05 Maj 2006 > 02 Junij 2006
Atanasov se je rodil leta 1953 v Sv. Nikole v Makedoniji. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani pri prof. Janezu Berniku leta 1977. Leta 1982 je končal specialko za grafiko pri prof. Bogdanu Borčiču. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah ter bil večkrat nagrajen doma in v tujini. Živi in dela v Ljubljani.
ANGELSKI ZBORI ZA ROBOVI ČASA
Na platnih Todorčeta Atanasova se nam razodevajo figure kot angelski zbori kot poduhovljena bitja, zamejena in zapredena v nevidne meje (prostorov) svojih misli, pomisli in doživljanj, iščoča in preiskujoča robove stika z drugimi.
To so angeli, odeti v polt in dotike.
Tam na robovih njihovih ploskev, ob izteku barvnih polj, jih čaka konec pogleda, zaprt pejsaž, in mogoče, kakšna nenadna bodica trn ljubezni. Saj je , kakor pravi avtor v nekem svojem spominjanju doživetja lepote »vrtnica najlepša pri trnu, kot je ljubezen najlepša tam, kjer že skoraj zaboli.«
OBALE MINEVANJA
Kar nas obdaja, je večno minevanje, misli Atanasov, in to minevanje je ujel za nas, v naš pogled kot neverjetno nasprotje kot zaustavljeno in podarjeno (rajsko?) večnost. Vse ozadje njegovih figur se zdi kot neskončna obala, kot sluten, a neviden konec perspektive. In izza njega gledamo v svet Todorčeta Atanasova, v barviti svet njegovih obstalih figur, mi. Njegov zaliv pa se vedno izteče in konča z nepopisno modrino horizonta ali v neskončni zlatnini peščin.
OBSTALI RAJ
Raj ne sme imeti konca, robu, meni tudi Atanasov. Pa čeprav so na njegovih platnih včasih ostro naznačeni robovi slikanih prostorov, te celice psiholoških stanj njegovih figur…
Raj se mora nadaljevati v brezmejni horizont.
Zato nas barve Todorčeta Atanasova vabijo čez robove njegovih slik. Nikoli se ne končajo, ne izzvenijo, saj nas vabijo tja, kamor so uprti naši notranji pogledi…
Akvarelni nanosi ozadij njegovih figur so kot njihova placenta bodisi, da gre za smaragd morskega obrežja, bodisi za zlatorjave nanose peščin, ali za modrine horizontov… Zato iz vseh platen sije atmosfera raja, večno obstalih prizorov tako iskanega rajskega otočja…
PROSTORI FIGUR IN NJIHOVIH SAMODOTIKOV
Prepoznavni del Atanasove likovne poetike je pravzaprav čutna atmosfera, ki seva iz teh slik. Nekakšno psihodramsko polje, ki se razgrinja okoli figur ali zeva prazno okoli njih in poraja občuteno napetost med njimi in prostorom.
Kot da bi bile njegove figure zagledane daleč čez prostor, a zaprtih pogledov.
Kot da so s tem zagledane v resnici le vase.
Ujete v namišljene pejsaže »psihične strukture lastnega jaza«
Barve so polja živa in zapirajoča se vase: zdijo se interferenca hotenj in želja njegovih figur. Ki do konca zaprejo brezmejnost. Videno postane premalo, sugerira nevideno; kot vse povedano pogosto postane odveč, sugerira za-molčanost. In figura se obrne vase. Njen pogled ne sega več čez ploskve barvne horizonte. Zagleda se v njihove meje.
In takrat opazimo, da izza njih gleda – v nas.