Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
21 December 2016 > 13 Januar 2017 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave "Iskalci memgeneze", Aleksandre Saške Gruden, v sredo, 21. decembra 2016, ob 20. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto.
Aleksandra Saška Gruden se bo javnosti predstavila z razstavo, ki nosi enigmatičen naslov. Mem je »enota kulture«, torej ideja, prepričanje, vzorec obnašanja, ... Izraz je skoval angleški etnolog in evolucijski biolog Richard Dawkins v svoji knjigi Sebični gen iz leta 1976. Označil ga je za osnovno enoto kulturne informacije. Memi naj bi v človeški kulturi predstavljali nekaj podobnega kot geni v biologiji. Tudi memi se lahko spreminjajo, preživijo pa le najuspešnejši - tako kot geni. Memi so lahko posamezna beseda, dobra šala, pregovor, popevka, melodija, politična ali znanstvena teorija, ... Uporabil jih je kot primer, da geni niso edine stvari, ki se lahko podvajajo in na katere lahko deluje evolucija. Določeni mem je uspešen, kadar prispeva k učinkovitosti svojega nosilca.
Naslov lahko razumemo kot iskanje začetkov nastanka omenjenih memov. Kljub temu se poanta razstave gledalki_cu namenoma rahlo izmika. Umetnica se v delu dotika in raziskuje fiziognomijo, ki izvira že iz Stare Grčije in išče njen pomen in uporabo v današnji družbi. Fiziognomija je ocenjevanje lastnosti in značaja posameznika_ce na podlagi obraznih katakteristik. Najbolj je bila popularizirana v 18. stoletju s strani švicarskega pesnika Johanna Lavaterja. Šele po tem, ko je bila povezana s frenologijo, podrobno študijo oblike in velikosti lobanje kot verjetno indikacijo značaja in miselnih sposobnosti, je bila v 19. stoletju odpisana kot psevdoznanost. V zadnjih letih pa doživlja neke vrste preporod. Fiziognomija je problematična med drugim tudi zato, ker so dobre lastnosti, ki naj bi bile vezane na obliko obraza, povezane z obrazi Evropejcev iz zahodnega dela celine, slabe pa s karakteristikami obrazov vseh ostalih. Kljub temu je dokazano, da v desetinki sekunde ocenimo nepoznan obraz in preko njega sklepamo na neznankin_čev značaj.[1] Ko se hitra sodba o privlačnosti, všečnosti, zaupanja vrednosti, sposobnosti in agresivnosti formira, pa se le stežka spremeni. Psiholog Alexander Todorov iz Princetona pravi, da čeprav različni ljudje prihajajo do izjemno podobnih zaključkov o določenih obrazih, to še ne pomeni, da obstaja povezava med obrazom in osebnostjo. Leslie Zebrowitz, socialna sociologinja iz Univerze Brandeis iz Massachusettsa, pravi, da hitre sodbe v številnih primerih niso točne. Naša pripravljenost, da sodimo knjigo po njenih platnicah, je pogosto pretirano posplošenje bolj temeljnega odziva.[2] Todorov meni, da hitre sodbe temeljijo na pretiranem posplošenju evolucijsko razvite potrebe za branjem izrazov obraza kot znaka za nevarnost.[3]
V projektu, ki ga sestavljajo fotografije ženskih in moških obrazov, video projekcija hrbtov različnih ljudi in zvočni posnetek besedila iz knjige Hansa Beltinga: Faces, zgodovina obraza, umetnica v ospredje postavlja videz in pomen potez obrazov. Zanimajo jo osebe, ki prihajajo iz različnih okolij in družbenih sistemov. Izbrala je nekaj oseb, ki so se pred kratkim preselile v Slovenijo in prinesle s seboj svoje kulturne lastnosti. Sprašuje se, če se te lastnosti res zrcalijo na obrazu in če lahko iz potez razberemo tudi značajske lastnosti. Bi se te morda spremenile, če bi isto osebo fotografirali čez nekaj let, ko bi stalno živela v Sloveniji? Tega se je lotila prek fiziognomije in njenega sistema klasificiranja. Med drugim je združila le leve in le desne polovice obrazov, da formirajo novo podobo. Obraz večine ljudi je rahlo nesimetričen in iz enega obraza tako dobimo dve različni pojavi. Tu se navezuje še na eno zablodo fiziognomije, ki pravi, da je leva polovica povezana z našo žensko stranjo, desna polovica pa z moško. Seveda so te lastnosti tipično spolno opredeljene; leva stran naj bi izražala čustva in odnos do mame, desna pa naš odnos do očeta, denarja, dela in poslovnega sveta. Poleg vsega fiziognomija torej podpira tudi stereotipno gledanje na spolne vloge.
Razkritim fotografijam obrazov umetnica nasproti postavlja hrbte različnih oseb, ki so vse rojene v Sloveniji. Ob globoko zakoreninjeni in nezavedni praksi hitrih sodb nam Gruden kaže hrbte, ki so na nezavedni ravni precej manj informativni in daleč od tega, da bi lahko predstavljali kakršnekoli namene oseb ali njihovih značajev. Tu kot protiutež umetnica išče odgovor na obratno vprašanje - koliko smo si v resnici različni - obenem pa pod vprašaj postavlja fiziognomijo in vse prakse, ki izvirajo iz nje in se še danes pogosto uporabljajo oz. zlorabljajo v namene kot je osebno profiliranje. Neosveščene hitre sodbe žal določajo naša ravnanja; političarke_ki, ki izgledajo kompetentne_i imajo več možnosti, da so izvoljene_i, direktorji_ice, ki izgledajo bolj agresivne_i, imajo več možnosti, da vodijo dobičkonosna podjetja, tiste_i z bolj sočutnim obrazom so ponavadi prezastopane_i v poklicih, ki imajo opraviti z nego, odrasle osebe z otroškim obrazom pa so dojete kot naivne. Posledica tega je, da se za določena dela zato ne izbira najbolj sposobnih ljudi, ampak tiste, ki tako zgolj izgledajo. Vprašanje, ki se zastavlja je, če avtorica prihaja do spoznanja da so obrazne prepoznave značaja pravzaprav postale memi? Memi, ki ne služijo ničemur drugemu kot temu, da nas razdružujejo in potrjujejo aktualna razmerja moči, namesto, da bi nas spodbujali k spremembam na bolje.
Ana Grobler
Ana Grobler
