Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
ponedeljek - petek:12.00 - 18.00
20 Maj 2014 > 06 Junij 2014 Vljudno vabljeni na otvoritev razstave Eve Lucije Kozak, z naslovom (Ne)preizkušeno, v torek, 20. maja, ob 20. uri, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto.
Akademska slikarka Eva Lucija Kozak je v Galeriji Alkatraz svoje slike, kolaže in objekte povezala v instalacijo, ki prežema ves razstavni prostor galerije. Struktura instalacije omejuje dostop do umetniških del. Pogled nanje je omogočen le določenemu številu obiskovalcev oz. obiskovalk naenkrat in le iz točk zrenja, ki jih je avtorica določila sama.
Eva Lucija Kozak se v svojih delih ukvarja z urbanim svetom, ki nas obdaja, in našo percepcijo le-tega. Fotokolaži in akrilne slike velikih formatov vsebujejo podobe potrošniške sodobnosti in rišejo situacije, ki iz nje izhajajo. Živahna barvitost človeških figur, živali in predmetov, sestavljenih iz fotografij časopisov, spleta in reklamnih materialov, podkrepljena z močnimi barvnimi kontrasti, orisuje iluzijo osebne izpolnjenosti in glamurja vsakdana potrošniške družbe. Mestoma dela dopolnjujejo tudi napisi, ki s svojo vsebino precej očitno karikirajo navidezno popolnost subjekta. Natrpanost slikarskega polja s postavami, predmeti, simboli in živimi barvami, ta umetničin fizičen in vsebinski horror vacui, izvrstno povzame smernice življenja v kapitalistični potrošniški družbi današnjega dne. Vizualno privlačne in premišljeno usklajene barvne kompozicije govorijo o prenasičenosti ponudbe in o možnostih, ki se nam ponujajo, vsebina pa govori o absurdnosti nastale situacije. Na umetničinih slikah so otroci na vrvicah, socializacija zarodkov, sadeži v obliki sedežnih vreč, otroci, ki se jim je svet domišljije umetno zožil, napihljivi otroci-lutke, priročniki za medsebojne odnose med izložbenima lutkama, resnični svet, prepleten z elementi virtualnega, in sorodne podobe. Vse ponazarjajo prenasičenost iluzornih možnosti izbir in shizofrenost sodobne družbe kot njihovo posledico.
Umetnica opaža, da je prepričanje, da je vse možno, postalo tako trdno, da se ljudje bojijo nasprotnega, zato se izogibajo dokončnih odločitev in si s tem navidezno ohranjajo odprte možnosti. Vse odločitve pa se prelagajo v nedoločeno prihodnost. Različni življenjski slogi, ustvarjanje družine, otroci, kariera, partnerske zveze, denar in izobrazba so po avtoričinem mnenju postali kot objekti v izložbi, njihova cena pa je izločitev drugih možnosti. Figure v njenih umetniških delih so prav tako le sijoči predmeti v izložbi, odtujene od sebe in drugih. To niso subjekti s svojo voljo, temveč pasivni uporabniki-objekti vsega, kar pride mimo.
Ustvarjanje Eve Lucije Kozak je kot komentar k prepoznavanju socialnih pojavov, potenciran in strnjeno povzet v posameznem umetniškem delu. Zaradi svoje heterogene in razpršene narave ostaja odprt za interpretacije in od gledalca oz. gledalke zahteva, da se vanj poglobi in dešifrira vse pomene videnega, ki je polno simbolov, znakov, namigov, zgodb iz zgodovine slikarstva in znanosti, popularne kulture in mitologij. Tudi če obstaja možnost, da se gledalci le površinsko dotaknejo vsebine del, kot vodilo ostajajo njihovi pomenljivi naslovi, ki usmerjajo in poudarjajo avtoričino izjavo. Ta je nujni razmislek o sodobnem času, ki mu vladajo odtujenost, popredmetenje odnosov, komercializacija, absurdnost in globoko vsidrani občutki nezadostnosti, nesposobnosti in razdrobljenosti ter predstava, da se z denarjem lahko kupi vse.
Tema njenih del je pogosto vsebinsko povezana z otroki, saj njihov svet plastično ponazarja družbena razmerja, z njihovo vzgojo pa se začne razvijanje slabih oz. dobrih rešitev na področju družbenih odnosov in vedenj. Rojstvo je v tem smislu prelomna točka, umetnica pa jo prevprašuje z raziskovanjem pojma nadomestnega materinstva, možnostmi alternativne proizvodnje dojenčkov, izposoje otrok, genskega inženirstva in kloniranja, dotakne pa se tudi prehajanja bioloških in spolnih vlog med spoloma ob nosečnosti in pri vzgoji. Eva Lucija Kozak v svojih delih gledalca in gledalko obsipava s podobami in informacijami na način, kot sta ga vajena iz vsakodnevnega življenja. Tu pa se podobnost ustavi, saj so elementi njenih podob kolažirani v kompleksno zgodbo s povsem drugo vsebino. Avtorica želi pokazati, kako so možnosti, ki so nedolgo tega veljale za neverjetne in uresničljive le v okviru znanstveno fantastične fikcije, v sodobnosti postale resničnost. Poudarja, da bo za nekatere stvari, ki jih danes omogočajo znanost, tehnologija in umetnost, šele v prihodnosti jasno, ali so vplivale na dobrobit družbe ali ne.
Ko avtorica svoja dela vplete v instalacijo, ki prežema ves razstavni prostor, predstavitvi doda še eno dimenzijo. Poleg tega da branja niso univerzalna, ker so dela interpretativno odprta in vsebinsko zapletena, gledalcu in gledalki določi še odmik od umetniških del. Pri postavitvi ne gre toliko za učinek nedostopnosti, ki naj bi večala zanimanje, kot za to, da gledalce in gledalke postavlja na mesto, s katerega lahko z distanco zrejo in fragmentiranost v delih po premisleku zlijejo v eno podobo. Eva Lucija Kozak s tem nudi možnost, da barvno in objektno fragmentiranost njenih del, ki ponazarjajo sodobno razdrobljenost subjekta, zaznamo kot od nas ločeno celoto in se od nje vsaj za trenutek odtujimo in o njej v miru razmislimo.
Ana Grobler
