Adrijan Praznik: Izgubljeni svet

23 December 2014 > 23 Januar 2015 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Adrijana Praznika Izgubljeni svet, v torek, 23. decembra 2014, ob 20.uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto.
Vabljeni tudi na javno vodstvo po razstavi, v četrtek, 22. januarja, ob 18.00. Vodita Adrijan Praznik in Jadranka Plut.

Razstava Izgubljeni svet (The Lost World), umetnika mlajše generacije, Adrijana Praznika, v galeriji Alkatraz je sestavljena iz serije novejših slik in skuša gledalca popeljati v konkretno vizualno izkušnjo. V nas vzbuja občutek občudovanja, spoštovanja in strahu, kar doseže z pravšnjo mero vizualnih eksperimentov, ki temeljijo na manipulaciji sodobne tehnologije in materialov, ki jih slikar uporablja z odslikavanjem podob na platno na nepredvidljiv način.

Izgubljeni svet oz. The Lost World, lahko beremo dobesedno kot svet, ki ga ni več moč najti, kot svet, ki preneha obstajati. Kljub zazrtosti v preteklost gre za naslov, ki v sebi nosi razmišljanje o prihodnosti. Z vsakim novim “velikim” izumom se svet spremeni do te mere, da ga ni več moč misliti s pretekle pozicije. Pogosto pozabljamo, da živimo v svetovih, ki jih ne naseljujemo le fizično, ampak nam fizični sprožilci omogočajo, da miselno vstopamo vanje. Povprečen sodobni človek tako ogromno časa preživi fizično skoraj povsem neaktivno, ob miselnih vstopih v svetove, ki jih odpirajo knjige, stripi, televizija in raznovrstne vsebine, ki jih črpamo vase prek računalnikov (na primer rekordna števila ogledov glasbenih videov na youtubu in – če za trenutek pozabimo na njihovo zvočno plat – koliko bizarne ikonografije in vizualij na tak način nezavedno vsrkavamo vase). Fragmenti teh vsebin so ujeti na platnih Adrijana Praznika. Ti svetovi, ki jih doživljamo, so nedvomno povezani z vmesniki, saj sveta ne gledamo le skozi svoje oči. Naš pogled je vanj pogosteje uprt skozi pravokotno oblikovanih ekranov, zaslonov, ki so postali stalnica našega vsakdana. Tudi slika je medij, ki nas popelje v neko drugo dimenzijo, česar se umetnik nedvomno zaveda.

V središču platen, v nadnaravni velikosti, kot ikone stojijo filmski protagonisti, postavljene_i v retrofuturističen ambient, ki poleg vizualne popolnosti, prek razporeditve na slikarskem platnu, odslikavajo refleksijo prostora in časa. Slike so naracije same po sebi, kot zamrznjeni filmski kadri iz znanstvenofantastičnih svetov. Tako kot Stanley Kubrick v svoji vesoljski Odiseji, Praznik odpira vprašanja človeške evolucije v sorazmerju s tehnologijo, umetno inteligenco in možnostmi zunajzemeljskega življenja. Podobe, ki jih najdemo na slikah, kažejo 'obsedenost' s temami, povezanimi z umetno inteligenco, umetno ustvarjenim življenjem, in odnosom med človekom in njegovimi produkti. Teh vprašanj, ki so v ospredju sodobnega sveta in hitrega napredka tehnologij, se umetnik loteva z nizanjem medijskih likov. Kubrickov Hal je bil eden prvih, širši javnosti znanih upodobitev umetne inteligence, ki se dvigne nad strogo izvrševanje ukazov, saj Hal začne sprejemati odločitve, ki nič več ne temeljijo na človekovih navodilih, temveč na osnovi lastnega premisleka. Prisotnost teh tém v popularni kulturi kaže na primarno grozo, ki izvira iz strahu, da bomo postale_i žrtve lastnega napredka tehnologije, ki se bo osvobodila človekove nadvlade. Tehnološki razvoj v smeri umetne inteligence danes omogoča lažje postavljanje medicinskih diagnoz, odkrivanje goljufij na borzi in v zavarovalništvu, bolj natančne analize človeškega genoma, razvoj robota, ki lahko človeku pomaga pri različnih opravilih,... Umetna inteligenca je sposoben sistem; programi so sedaj sicer še ozko omejeni in zmožni reševanja problemov na omejenih področjih, a vendar z napredkom tehnologije, kot nekateri znanstveniki napovedujejo, nismo več daleč od tehnološke singularnosti, kjer gre za prevlado umetne inteligence nad človeško. Uresničitev te utopične prihodnosti ni nujno temna in strah zbujajoča; s pomočjo tehnologije bo človeštvo lahko preseglo oz. do neke mere že presega svoje fizične omejenosti. Teorija tehnološke singularnosti naj bi z nastopom umetne inteligence ukinila svet, kot ga poznamo, kar se, na manj radikalni ravni, neprestano dogaja. Lahko bi tudi rekli, da živimo in mislimo povsem različne svetove, ne glede na to, da lahko opazujemo iste stvari, in ne glede na dejstvo, da se nam svet neprestano izmika, ker se čezenj neprestano “prepisujejo” njegove nove, “posodobljene” različice. Kljub izrazom, ki jih povezujemo z računalniškim svetom, pa so naše kombinacije tvorjenja pomenov in poti doumevanja, ki jih ponuja svet, veliko bolj raznolike, kot bi jih – vsaj do sedaj – lahko predvidel in sproduciral računalnik.

Slikarski svet Adrijana Praznika je poln ambivalentnih podob in objektov, ki v nas zbudijo določen čustven odziv. Percepcija realnosti je posredovana s podobo na ekranu skupaj z množično produkcijo podob, ki se formalizira v remediaciji vizualnega. Slika ni več ločena od svojega konteksta vizualnosti, in ni, tako kot v modernizmu, neodvisna in vase zaprta entiteta. Soočeni smo z rekontekstualizacijo umetniškega gradiva oz. podob iz množičnih medijev in kulturnih industrij.

Formalni elementi na sliki se vežejo na slikovni nosilec v številnih pomenih. Podoba je neposredno povezana in pogojena z medijskimi podobami, ki so tesno prepletene z individualno izkušnjo posameznice_ka. Adrijan Praznik se zaveda pasti prepletenosti in pogojenosti lastnega videnja sveta z medijskim, s spretno analizo in razkritjem strategij ter tehnik vizualnosti pa odpira možnosti umetniške refleksije.

Pri Adrijanu Prazniku in njegovem slikarstvu je zaznati nekakšno nadaljevanje in nadgradnjo linije umetnikov druge polovice devetdesetih let prejšnjega stoletja, kjer je izrazito prisotna nova vloga medijskega podobja v slikah. Umetnik uporablja dovršenost slikarske tehnike, uravnoteženost objektov na platnu, globinsko ostrino, s katero upodablja prostor, da ta lahko zadiha, vedno je vsak element prav tam, kjer z vidika pravila mora biti, tako kot v filmskem prostoru.

Slikarstvo Adrijana Praznika je odprto do sodobne vizualne kulture, vzpostavlja osebne, sveže vsebinske in formalne možnosti realizacije, ki se neposredno dotikajo družbeno aktualnih tem in reflektirajo pozicijo posameznika v sodobnosti. Slike odpirajo obsežno področje vizualnih sporočil, kjer je slikovno polje, kot zaključena entiteta, prepleteno s podobami iz popularne kulture ter tako na novo opredeljuje naš odnos do vizualnosti.

Anabel Karolyn Černohorski in Jadranka Plut

Adrijan Praznik je bil rojen leta 1988 v Ljubljani. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Za svoje študijske uspehe je prejel štipendijo za nadarjene Mestne občine Ljubljana ter nagrado Akademije za likovno umetnost in oblikovanje za posebne dosežke na področju slikarstva (2012). Svoja dela je predstavil na številnih skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. Objavljal je v časopisu Tribuna, revijah Stripburger in Fotografija, glasilu Praznine ter Likovnih besedah. Oktobra 2013 je bil na umetniški rezidenci v Rigi, Latviji. Kot umetnik deluje v zelo širokem polju vizualne in likovne umetnosti s poudarkom na slikarski praksi. V letu 2014 se je predstavil z samostojno razstavo Na naslednji postaji izstopim v Kinu Šiška. Prav tako je skupaj z Evo Lucijo Kozak in dr. Petjo Grafenauer pripravil samostojno razstavo Neujemanja, ki sta bili na ogled v Galeriji Equrna v Ljubljani in UGM studiu v Mariboru. Za prihodnje leto pripravlja razstavo v sklopu Svetlobne gverile. Živi in dela v Ljubljani.