Lenka Đorojević: Kocka No. 837456-9305.00

Kocka No. 837456-9305.00, obdana z grafičnimi podobami, je prostorska grafična instalacija, ki pod na videz preprosto idejo obravnave grafike kot likovne smeri odpira vpogled v bistvo in razširitev medija v času, ko sodobna umetniška praksa vedno znova razširja tradicionalne pojme likovnih zvrsti in tehnik. Umetnica Lenka Đorojević, ki končuje podiplomski študij grafike v Ljubljani, razmišlja o grafiki kot o tehniki s svojimi zakonitostmi namere in naključja, kot o manipulaciji s fizičnimi in idejnimi vsebinami, vključujoč fizični napor izdelave, hkrati pa o smislu mantre ponavljanja, razlikovanja, razgradnje, smislu originala in kopije. Skozi scensko razširitev poskuša prodreti v samo bistvo grafike, kot jo v odnosu do drugih umetniških zvrsti in pojavov doživlja sama.

Zunanjost kocke je obdana z enako uokvirjenimi slikami, izvedenimi v različnih grafičnih tehnikah (akvatinta, jedkanica, suha igla, kolagrafija, vernis mou…) in v komercialnih načinih reproduciranja (sitotisk, fotokopiranje, digitalni tisk). Posamezne grafike umetnica dopolnjuje z ready-made principi in asemblažem. Vprašanje reproduciranja in originala posredno izrazi s poseganjem v lastno multiplicirano avtorsko delo tako, da nastane kolažna fasada osebnih zgodb, nekakšnih umskih manifestov, saj je nastajanje lupine vezano tudi na časovno linijo ustvarjanja in življenja. Notranjost kocke z zvočno-svetlobnim posegom, kamor bodo obiskovalci vstopali posamezno, je nasprotje zunanjosti, je inscenirano razmišljanje o bistvu in večdimenzionalni razširitvi grafičnega medija, ki v nasprotju z zunanjim družabnim principom omogoča osamitev in razmislek.

»Raziskujem polje sodobnega izraza grafike, njegovega vpliva na razvoj sodobnih načinov percepcije, grajenja položaja posameznika v družbi po principih multiplikacije in ponavljajoče reprodukcije, različne dejavnike, ki vplivajo na vizualno percepcijo (skozi formo standardizacije formata samih del in napolnjenost zidov z njimi, ustvarjanje pogleda na hipersenzorični, prenasičeni svet vizualnih slik), kot tudi pozicijo sodobne grafike do drugih načinov umetniškega izražanja (slikarstva, kiparstva, inštalacije, gledališča).«

Skozi fascinacijo nad števili (naslov razstave, naslovi posameznih del itd.), kjer oznake ne pomenijo sistem zaporedja, vseeno pa nastopajo kot identifikatorji grafičnih izdelkov, redefinira serialnost umetniške produkcije. Umetnica poskuša razkriti, kaj sestavlja našo senzibilnost v sodobni družbi, sprašuje se o vlogi posameznika, njegovega “odtisa” v diskurzu konstantnega prepletanja kulture, umetnosti in družbe.

Je ponavljanje ustvarjanje novega ali je na nek način arhiviranje samega sebe?

Maja Antončič