Andrej Škufca: 236743

28 Januar 2015 > 20 Februar 2015 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Andreja Škufce 236743, v sredo, 28. januarja 2015, ob 20. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto.

Andrej Škufca, 236743

video instalacija

Razstavljeno delo Andreja Škufce uporablja video medij za raziskovanje in spodnašanje konvencij gibajoče podobe ter pripadajočih problemov identitete.

Predstavitev projekta avtorja bo potekala nekoliko drugače kot smo vajeni: video bo predstavljen v galeriji na otvoritvi, spremno besedilo pa je nastajalo tekom razstave, kot posledica našega postopnega spoznavanja dela, opažanj, komentarjev in vtisov. S klikom na povezavo si lahko ogledate video najavo instalacije. Tekst besedila je dostopen spodaj.

Vabljeni na otvoritev in spremljevalni program ob razstavi:
torek, 3.2. 18.00 (četrtek, 5. 2., 18.00), Pogovor o razstavi.
Kratkemu uvodu, ki ga bo pripravila Tjaša Pogačar, bo sledila neformalna debata v krogu vseh prisotnih.

četrtek, 12. 2., 18.00, Andrej Škufca: Uvod v razmišljanje o inflaciji označevalca, predavanje.
Predavanje bo poskušalo očrtati nekatere misli, ki jih je umetnik razvijal ob delu na 236743.

Avtor: Andrej Škufca
Produkcija videa: Rátneek (društvo DUKZ)
Oblikovalka slike: Maja Prelog
Oblikovalec scene in asistent kamere: Blaž Murn
Asistentka: Tjaša Pogačar Podgornik
Oblikovalec zvoka: Tom Lemajič
Svetovanje: Gregor Koderman
Oblikovanje razstave: Blaž Murn

___________________________________________________________________________________

Pričujoč tekst se ne bo osredotočal na interpretacijo celotnega umetniškega dela 236743 Andreja Škufce. Rad bi delil nekatere osebne, neobjektivne vtise in misli, ki se mi pojavljajo med spremljanjem njegovega (neosebnega) projekta in dogodkov ob razstavi.

Medtem, ko stojim pred površino, na katero se projicira video 236743, takoj pomislim na lastnih nekaj deset minut/več ur/več deset ur/neskončni časovni niz pregledovanja internetnih strani in posledic, ki jih znam prepoznati. Izkušnja virtualnega privlači mojo pozornost zaradi (namišljene) pomembnosti sporočil, sprostitvene komponente, (kvazi)izobraževalne vsebine, vizualne privlačnosti, spodbujanja voajerskih nagnjenj ali drugih razlogov, ki ugajajo mojim potrebam in jih ne znam opisati z besedami. Spomini na osebno zgodovino online prisotnosti so zelo različni. Povezani so z občutki zadovoljstva, ki ga povzroča iskren pogovor z bližnjo osebo, ki se nahaja daleč stran, ali lep stavek, ki ga naključno zagledam med brskanjem; pa tudi z občutki dolgočasja ali frustracije, ko zapravljam čas, a vseeno vztrajam, nostalgije, jeze, vznemirjenja, itd. Večkrat nato med vožnjo z mestnim prometom, med britjem ali čakanjem v vrsti iz spomina razvozlavam drobce prizorov, besed in melodij, ki najpogosteje nimajo globljega smisla, po mojih mislih pa krožijo brez določene funkcije; morda tako kot v glavi junaka videa Andreja Škufce.

Tema nevarnosti, ki jih s sabo prinaša preživljanje časa v virtualnem svetu, že dolgo ne zbuja velikega zanimanja. Čeprav tako, kot evolvira splet, rastejo tudi potencialne nevarnosti njegove uporabe. Ne glede na to, poleg votlih opozoril v mainstreamovskih medijih, le redko slišim poglobljene nasvete, ki bi pomagali izogniti se pastem virtualnega sveta. Kako večurno brskanje vpliva na čustveno inteligenco ali sposobnost vzpostavljanja kompleksnih odnosov z drugimi v ne-virtualnem življenju? Kakšen vpliv ima na definiranje kategorij resničnega, pomembnega in lepega? Predstavljam si, da odgovori niso spodbudni, ampak biti ali ne biti na spletu, ni nobena resna izbira. Ne slišim tudi veliko glasov, ki namesto, da bi svarili (če že: kako nezanimivi so!) ali poskušali predlagati neka osnovna pravila in omejitve, neke vrste higieno odnosov med posameznikom in medmrežjem. Jaz – uporabnik interneta, ki na več nivojih vpliva na moj odnos do samega sebe in s svetom – pogrešam učitelja ali svetovalca, ki bi lahko predstavil posledice izpostavljanja vsebinam, oz. logiki virtualnega. V tem kontekstu se delo Andreja Škufce kaže kot aktualno, saj prikazuje posledice predoziranja (in celo odvisnosti) z ne-realnim.

Video 236743 je zanimiv kot projekcija dogajanja v glavi posameznika, čigar živčni sistem je preobremenjen z dražljaji spletnih lesketajočih se podob. Protagonist pušča vtis igralca, ki se nahaja na nevidnem odru in uprizarja vloge, ki si jih je najbrž pred trenutkom ogledal. Vse je naenkrat, manično, brez eksplicitnega smisla, čeprav fraze, ki jih (izumetničeno in neprepričljivo) izgovarja, namigujejo na globlje misli kot so iskanje identitete, duhovitost, itd. Zdi se mi, da vidim človeka, ki je zadnjih 12 ur gledal hollywoodske filme, nekaj minutne posnetke na YouTube ali nekajsekundne na Vine'u, vse premešano in brez določenega cilja. Prerešetan z nenehno menjajočimi se podobami, izgublja stik z vlogami, ki določajo njegovo psihično stabilnost. To ni nič nenavadnega, saj že v času medijske dominantnosti televizije ni manjkalo primerov prestimuliranja živčnega sistema, kot posledice nenehnega menjavanja kanalov. Vendar izpostavljenost internetu pomeni, da se preklapljanja med posameznimi vsebinami dogajajo veliko hitreje, hiperprodukcija podob ne omogoča odzivnosti subjekta.

To, kar vidim pred sabo v posnetku Andreja Škufce, ni spontan zapis razburljivega dogajanja v življenju mladega moškega. Čeprav igralec na ekranu kaže jezik, dviguje glas, pleše in modulira mimiko na načine, ki sugerirajo prisotnost čustev, vseeno dobim vtis, da je posnetek realiziran v neke vrste medijskem laboratoriju, stiliziranemu v študentsko stanovanje. Predvidevam da je video nastal po podrobno izdelanem scenariju, ki je poskus uprizoritve aktualnih medijskih floskul, ki kažejo na psihične motnje generacije. V ozadju je natančno izdelan koncept: dovršeni svetloba in montaža, ki ustvarjata ambient suspenza. Konceptualni projekti, ki delujejo po premišljenem načrtu – se slišijo obetavno, vendar če poskušajo vzbujati vtis spontanega dogajanja – tvegajo, da se zapletejo v kontradiktornost. Ne verjamem, da oseba na posnetku zares obstaja. Lahko bi bila rezultat tipizacij internetnih pojavov ali metaforična, groteskna podoba nekoga, ki se ujame v virtualni zanki oz. loopu, ki nastane zaradi prenasičenosti z internetom. Razumem, da so lahko prizori iz 236743 tudi prizorišče recikliranih semantično praznih zombie – podob; prikazni brez pomena, namenjenih zgolj sprožanju čustvenih in miselnih asociacij, a konceptualna določenost ne gre skupaj z namišljeno spontanostjo posnetka.

Tudi problem alternativnih osebnosti, ki se izmenično pojavljajo (in izginjajo), bi bil lahko obravnavan kot verodostojen, če ne bi šlo za osebo, ki je komaj kaj več kot skupek naključnih in kratkotrajnih identitet, skritih v zanki kontradiktornih občutkov ujetosti in obenem užitka, ki spremlja konzumiranje prikazujočih se podob. Konec koncev: ali je obnašanje holograma sploh vredno razmisleka?

Video deluje le kot kulisa filozofskega problema, ki je bolj pomemben kot umetniško delo samo. Razstavni projekt namreč sestavljajo: nekajminutni video, enourno predavanje, dvourna debata ob razstavi (poleg tega je bil koncept razvit v diplomski nalogi). Jasno je, da je video nadgradnja in dodatek k akademski debati, zato se mi ne zdi, da je razstava najbolj pomemben del celega projekta. Koliko razstav ste videli, ki spominjajo na neke vrste pobarvanko in v katerih so teoretična izhodišča večji del zgodbe, umetniška dela pa le barve, ki zapolnjujejo prazen prostor? In koliko tistih razstav, ki govorijo o stvareh, ki so tako samoumeven del vsakdana, da postanejo prozorne in zato neopažene? Delo Andreja Škufce je eno in obenem drugo.

Sebastian Krawczyk