Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
06 Februar 2018 > 02 Marec 2018 Vljudno vabljene_i na otvoritev razstave Erika Mavriča " Nebo na zemlji", v torek, 6. februarja ob 20:00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Kuratorica razstave je Mojca Grmek.
Erik Mavrič je akademski slikar, ki se v javnem umetnostnem prostoru ne pojavlja prav pogosto, takrat ko se, pa navadno razstavi monumentalno stvaritev. To je dokazal že na prvi večji samostojni razstavi v Galeriji Krško, kjer je pod skupnim naslovom Kdor besede špara, kruha strada... (2014) predstavil dve monumentalni deli. V prvem z naslovom Garbage Bible je prepisal celotno svetopisemsko besedilo po odlomkih na embalažo, ki mu je ostala od vsakodnevnih nakupov, v drugem z naslovom Zlati kruh pa posušil in pozlatil približno 400 kg kruha. V ta okvir sodi tudi Erikova soba v Hiši kulture v Pivki (2017), stalna poslikava, ki je nastala tako, da je umetnik v celoti porisal stene manjšega galerijskega prostora s suho barvico kot »seizmograf« vizualnega beleženja dejavnosti v tem prostoru. Kar je vsem tem delom skupno in kar jih povezuje tudi z najnovejšim, predstavljenim na tokratni razstavi, je v osnovi preprost, a dolgotrajen, enoličen in ponavljajoči se postopek njihovega nastajanja. Umetnik je vsako od teh del ustvarjal več mesecev ali celo let, po več ur na dan, iz povsem običajnih materialov in s pripomočki najširše rabe. Skratka, ustvarjanje je tesno prepletel s svojim vsakdanjim okoljem in običajnim življenjem.
Na tokratni razstavi predstavlja monumentalno delo z naslovom Nebo na zemlji, v katerem se je lotil prerisovanja nočnega neba s kemičnim svinčnikom na časopisni papir. Pri tem je bilo njegovo izhodišče posnetek z naslovom The visible stars by distance, ki ga je pripravil observatorij Black Oak iz Kalifornije v ZDA in objavil na spletu (http://www. handprint.com/ASTRO/). Posnetek prikazuje podatkovni model vesolja, ki je viden s prostim očesom, ta pa predstavlja samo fragment vseh zvezd, ki so jih do sedaj zaznali s pomočjo teleskopov. Posnetek je po horizontali in vertikali razdeljen na 475 delov, umetnik pa je posamezne segmente prenašal na strani dnevnega časopisja v povečanem merilu v razmerju 1:10. Fragmentarnost in povečava sta mu omogočila, da je prerisovanje preobrazil v neke vrste dnevniški zapis in pri njem vztrajal celih 17 mesecev, v povprečju po 7 ur na dan. Končni produkt tega procesa je cca 50 m2 (5,073 m x 9,750 m) velika risba-sestavljenka, ki prikazuje zvezdnato nebo, razprostrto čez zapis aktualnih dogodkov na zemlji, obenem pa je tudi umetnikov vizualni dnevnik iz tega obdobja.
V svoji končni obliki delo Nebo na zemlji ponazarja dihotomijo med našim vsakdanjim življenjem in neizmernimi kozmološkimi procesi, ki presegajo vse, kar je človeškega. Na formalni ravni se to kaže v razmerju med monumentalno risbo in izjemno krhkim, neobstojnim nosilcem, na vsebinski ravni pa v razmerju med neskončnostjo prostor-časa, ki ga predstavlja karta nebesnih teles, in bežnostjo dnevnih dogodkov, zabeleženih v dnevnem časopisju. Vendar pa je za polno razumevanje dela skoraj bolj kot končni produkt pomemben proces njegovega nastajanja. Kot smo omenili, je umetnik delo zasnoval in izvedel procesno, skozi postopek prerisovanja, ki je z vidika končnega produkta nesmiseln, saj obstajajo lažje in učinkovitejše metode za prenos zvezdnatega neba na časopisni papir. Smisel prerisovanja torej ni v cilju, nekem končnem produktu, ampak (na) poti. Umetnik je s tem, ko je delo ustvarjal skoraj leto in pol in okrog njega fokusiral svoje bivanje, vanj vnesel eksistencialno komponento. V kontekstu dela kot celote torej umetnik, ki prerisuje, predstavlja posameznika, ki v dihotomiji med bežnostjo vsakdanjega življenja in nedoumljivostjo vesolja preprosto vztraja pri bivanju.
Celostno gledano, se Nebo na zemlji, podobno kot vsa umetnikova monumentalna dela, ukvarja z eksistencialno tematiko in v tem okviru še posebej z razmerjem med posameznikom in svetom. Pri vseh teh delih gre v osnovi za soočanje dveh ravni bivanja, vsakdanje empirične stvarnosti (ki jo predstavljajo embalaža, kruh, soba, časopis) in metafizičnega mišljenja (ki jo simbolizira svetopisemsko besedilo, zlato, poslikava kot »seizmografija«, zvezdna karta). Obe ravni bivanja se prekrivata v eksistenci posameznika, ki jo zaznamuje neskončno ponavljanje enih in istih vzorcev, gibov, misli... in nenehno spraševanje, v čem je smisel vsega tega; njegova pozicija v svetu je absurdna in zato tudi tragična, vendar v njej vztraja herojsko – z zavestjo, da je to zanj vse, kar je.
Mojca Grmek
