Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
09
Marec
2018
>
30
Marec
2018
Vljudno vabljene_i na predavanje Katarine Radaljac v petek, 9. marca ob 18. uri in na otvoritev razstave PopredmeteNJE ob 19. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Dogodek bo potekal v sklopu 19. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore. Na dan otvoritve bosta razstava in info točka odprti do polnoči. V soboto, 10.3., bo razstava odprta med 15.00-23.00.
Po festivalu bo razstava odprta: Pon-čet 11:00-15:00 in 16:00-20:00, pet: 15:00-23:00.
Več o festivalu na: http://rdecezore.org/?l=2018
Vljudno vabljene_i na predavanje Katarine Radaljac v petek, 9. marca ob 18. uri in na otvoritev razstave PopredmeteNJE ob 19. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto.
***************************
Osrednja razstava festivala Rdeče zore PopredmeteNJEpredstavlja umetnice in umetnika, ki problematizirajo bivanje v sodobnem svetu. Njihove različne pristope k ustvarjanju povezuje rdeča nit – poigravanje z objektifikacijo v takšnih in drugačnih pojavnih oblikah. V Galeriji Alkatraz pa bo tudi, od otvoritve dalje, osrednji prostor druženja in Info točka Rdečih zor, kjer bo v udobnem vzdušju in v prijetni družbi moč pridobiti vse pomembne informacije in napotke programskih točk 19. Mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala.
Izliv II Brine Ivanetič sestavljajo mavčni odlitki oblik, ki izgledajo kot množica prsi, vzetih iz konteksta. Izpostavitev prsi, prijem, ki ga uporabljajo tudi mediji in z njim prispevajo k nasičenosti naše družbe s seksualiziranimi podobami ženskega telesa, je umetnica uporabila z diametralno nasprotnim namenom. Te “prsi”, oblika povezana s “tipično ženskim”, so namreč nastale iz prezervativov, nečesa razumljenega kot “tipično moškega”, napolnjenih z mavcem. S tem preobratom nam je avtorica dala vedeti, da tipično ženskega in moškega ni, vse kar obstaja, so zgolj družbeno konstruirane in predpisane vloge, ki pa očitno niso stabilne, če jih lahko zamaje že majhna intervencija.
Belina Poosebljenih objektov, 3D printov Dominika Mahniča je sorodna belini Izliva II, a to so pravzaprav pomanjšana kanonska dela, ki nosijo njegovo glavo. Poosebljeni objekti se napajajo iz možnosti, ki jih omogoča današnja tehnologija, a so več kot le zabavno preizkušanje in preigravanje. Tiskane plastike skozi lastno popredmetenje govorijo tudi o možnostih zlorabe tehnologije napredujoče četrte industrijske revolucije, ko je subjekt nepotreben, ne več samozgolj nadomestljiv. Umetnik se s tem, ko plastikam dodeli male razsežnosti, norčuje tudi iz monumentalnih kanonov falogocentrične družbe, obenem pa se poigrava z lastno objektfikacijo, ki presega spol. Upodabljanje lastnega telesa je feministična taktika, ki ne objektificira druge_ga; namesto modela, ki je bil v večini umetnostne zgodovine ženskega spola, umetnik upodobi sebe in preko tega razkrije nesmiselnost prakse popredmetenja in posploševanja v umetnosti in družbi.
Svojo podobo Lea Culetto namenoma uporabi na obraten način – brez glave. Umetnica raziskuje objektfikacijo ženskega telesa v patriarhalnem kontekstu, osredotoča pa se na modno industrijo in njeno pojmovanje ženskih teles kot objektov. V delu Tvoja gospodinja II povezuje lik gospodinje; učinkovit delovni stroj in predmet poželenja – z objektom gastronomskega poželjenja, torej z mrtvo živaljo na kuhinjski mizi. V videu, ki je del instalacije, avtorica upodobitev vloge gospodinje zapelje do s kičem obdanega absurda. Medtem, ko v spodnjem perilu s trashy fetišističnimi dodatki z obilico bleščic preparira oskubljeno kuro, s humorjem gledalki_cu na krožniku prinese zavedanje o nesmiselnosti neformalnih družbenih pričakovanj o urejenosti, poželjivosti in predpisanih, a neprevprašanih, vlogah žensk. S tem, ko iz videa izvzame lastno glavo, kot to drugim pogosto počneta modna in kozmetična industrija, samo še poudari svojo izjavo nasprotovanja vsesplošni komodifikaciji ženskih teles.
Če v delu Lee Culetto rahlo zaslutimo namig na problematiko objektifikacije živali, Barbara Jurkovšek stopi še korak naprej s svojima deloma, naslovljenima Loved to Death, kjer na slikarsko subtilen način sestavi človeški in živalski zarodek v eno, hibridno, podobo. Pred nami je zarodek, upodobljen v stilu znanstvene ilustracije, ki je v instalaciji ujet v uničujočo “ljubezen”. Zarodek je “ljubljen”, saj ga lahko človeštvo neusmiljeno izrablja v imenu kapitala in to pod krinko ljubezni in skrbi. Avtorica dvomi v “blagoslov” rojstva, če je življenje namenjeno le izrabi za dobrobit vladajoče skupine in hkrati s spajanjem navideznih nasprotji (smrt/rojstvo, človek/žival) poskrbi za preseganje binarnega modela, ki človeku služi kot potuha za objektifikacijo živali. Hkrati pa ne smemo pozabiti na hinavščino ob dejstvu, da je zarodek pravzaprav le del telesa bitja, a je sam na sebi predmet ljubezni, pri čimer gre za objektifikacijo in fetišizacijo noseče osebe.
Tudi Michelle Wren v svojem delu Meso! (Meat!) vzpostavi povezavo med brutalnostjo mesne industrije in brezbrižnostjo, s katero družba obravnava žensko telo kot objekt. Mesna industrija objektificira za prehrano “uporabne” živali, tako da jih razkosa in prepakira v njihove dele, namenjene uporabi in izrabi. V marsičem lahko potegnemo vzporednico z odnosom družbe do ženskih teles, ki so pogosto obravnavana po delih in namembnosti, neodvisno od naše_njihove subjektivitete. Umetnica nagovarja gledalko_ca s kritiko objektifikacije in komodifikacije ženskih teles kot teles za konzumacijo. V delu Meso! z vidno ironijo primerja vložke za nedrček s piščančjimi fileti. S to primerjavo avtorica ponazarja podobnosti družbenega odnosa do ženskih in živalskih teles.
Ta večplastna dela nam sporočajo nekaj podobnega kot nam bo v predavanju o zoomuzikologiji sporočila Katarina Radaljac, študentka magistrskega študija muzikologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani: nismo objekti, sposobne_i smo samozavedanja, ustvarjanja, vsem nam pripada pravica do zaščite pred katerokoli obliko bolečine, pravica do nedotakljivosti življenja in pravica do svobode. Žal gre tu živalim precej slabše, saj jih zakonodaja opredeljuje glede na to, kako služijo človeku. Katarina Radaljac se ukvarja s specizmom, diskriminacijo na podlagi vrste, znotraj glasbene in zvočne umetnosti. V predavanju v Galeriji Alkatraz ga bo povezala z diskriminacijo po spolu preko feministične optike. Sama je mnenja, da je potrebno tudi v slovenski (feministični) prostor bolj pogosto vnašati takšen intersekcijski pristop, ki doprinese k odpiranju novih pogledov na feminizem in je v tujini že bolj uveljavljena praksa.
Eva Jus, Tamara Klavžar, Ana Grobler
