot umetnik, so tudi gledalci, neustavljivo znova in znova prisiljeni, da si zastavljajo vprašanja o svoji identiteti.
