Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
22 April 2016 > 13 Maj 2016 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Vesne Bukovec "Eksploanacija", v petek, 22. aprila, ob 20. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Vabljeni tudi na vodstvo po razstavi, v četrtek, 12. maja, ob 18.00.
Vzgib za nastanek razstave je umetnica dobila med opazovanjem odzivov na begunsko krizo, ki je v medijskem in medmrežnem prostoru sprožila val negativnih čustev, večkrat uperjenih proti žrtvam največje humanitarne katastrofe zadnjih let. Širok razpon negativnih reakcij, artikuliran tudi s pomočjo sovražnega govora, se je ustalil kot redni spremljevalec tako poročanja medijev, kot pogovorov v kavarnah in na družbenih omrežjih. Zanimivo je dejstvo, da se je omenjen diskurz pojavil v krogih samo-imenovanih domoljubov. Ob spremljanju paradoksa (saj je bila ljubezen do domovine ena od ključnih lastnosti kataliziranja upora proti okupatorju v času druge svetovne vojne, poudarja umetnica) se je začela spraševati kako je možno, da se lahko ljubezen do naroda v kratkem času spremeni v dejanja, ki pričajo o sovraštvu do drugih, prav v imenu domoljubja? Je demonizirana podoba tujca nujni pogoj za vzpostavitev nacionalne skupnosti?
Vlasta Jalušič v svojem članku Rasizem, ideologija in sovraštvo[1] trdi, da je sovražni govor le eden izmed elementov širokega spektra reakcij na drugega, ki temeljijo na rasizmu. Korenine rasizma sežejo globoko v človeško konstrukcijo. Razlikovanja in vrednostne ocene, ki nastajajo na podlagi rase, mogoče res niso več politično korektne, a njihova transformirana podoba, ki temelji na etničnosti ali kulturi, je še kako živa. Kot piše Vlasta Jalušič: „Vstop kulture v orbito rasizma ne kaže samo na to, da je rasizem nekaj izjemno vztrajnega in da za svoj obstoj ne potrebuje nikakršne trdne biološke podlage rase, ampak tudi na to, da najbrž ne gre za predsodek ali zmotno prepričanje o drugih, ki bi ga bilo mogoče odpraviti s kampanjami, prepričevanjem in privzgojo antirasističnih vrednot. Rasizem ima očitno globlje korenine, saj pri nadomestitvi biologije s kulturo tudi kulturne razlike kot osnova rasizma začno učinkovati tako, kot da bi bile večne in nepremostljive.“[2]
Sovražni govor je ena od oblik nove rasistične ideologije, ki v prevladujoči tok javne debate vstopa s pomočjo mehkih praks, kot so diskurzi, ki se sklicujejo na ekonomijo, varnost ali tako imenovane vrednote Zahoda, ki simbolizirajo napredek in civilizacijo. Sklicevanje na princip evropske modernosti napram nerazvitim, neevropskim kulturam prišlekov ali pač njihove neprilagojenosti standardom, ki veljajo v našem domačem okolju, je eden od značilnih poskusov uveljavljenja ksenofobije kot nečesa logičnega. Podoba drugega kot nevarnega tujca je izhodišče imigracijskih politik Evropske unije in državnih institucij nacionalnih držav, ki so, kot navaja Vlasta Jalušič, sestavljene na podlagi meril kulturne stratifikacije in kolonialnih razlik[3]. Institucionalno podkrepljen diskurz, ki temelji na reprodukciji neokolonialne ideologije, postaja sprejet kot nekaj samoumevnega in pravzaprav edino možnega, zato ne presenečajo izjave vodilnih politikov, ki se sklicujejo na evropske dogovore in birokratski režim, ki ne dopušča dialoga.
Sprejetje takšnega miselnega okvirja upravičuje odsotnost etične odgovornosti na ravni držav. Zakaj se torej čudimo odzivom posameznic_kov, ki niso naklonjene_i prišlekom, če oblika debate, ki jo vzpostavljajo glavni igralci, kot so mednarodne institucije, države in mediji, ne vključuje vprašanj etične ali politične odgovornosti? Naravna posledica je lahko le ravnodušnost ali odpor.
Vesna Bukovec je izbrala odpor. Že naslov razstave, Eksploanacija, sestavljen iz besed eksploatacija in nacija, sproži misel na to, da se s pomočjo ideje nacije podpihuje nestrpnost in sovraštvo do drugih. Eden izmed dveh, nasproti stoječih si foto tapet-muralov v Galeriji Alkatraz, naslovljen Domoljubi, tako prikazuje strah, ki se je že prevesil v sovraštvo. Podoba šokira s tekstualnim vložkom dela, napisom „Ponosni, da sovražimo!!!“, ki ga, poleg zastav Evropske unije in Slovenije, drži nekaj oseb iz množice protestnikov. Najvišje v Galeriji Alkatraz, kot opomin visi risba Dolžnost vseh domoljubov, ki dopolnjuje risbo Domoljubi. Le-ta je zamrznjen prerisan kader novic iz Nova24tv, 20. 1. 2016, s protesta proti premalo restriktivni migrantski politiki vlade v organizaciji SLS. V kadru se nahaja množica ljudi, ki drži transparent z napisom “Dolžnost vseh domoljubov je, da varujejo svojo državo pred njeno vlado”. Citat je iz medija, ki je 'v službi resnice'. Zamrznjen kader nakazuje primer razmišljanja in delovanja t.i. domoljubov, podpornikov desne politične opcije, ki ni kritična do oblasti nasploh, ampak samo proti drugim. Se pravi, protestira proti vladi zgolj takrat, ko ta ni njihova. V konkretnem primeru pa celo protestira proti vladi, ker kljub rezilni žici, vojsko s policijskim pooblastili in robocopi na meji, po njihovem mnenju še vedno ni dovolj restriktivna do beguncev.
Odgovor na podobo Domoljubi se nahaja v delu Varnost za koga? na nasprotni steni, kjer vidimo robocope, policiste opremljene v polno proti-izgredniško opremo, ki je namenjena intervencijam zoper nasilje na tekmah ali protestih. Ti obkrožajo begunke_ce kot da bi jih želeli „zajeziti“, da se ne bodo prehitro „razbežale_i“ v vse smeri v želji po življenju brez nasilja. Ravno varnost, pojem ključnega pomena zanje, je bila v današnjih časih pogosto zlorabljena za sprožanje strahu pri domači populaciji. Medijsko vidne osebe in mediji v želji po senzacionalističnih prispevkih so skrb za varnost begunk_cev premestili k rezidentkam_om in strašili, da smo državljanke_ni ogrožene_i in da smo me_i tisti, ki jih je potrebno zaščititi pred migrantkami_ti, ki naj bi bile_i v resnici teroristke_ti.
Zlorabljenih pojmov pa je še mnogo, kot umetnica pokaže v istoimenskem videu. V njem na barvni podlagi slovenske zastave niza pojme kot so narod, domovina, obramba, demokracija... Ko se zvočna podlaga slovenske himne izteče, pa se v tišini jasno izpiše motiv za zlorabljanje in to je denar. Denar, ki prinaša moč in vpliv. Abotnost situacije dobro prikaže tudi risba Čivkanje z jasno referenco na Twitter in ostala družbena omrežja. Na straniščnih školjkah sedeče osebe v rokah držijo laptope in telefone in na spletu objavljajo, kar jim trenutno pade na pamet. V ugodni poziciji se sploh ne zavedajo, da so elektronska oprema in stranišča privilegiji, ki niso samoumevni. Ko se tako v miru iztrebljajo drug po drugem, pa poleg spustijo še kakšno neresnico ali dve, podkrepljeno z žaljivkami; kot smo vajene_i od vodilnih politikov v zadnjih časih. Delo je zelo očitna direktna metafora za sovražnosti po družabnih omrežjih.
Serija Na čigav račun (2015), edina, ki ni nastala posebej za to razstavo, obravnava širše področje posledic nereflektiranega (potrošniškega) delovanja in vpliv, ki ga ima zahodna družba na druge družbe. Azijski tekstilni delavci, afriški otroci, kitajska podplačana delovna sila, mučene živali, ... nam, zahodnim potrošnicam_om omogočajo udobje brez prevpraševanja proizvodnih načinov in položaja delavk_cev. Vse to lahko beremo kot posledico postkolonialnih in kulturnih rasizmov, pa tudi nadvlade človeške vrste, pravi Vesna Bukovec.
Umetnica kljub tematiki ne varčuje s pretanjenim občutkom za humor, ki prerašča v svojevrstno parodijo. Na risbah Šenčur 1 in Šenčur 2, ki preslikujeta dogajanje protesta proti nastanitvenem centru v Šenčurju, gledamo mobilizirano množico ljudi, ki z domobransko in nacionalistično ikonografijo na eni strani in s transparenti s pozivi k strpnosti do beguncev na drugi strani, nakazujeta dve plati družbene stvarnosti. Na transparentih, kjer je bil v resnici prostor za sovražni govor, sedaj beremo izjave razumevanja in sprejemanja beguncev. Vnos transformacije in nevtralizacije v akt nasilja tako protestnice_ke post festum spremeni v borke_ce za človekove pravice.
Umetniško ustvarjanje Vesne Bukovec se na razstavi v Galeriji Alkatraz materializira večinoma skozi medij risbe. Risba kot samostojen medij se je v našem prostoru uveljavila relativno pozno, pred tem pa je igrala podrejeno vlogo kot del pripravljalnega procesa za izvedbo umetniškega dela. Njena družbeno kritična vloga v relaciji z avtonomnostjo medija se je poglobila z zgodovinskimi avantgardami. Risba je neposreden način umetniškega izražanja, hkrati pa je zaradi nosilca, na katerem se pojavlja, tudi eden najbolj subtilnih medijev. Risba je osnovni medij, vendar njena navzočnost lahko presega področje likovnega in jo najdemo tudi v najrazličnejših sferah vsakdanjega življenja. Risbe so zasnovane v konceptualnem jeziku, kjer je forma očiščena avtorskih prvin in temelji na oblikovanju prepoznavnih oblik, znakov in pomenov. V njeni potezi se zrcalijo energija, vitalnost, disciplina in moč zamaha. Sredstvo risbe je črta, ki lahko brez iluzionističnih načinov, kot je senčenje, oblikuje pomenske podobe. Na vsebinski ravni pa je risba lahko prevodnik, ki neposredno vzpostavlja vizualno komunikacijo. Osnoven element risbe Vesne Bukovec je črta, s katero predstavlja in ponazarja zelo zapletene koncepte družbene stvarnosti. Vizualno njene risbe delujejo kot likovne zgodbe, stripi, katerih glavna matrica je sistem družbenih razmerij, frustracij in relacij do posameznika in drugačnosti.
Ana Grobler, Sebastian Krawczyk, Jadranka Plut
Vesna Bukovec (1977, Ljubljana) je diplomirala in magistrirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Deluje kot samostojna avtorica in v okviru umetniške skupine KOLEKTIVA (z Metko Zupanič in Lado Cerar). Ustvarja v različnih medijih (video, fotografija, risba, instalacija) in pri tem uporablja različne postopke (raziskava, apropriacija, participacija idr.). V preteklem desetletju se je predstavila na vrsti samostojnih in skupinskih razstav v domačem in mednarodnem prostoru.
