Odpiralni čas:
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
ponedeljek - petek:11.00 - 19.00
10 Junij 2014 > 27 Junij 2014 Vljudno vabljeni na otvoritev in javno vodstvo po razstavi Patricije Stepanović Interzone, v torek, 10. junija, ob 20.00, v Galerijo Alkatraz, AKC Metelkova mesto. Razstava je del festivala Fotonični trenutki - Mesec fotografije, ki ga organizira Galerija Photon.
Domača javnost ni imela veliko možnosti, da se seznani z delom Patricije Stepanović. V Sloveniji je namreč razstavljala samo enkrat. Lani je v keramični delavnici, vaškem muzeju in galeriji Laze pri Logatcu predstavila svoje fotografije. Možnosti za umetniški razvoj je že zelo zgodaj šla iskati v London, kjer je lani dokončala študij umetniške fotografije na London Metropolitan University. Trenutno živi in ustvarja v Göteborgu, na Švedskem.
Osnovni vir navdiha umetnice prihaja iz nadrealizma v 20. in 30. letih 20. stoletja in njegovega zanimanja za umetniške postopke dekonstrukcije razumevanja zakoreninjenih pojmov, kot sta lepota in estetika, iskanja nenavadnih povezav, odkrivanja tujih kultur in načinov izražanja. Če umetničino iskanje lepote postavimo ob bok sodobnemu širše družbenemu razumevanju ideala lepote, dobimo močan kontrast. Za avtorico izzivalni polgoli fotomodeli iz oglasov v stalni službi prodaje izdelkov niso lepota, ki jo zanima, ampak nekaj vsakdanjega in dolgočasnega. Gole moške in ženske modele v svojih fotografijah raje prikaže na diametralno nasproten način; uporablja analogno fotografijo, z nadrealističnimi postopki pa vsakdanje situacije naredi bolj kompleksne in zanimive. Umetnica s postavljanjem navadnega v nov, presenetljiv kontekst, prikazuje svet svojih doživetij, kjer so podobe vsakdanjega življenja le izhodišče za lastna raziskovanja, ki niso vezana na čas in prostor. Svojim delom vdihne okus po brezčasnosti tudi tako, da v objektiv ne lovi predmetov, ki bi spominjali na današnji čas; tudi zato so njeni modeli večinoma goli. Fotografije Patricije Stepanović nakazujejo, da je lepota oz. njeno prevpraševanje še vedno aktualna umetniška tema. V njenem umetniškem ustvarjanju pa je pravzaprav osnovna kategorija, ki jo uporablja za raziskovanje sveta.
Na črno-belih fotografijah v ospredju vidimo naravo; vodo, veter, drevesa, travo, liste, skale. Veter piha, voda teče, pokrajina se zaradi močno poudarjenega kontrasta med svetlobo in temo potaplja v megli. Prizori, ki jih vidimo niso nič nenavadnega za srednjeevropsko prehodno klimatsko območje, vendar to ni tista udomačena narava, ki prinaša počitek ali olajšanje. Njena podoba včasih vzvalovi na odsevu vode, vedno pa nas pospremi v vmesni čas in prostor, kjer so obrisi znani, domišljijska vsebina pa se nam umika in vceplja občutek tujosti. Sledimo občutkom, ki vsakdan v naravi prikazujejo kot širen in neprijazen čas in prostor, ki je, paradoksalno, klavstrofobičen. Zato ne preseneča, da je edina oseba, ki je prisotna na fotografijah, gola ženska, ki ne išče stika z gledalcem, niti se ne nastavlja njegovim pogledom, ampak živi svoje skrivnostno življenje usmerjeno nekam drugam in je pravzaprav le še en element odtujene narave.
Telo je na fotografijah Patricije Stepanović večkrat razčlenjeno. S tem posegom mu avtorica odvzame običajne kontekste, ki jih nalaga kultura, da bi se na ta način osredotočila na njegov čisto estetski učinek. Ta postopek fetišizacije, kot jo razume avtorica, je hvalnica drugačnosti, orodje, ki na način podoben mikroskopiranju, omogoča prepoznavanje subjektivne lepote, ki bo rešila svet (F. Dostojevski). Zdi se, da avtorica ne išče le lepote telesa, temveč s tem, ko telesa vplete v pokrajino kot da bi bile njen neločljivi del, vsebini doda iskanje lepote podobe. Lepota, kot jo prikazuje avtorica, pa je, čeprav poetična, rahlo srhljiva in nedostopna. Estetika Patricije Stepanović ima eksistencialen prizvok: iskanje smisla v soočenju s tujim svetom vodi v smer logike iracionalnega in mističnega brez dodanih smislov, razen morda tistih, ki nastajajo iz subjektivnih vzgibov in so namenjeni označevanju sebe. Tudi v smislu procesa nastajanja fotografij, so napake vrsta avtoričinega podpisa; praske na negativih, manipulacija kemikalij pri razvijanju negativov in druge hotene ali nehotene intervencije so tam namenoma.
Nasproti omenjenim fotografijam so postavljeni tudi foto kolaži avtorice. V seriji so si sledi povsem jasne: podoba mladih žensk z lončnico, oknom iz vlaka ali propelerjem letala namesto obraza, moški iz črno-bele fotografije (s torzom nekega drugega moškega iz barvne fotografije), ki ga zagledamo med vožnjo na vozičku, in mnoge druge nenavadne kombinacije. To združevanje raznoroznih podob oz. objektov kaže na intenzivno željo po hkratni eksistenci v dveh različnih svetovih, govori o njunem združevanju ali vsaj iskanju njunega preseka in neizogibnem zdrsu v vmesno polje (1), vmesne svetove, kjer se družbeno sprejemljivi zakoni vsakdanjega logičnega sklepanja umaknejo v neko drugo perspektivo. Tam imajo napake ustvarjalni naboj in so bolj oznaka individualne aktivnosti, kot zgolj hiba v sistemu.
(1) Od tu tudi naslov razstave: Interzone, ki se nanaša na občutke klavstrofobije, paranoje, strahu pred avtoritarnim nadzorom, uporom proti družbenim normam in na občutek, da je vsakdanje življenje nočna mora, kot v romanu Williama S. Burroughs'a Goli obed. V njem je imaginarna država osnovana po mednarodni coni Tanger (obstajala od leta 1923 do 1956, danes je del Maroka).
Ana Grobler in Sebastijan Krawczyk
