Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
05 Oktober 2020 > 22 Oktober 2020 Vabljene_i na ogled razstave Maje Bojanić "Pošta", od ponedeljka, 5. oktobra od 19. ure do četrtka, 22. oktobra do 19. ure, v Galerijo Alkatraz.
Mlada kiparka Maja Bojanić je v letu 2019 razstavljala na skupinski razstavi Samo-dopolnjevanja, predstavitvi izbora produkcije študentk_ov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Ob zaključku razstave študentskih del je Galerija Alkatraz že drugič zapovrstjo izbrala osebo, s katero je oz. bo realizirala samostojna projekta v Galeriji Alkatraz in v Galeriji Nočna izložba Pešak. Kuratorska ekipa se je za Majo Bojanić odločila na podlagi njene novonastale instalacije You're A Little Late, I'm Already Torn, na lokacijo vezane postavitve, ki je konceptualno nadaljevanje njenih prejšnjih umetniških projektov (serije Luknje). V svojem delu avtorica namreč naslavlja specifični okvir, znotraj katerega deluje Galerija Alkatraz: umeščenost v širši prostor AKC Metelkova mesto in znotraj njega napetost med prekarnostjo, ranljivostjo prostora na eni strani in 27-letnim kontinuiranim delovanjem na drugi strani. Tako kot v omenjenem delu se avtorica tudi sicer v svoji umetniški praksi pogosto posveča prostorskemu raziskovanju neopaznega oz. neprisotnega. Objekti njenega zanimanja so vse tisto, kar družba ponavadi skrije, popravi ali prekrije. Njen izviren pogled, ki ga izpostavi s pomočjo arhitekturnega okvirja, razkriva razmišljanja o temah meja, pripadnosti, izbrisa, minljivosti, identitete in doma.
Idejna zasnova za razstavo v Galeriji Alkatraz je začela nastajati na študijski izmenjavi na Nizozemskem. Proces organizacije razstave je bil zaradi izrednih razmer ob razglasitvi pandemije koronavirusa kaotičen. Nastala situacija pa je po drugi strani omogočila več časa za razvoj poudarkov koncepta. Umetniška dela so poskus reartikulacije odnosa do domačega prostora. Selitev v nov, neznan prostor in vzpostavitev dinamične relacije med novim tu in starim tam je spodbudila raziskovanje procesov, ki sprožajo navezanost, pripadnost in nostalgijo. Umetnico zanima poskus ohranjanja, arhiviranja in prenašanja omenjene vsebine prek materialne komponente.
V razstavi Pošta, ki vsebuje dela Thislocation, Love Letters in Kot iz škatlice, avtorica lovi neulovljivo, išče tisto, kar se izmika, in se osredotoča na hrepenenje po odsotnem, ki ga poskuša udejanjiti skozi prostorske intervencije. Naslov razstave, Pošta, išče alternativne možnosti prenosa objektov in raziskuje, kaj je pravzaprav tisto, kar je vredno iskanja.
Thislocation je serija razglednic, narejenih iz testa. Zadnja stran daje vtis standardno oblikovane razglednice s prostorom za vpis naslova in vsebine za naslovnico_ka, prednja stran, ki praviloma vsebuje vizualni material, pa je tu neposreden odtis vaške ceste. Vzgib za nastanek dela se je med eno izmed vrnitev domov porodil v obliki želje, da bi v mestno infrastrukturo družbe, ki neprestano mrzlično popravlja arhitekturne »napake«, vnesla ravnanje, ki dopušča minevanje časa in si infrastrukture ne podreja. V nasprotju z razglednicami, ki so večinoma izdelane za namen prenosa idealiziranega povzetka kraja in njegovih znamenitosti v turistične namene, v svojem delu umetnica na testo prenaša neposreden, fizičen odtis pretočne ceste, da bi prenesla njeno vsebino in reproducirala dejanske, neolepšane informacije, ki jih le-ta vsebuje.
Love Letters je knjiga umetnice – oz. zin umetnice – ki ga sestavljajo risbe in grafični prikazi, kako sestaviti svoj kos tistega, kar je včasih bilo – v tem primeru odpadle fasade gradbenega objekta. Zin prevzema obliko ilustriranih navodil za sestavljanje pohištva po vzoru veleblagovnice Ikea in korak za korakom prikazuje sestavo približno pol kubičnega metra velikega odkruška fasade. Zin se loteva rekonstrukcije objekta sentimentalne vrednosti, v katerem so zgoščeni občutki minevanja, hrepenenja, spominov; nekakšen instantni, univerzalni spominek torej. Delo na podlagi prejšnjih del, ki so tematizirala sizifovsko iskanje doma oz. popravljanje le-tega, zavira njen lastni kompleks odtujenosti. Izjavo le še ojača naslov dela, ki poudarja nasprotni občutek; občutek pripadanja. Umetničinega kosa pohištva sicer ni mogoče sestaviti, tako kot ni mogoče rekonstruirati celote, ki bi jo sestavljali kompleksni občutki minevanja in nostalgije, ki jih sicer na vse načine želimo (zaman) priklicati.
Z obema deloma se vsebinsko poveže še instalacija odlitkov interierja Galerije Alkatraz Kot iz škatlice, izdelana iz papirja in moke. Odlitki so vstavljeni v pakete in pripravljeni, da bodo odposlani. Postavitev vseh treh del v isti prostor umetnica vidi kot čas in prostor, kjer se vsi »njeni« kraji in njihovo doživljanje srečajo, dopolnjujejo, mešajo, kopičijo in propadajo. Maja Bojanić tako stopa izven materialnega in spoznava, da objekti ne vsebujejo vrednosti sami po sebi; vsebujejo jo zaradi zgodb, pomembnih za opazovalko_ca, ki so vpletene vanje. Njena razstava je zbiralna akcija spominkov in spominov – objektov, ki si jih je mentalno prilastila. Umetnica z razstavo v Galeriji Alkatraz izpostavlja povezavo med konkretnimi prostori, ki so jo zaznamovali. Za vse kraje tako ustvari skupen prostor, kjer se srečajo, povežejo in postanejo dostopni ter so vsi istočasno na dosegu roke. Obenem njena razstava poudarja univerzalni element človeške izkušnje, ki je povezana z zapuščanjem, preseljevanjem oz. prehajanjem med posameznimi prostori in s posledicami teh procesov.
Ana Grobler, Sebastian Krawczyk
