Galerija je odprta:
Ponedeljek - četrtek:
11.00-15.00
in 16.00-20.00
Petek:
15.00-23.00




Meta Kastelic: Nahrani otroka

24 Oktober 2014 > 14 November 2014 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave akademske kiparke Mete Kastelic, Nahrani otroka, v petek, 24. oktobra 2014, ob 20. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto.
Vabljeni tudi na javno vodstvo po razstavi, v četrtek, 13. novembra, ob 18. uri. Po razstavi vodi umetnica. Ob razstavi bo v kratkem izšel katalog v produkciji KUD Mreža/Galerije Alkatraz.

Svet je to, kar zaznavamo

Meta Kastelic spada v generacijo ustvarjalk, ki je izoblikovala različne pristope in poetike ter kiparstvo pojmuje kot širok medij, skozi katerega se zrcalijo sodobni pristopi na vsebinski ali na medijski ravni. Kot kiparka poleg oblikovanja v klasičnem kiparskem mediju z materiali kot so bron, železo, les, kamen, sladkor in blago, svoje projekte povezuje z drugimi mediji, na primer z videom, zvokom, sliko in performansom. Umetnica ima močan občutek za material; gnete glino, šiva blago, obdeluje les, vari in krivi železo. V njene projekte so vedno vpeti konkretni objekti, glavni poudarek je na taktilnosti. Sama pravi: „Še vedno mislim, da je v kiparstvu dotik, gnetenje, božanje … nekakšna nit, ki vse, kar ustvarim, povezuje, pa četudi je v instalaciji prisoten video, ki se ga ne da prijeti, ga pa zato začutimo in ta dotik vzpostavimo preko oči.“(1)
Meta Kastelic je razmeroma hitro razvila svoj kiparski slog, s katerim je skušala iznajti najustreznejši, predvsem pa svež izraz za posredovanje vsebine. Njeno kiparsko snovanje izhaja iz notranjih izkustvenih vzgibov, ki posredno srkajo materiale iz družbenega impulza zunanjega sveta, v katerem subjekt igra vlogo ujetnika. Pomembno vlogo igra teža osebne izkušnje, ki je pred kolektivno zaznavo sodobnosti. Njeni kipi so prevodniki notranje aspiracije, stanja in spoznanja ter sproščanja najgloblje ukoreninjenih občutij. V svojih delih umetnica poudarja vznemirjenost in ujetost, občasno tudi dramatične življenjske izkušnje, in s tem ohranja doživljajsko vzporednost z našim življenjem.„Svet ni to, kar mislim, ampak to, kar vidim, sprejemam ga … Ali drugače rečeno: zaznava ni znanost o svetu, niti ni akt ali premišljeno zavzemanje položaja, ampak je temelj, iz katerega izhajajo vsi akti, ki jo predpostavljajo. Svet ni objekt, katerega tvorni zakon bi si lahko lastil, ampak je naravno okolje vseh mojih misli in vseh mojih izrecnih zaznav,“(2) je misel, ki se sklada z razmišljanjem umetnice. Pri svojem kiparskem izražanju se ne umika v absolutno subjektivnost, saj se zaveda, da kot subjekti nismo izven prostora in časa, temveč bivamo v določenem zgodovinskem okviru. Njeno kiparstvo ni distancirano od sveta, ampak spreminja videnje sveta. Stvari preprosto vidi drugače, zato ustvarja lastno resnico, ki je utemeljena na pred-eksistirajočem čutenju.
Že med študijskimi leti jo je zanimalo polje čutnega v kiparstvu. Linijo čutnega kiparstva, ki jo razvija, bi lahko navezali na pojem 'čutni inkarnat', s katerim je Andrej Medved poimenoval kiparsko produkcijo osemdesetih let, povezano s kiparjema Jakovom Brdarjem in Mirsadom Begićem ter kiparko Dubo Sambolec. Kasteličeva se motivno ne vrača v svet arhetipskih oblik, kar je bilo značilno za omenjena kiparja in kiparko iz osemdesetih, njene podobe so vzete iz narativnosti vsakdanjega življenja, povezuje pa jih predvsem skupno čutenje. Poudarek je na čutnosti in haptičnosti same vsebine in razmerij, ki se vzpostavljajo med kipom, njegovim okoljem in gledalcem/gledalko. Kasteličeva, tako kot nekateri kiparji/kiparke generacije osemdesetih, razvija idejo senzibilnosti in v svojih delih govori o intenzivni izkušnji telesnosti, o želji po dotiku in o prepovedi tega dotika. Njena dela gradijo dialog z gledalcem; različni materiali, načini obdelave del ter kipi kot celota delujejo in sodelujejo s prostorom in nato nagovarjajo publiko. Kiparski poudarki Mete Kastelic gredo v smer izoblikovanja osebnih smernic, ki so nastale s sintezo in parafrazo različnih formalnih virov. Njene podobe črpajo iz arhiva zgodovine kiparstva, s sestavljanjem teh pa umetnica ustvarja nove pomenske strukture.
V svojem magistrskem delu je izpostavila nekaj umetnikov, ki jo navdihujejo; skozi njihove umetniške prakse lahko prepoznamo sorodnosti z njenimi deli. Brazilski umetnik Ernesto Neto je znan po svojih čutnih instalacijah, v katerih gledalec interaktivno vstopa v svet multisenzoričnih objektov, ki vzdramijo vsa čutila. Blizu ji je tudi ustvarjalni svet angleškega slikarja Richarda Longa, čarobni svet vizualne umetnice Ann Hamilton in barvni svet kiparke Niki de Saint Phalle. Prostorske slike umetniškega dvojca pod imenom Veš slikar svoj dolg (V.S.S.D.) so se je dotaknile s svojimi rahločutnimi, introspektivnimi instalacijami. Njeno kiparsko raziskovanje črpa iz bogate zgodovinske zakladnice kiparstva, a le kot navdih, kajti kot kiparka je zelo hitro odkrila svoj umetniški interes in zanj skušala iznajti najustreznejši svež izraz. Iz zelo subjektivnih, čutnih kiparskih del so se počasi začele v njenih podobah zrcaliti družbenokritične teme in impulzi notranje spremljave stanj, racionalnih zaznav prostora in časa ter hitrosti urbanega utripa in dražljajev, ki medsebojno prepredeni strukturirajo sodobni eksistencialni ritem.
K temu je prispevalo tudi dejstvo, da umetnica že osem let ustvarja znotraj Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto. Atelje, ki ga je leta 2006 dobila na javnem razpisu v stavbi Garaže, zaradi hudih poškodb ni imel niti vseh sten, zato je bila že na začetku svojega delovanja na Metelkovi postavljena v vlogo gradbinke. S trdim fizičnim delom si je priborila prostor, namenjen ustvarjanju, podobno kot generacija prvoborcev po zasedbi Metelkove. Borba za prostor, ki jo ponavadi razumemo kot del boja proti družbeni ureditvi, se na Metelkovi začne z bitko proti vremenu.
Za Meto Kastelic so izzivi, s katerimi je soočen umetnik/umetnica na Metelkovi (kot je gradnja lastnega ateljeja), nekoliko bolj domači. Njene umetnine pogosto nastanejo s pomočjo težkega fizičnega dela, ki je postalo nekakšen njen zaščitni znak. Zato je še toliko bolj zanimivo videti kontrast med načinom nastajanja njenih del in vsebino, ki jo skrivajo. Umetnica uporablja tradicionalne kiparske tehnike; večkrat začne z obdelovanjem težkih kosov trdega lesa ali drugega kiparskega materiala, vendar v naslednjih fazah sledi delo, za katerega dobi navdih drugje. Ta navdih pride iz slikarskega sveta (uporaba barv in barvnih kontrastov) ali vsakdanjega življenja (uporaba materialov kot sta sladkor in voda). S pomočjo svojih del večkrat govori o občutkih, ki jih prinašajo barve, o zaznavah, ki jih komunicirajo čutila in o dojemanju širših socialnih fenomenov skozi lastna čustva. Temi, ki sta jo zanimali še posebej na začetku njenega ustvarjanja, sta bili prenasičenost z vsakdanjimi opravili in vprašanje človeške sreče. Zdi se, da njeno videnje temelji na preprosti predstavi sveta kot prostora, ki ga urejajo jasna moralna načela, lepota in čustva, ki so lahko smerokaz za dileme današnjega časa.
Zanimivo je spremljati premik, ki je nastal med njenim 'domovanjem' na Metelkovi. V preteklosti se je osredotočala na svet čustev kot odgovor na dogajanje okoli sebe. V zadnjih letih so v njenem ustvarjanju v ospredje prišli problemi kot so socialne neenakosti in socialna kriza v slovenski družbi, koruptivnost politikov in na splošno slab položaj posameznika. Njeno delo lahko razumemo kot osebno reakcijo na spremembe v družbi oziroma na nepravilnosti, ki jih na lastni koži izkusi 'mali človek'. To je očitno pri delu Pahnjeni v ... (2012), kjer je simbolična figura pomenljivo obrnjena navzdol, kot da bi drvela v prepad. Umetničino željo po spremembi pooseblja mačka v delu z naslovom Lovilec zla (2011), ki poseduje magično sposobnost, da z uročljivim pogledom v trenutku spremeni stanje duha v družbi. Umetnica priznava, da so njen kritični pogled vzbudili spremenjeni življenjski pogoji, nezanemarljivo vlogo pri tem pa je imelo tudi okolje, v katerem deluje.
Meta Kastelic je namreč metelkovska umetnica. Ni zares pomembno, da v svoji ustvarjalni praksi ne uporablja tehnike reciklaže, kot to počne veliko tukajšnjih ustvarjalcev, ali da ji je estetika undergrounda tuja. Vprašanje 'metelkovske umetnosti' oziroma vprašanje, ali ta zares obstaja, zaenkrat ni našlo prepričljivega odgovora. Nedvomno pa se ta izraz ne navezuje le na estetski vidik, temveč tudi na skupne vrednote prostora. Meta Kastelic, ki pri svojemu delu redno sodeluje z drugimi po načelu izmenjave veščin 'Do-It-With-Others', v pogovorih omenja 'žensko jezo' in socialni čut kot eno gonilnih sil njenega ustvarjanja, kar kaže na njeno zavezanost etosu Metelkove.
Tako kot med diplomskim in magistrskim študijem, ki ga je leta 2013 zaključila na ALUO v Ljubljani, se Meta Kastelic v svojem delu posveča predvsem raziskovanju čutnega v kiparstvu. Čutno pri njej vedno pride v velikih fizičnih dimenzijah. Njeni deli kot sta Dejte mi mir! (2009) in Na dnu (2007) sta dve izmed del, ki imata zelo poudarjeno čutno komponento. Instalacija Dejte mi mir! je odgovor na preobremenjenost čutil, ki je posledica stresa današnjega načina življenja. Instalacijo sestavljajo s stropa viseči prozorni elementi iz pleksi stekla, reflektor modre barve, triptih Modra slika z zlato črto (2009), zvok, sestavljen iz petja kitov in refrena pesmi Another Brick in the Wall Pink Floydov, in velika modra blazina, v katero se gledalec/gledalka oziroma uporabnik/uporabnica pogrezne. Zlitje vseh elementov pa nudi pravi antistresni program sproščujočih mehkih in božajočih občutij v modrini sanjskega sveta. Pri instalaciji Na dnu je avtorica za prebujanje čustvene reakcije gledalcev in gledalk uporabila zvok. Zvok je del videa Help (2007) in je montaža pesmi Help, skupine The Beatles, pomešane s posnetki bitja srca, ki ga lahko slišimo v trenutkih, ko nas preveva tesnoba. Ravno o tem govori umetniško delo, ki je avtobiografsko. Jadranka Ljubičič (3) je ob študentski razstavi Četrti v galeriji Kresija (4) leta 2007 o figuri, ki je težišče večmedijske instalacije, zapisala, da simbolizira Meduzo, mitološko pošast, ki v kamen spremeni vsakogar, ki si jo drzne pogledati. Na postelji ležeča figura z glavo iz žgane gline v tehniki rakú in mogočnimi belimi lovkami, ki se raztezajo iz njenega trupa, v svojem mirovanju resnično vzbuja občutek strahospoštovanja. Mirovanje ležeče 'pošasti', ki je sama okamnela v pogledu na projekcijo videa nad njo, govori o obupu in tesnobi, povezanima z nezmožnostjo premikanja, ki jo je doživela umetnica po nesreči. Dlje časa je z zlomljeno hrbtenico nepremično ležala v bolniški postelji, njen fokus pa je bil lahko usmerjen le na rdeči gumb, pritisk katerega je priklical medicinsko sestro oziroma analgetike. Tako tudi nepremična figura okameneva v pogledu na video z rdečim gumbom iz bolnišnice.
Meta Kastelic je za diplomsko delo na oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani leta 2008 prejela študentsko Prešernovo nagrado. Diplomsko delo vključuje štiri metre dolgo, dober meter in pol široko ter slaba dva metra visoko instalacijo Preveč! (2007), ki je eno izmed razstavljenih del na njeni pregledni razstavi v Galeriji Alkatraz. Sijoče rumena, iz jeklene konstrukcije sestavljena in v aluminijaste plošče oblečena 'podmornica', v notranjosti predvaja video, ki se vrti v zanki. Povod za nastanek umetniškega dela je bila melodija popevke skupine The Beatles, Yellow Submarine, ki se je priplazila v avtoričino zavest in tam odzvanjala še dolgo časa. V nasprotju z občutki, ki jih sproža romantična idilika skupnega življenja pod sončnim nebom in med zelenimi valovi v popevki, je avtoričina verzija zabavna in čudovita le od zunaj. Majhnost prostora znotraj podmornice namreč sproža občutke nelagodja. Video, ki prikazuje proti vodni gladini bežeče mehurčke, in v zvončkljanje spremenjeni refren omenjene popevke, pomešan s kričanjem ljudi, še dodatno potencirata občutke utesnjenosti. Delo govori o življenjskih vzponih in padcih v katere smo ujeti, ker nimamo volje, energije in sredstev, da bi prekinili začarani krog in iz njega izstopili. Tako se prepuščamo toku, ki nas vodi enkrat globlje, drugič bližje gladini, kot v podmornici.
V času magistrskega študija je Meta Kastelic sodelovala tudi na natečaju za ureditev Trga v Mozirju in njen predlog za postavitev kipa si je delil prvo mesto. Leta 2012 je dobila in izvedla pomembno naročilo za postavitev kipa v javnem prostoru. Doprsna figura Adolfa Jenka je postavljena v središču Ljubljane, pred stavbo Kazine na Kongresnem trgu. Po anonimnem ocenjevanju del pa je na 16. slovenski kiparski razstavi Zavoda za kiparstvo leta 2012 po izboru strokovne komisije (dr. Petja Grafenauer, podžupan MOL prof. Janez Koželj, direktor MGML Blaž Peršin, Lena Jevnik z oddelka za kulturo MOL in mag. Zora Stančič), prejela prvo nagrado za delo Pahnjeni v ... (2012), ki je del njenega magistrskega opusa. Ob lestvi toplo rjave barve je na glavo postavljena skrčena, modro obarvana, lesena človeška figura. Zdi se, da je ravnokar priletela na trda tla, ki so ji popolnoma zmečkala glavo. Skrčeno telo kot da je premrlo in otrplo od groze, kar poudari hladna modra barva, ki se je v umetnosti že od nekdaj uporabljala za prikaz smrti oz. minevanja. Instalacija kaže brezizhodnost položaja posameznika in posameznice v današnji družbi, kjer zaposlitev in izobrazba komajda omogočata preživetje, kaj šele napredovanje po družbeni lestvici, neoliberalizem pa nezadržno požira pravice, pridobljene v času socializma. V zvezi s kipom je glede splošnih razmer v kulturi za revijo Mladina avtorica povedala: „Če bi povzela svoje trenutno stanje, bi bil kip, ki naj bi govoril o malem človeku v naši družbi, ki drvi navzdol, kar avtoportret.“ (5) Instalacija Leteti ali (ob)ležati (2013), je po vsebini nekakšna predstopnja prejšnje. To je figura s krili iz stekla, ki izgleda kot izklesan poldragi kamen, deloma še ujet v nosilno kamnino, obdajajo pa ga printi na cerado in video Angel (2005). Kip ima eno krilo polomljeno in z nitjo zvezano z drugim, a ne glede na to je v položaju priprave na polet, kar kaže interes za borbo za preživetje, pa čeprav je ta že na pol izgubljena.
V zadnjem obdobju se torej umetnica ukvarja predvsem s projekti, ki so družbenokritični in govorijo o položaju ljudi in o etičnih vrednotah naše družbe, a vseeno se čutnemu v svojih delih ne odreka. Takšno je tudi delo Sladkorni grad (2010), ki se situacije loteva z drugega zornega kota. Instalacija komentira pohlep in grabežljivo kopičenje materialnih dobrin, ki ne pomenijo nič v primerjavi z zdravjem, dobrim počutjem in srečo. Čudovit grad, zgrajen iz kock belega sladkorja s strehami iz želatine, ima v ozadju projekcijo nekega trenutka sreče iz življenja otroka, nanj pa kaplja voda, ki ga načenja, kot zob časa načenja vse, kar je minljivo.
Najnovejše delo z naslovom Nahrani otroka (2014) je kip nosečnice iz temne gline, za katerim se predvaja temačen video v vetru plapolajočih senc državnih zastav, prepletenih s posnetkom dojenčka in z bučanjem Ljubljanice pod Tromostovjem v ozadju. Govori o tem, kako težko je poskrbeti za svojega otroka fizično in duševno v časih, ko še sam zase ne moreš. Je razmislek o lastnem umetničinem življenju in o težavah s katerimi se srečujejo starši pri vzgoji otroka. Pregledna razstava v Galeriji Alkatraz, ki nosi naslov po tem najnovejšem delu, vzpostavlja Meto Kastelic kot rahločutno kiparko, ki se loteva tem skozi refleksijo lastnega položaja in izkustev v socialnem in družbenem miljeju.

Ana Grobler, Sebastian Krawczyk, Jadranka Plut


Meta Kastelic - rojena v Ljubljani, leta 1962. Diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V svojem delu se pretežno posveča raziskovanju čutnega v kiparstvu, kot je tudi naslov njenega magistrskega študija, ki ga je 2013 zaključila na ALUO v Ljubljani. V zadnjem obdobju se ukvarja predvsem s projekti, ki so družbeno kritični in govorijo o položaju malega človeka in o etičnih vrednotah naše družbe.
Za svoje diplomsko delo je leta 2007 prejela študentsko Prešernovo nagrado. V času magistrskega študija je sodelovala na natečaju za ureditev Trga v Mozirju. Predlog za postavitev kipa si je delil prvo mesto.

Leta 2012 je dobila in izvedla pomembno naročilo za postavitev kipa, doprsne figure Adolfa Jenka, v javnem prostoru. Postavitev je v središču Ljubljane, pred stavbo Kazine na Kongresnem trgu. Na 16. slovenska kiparska razstava Zavoda za kiparstvo (2012) je prejela prvo nagrado.V Pionirskem domu je več let poučevala kiparstvo mladostnike in odrasle, sedaj pa vodi svojo slikarsko- kiparsko šolo. Ustvarja v Ljubljani, kjer ima v AKC  Metelkova mesto tudi atelje. Sodelovala je na več skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini.


(1) Meta Kastelic, Čutno v kiparstvu: diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Ljubljana, 2008, str. 6

(2)M. Merleau-Ponty, Fenomenologija zaznave, Študentska založba, Ljubljana,  2006, str.12

(3)Sedaj Jadranka Plut.

(4)Maja Smrekar, Art_Area: 87, Radio Študent, na: http://old.radiostudent.si/article.php?sid=11360&newlang=english, 14. 3. 2007

(5)Petja Grafenauer, Kulturniki v krizi. Kako v resnici živijo slovenski umetniki in kulturniki? Obetaven umetnik za preživetje dela na gradbišču, prevajalec za kulturo dela zastonj, kustos in kritik pa resno razmišlja o menjavi poklica, Mladina, na: http://www.mladina.si/117213/kulturniki-v-krizi/, 26.10. 2012









Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Otvoritev razstave Mete Kastelic Nahrani otroka Meta Kastelic, Nahrani otroka, 2014 Meta Kastelic, Pahnjeni v..., 2012