Razstava Teorija torte si sposoja svoj naslov iz teorije, ki je aktualna v sodobni Ljudski republiki Kitajski. Hitra gospodarska rast Republike Kitajske ima za posledico višji življenjski standard in znatno rast nacionalnega dohodka. Seveda – enako kot v večini držav, ki so obogatele v zadnjih tridesetih letih konjunkture v gospodarstvu – je le-to imelo za posledico povečanje prepada med novopečenimi bogataši in revnimi. Ta teorija poskuša najti rešitev za to nerodno, potencialno nevarno, situacijo tako, da predlaga dva alternativna postopka. Prvi je, da se torto razdeli med državljane enakovredno. Drugi postopek, ki ga predlagajo novopečeni bogataši pa je, da se speče novo torto in na ta način proizvede več bogastva, vendar se ohrani enako proporcionalno razmerje med posameznimi koščki, v dobro bogatih, da bi s tem, po eni strani, ohranili njihovo motiviranost za nadaljnja vlaganja, po drugi strani pa motiviranost revnih, da še bolj trdo delajo, da bi se pridružili razredu bogatašev. To teorijo in obe opisani gledišči se da zlahka projecirati na globalno raven, ali dejansko, na katerokoli krizo, s katero se soočajo države v katerih konflikt med bogatimi in revnimi postaja čedalje bolj radikalen, in kjer državljani zahtevajo enakovredno razdelitev bogastva.
Torte kot pecivo, po drugi strani, so zelo prijetne za ljubitelje slaščic in predstavljajo všečno izkušnjo. Kulturno gledano, torte predstavljajo simbol radostnih priložnosti in se največkrat pripravljajo za praznovanja ob uspehih ter ob pomembnih življenjskih dogodkih. Rojstni dnevi, poroke, obletnice, napredovanja in različna skupna praznovanja so vsa polepšana s sladkimi pecivi, ki jim dajejo posebno praznično avro in občutek presežka, da bi jih s tem ločili od vsakdanjega življenja. Torte so zelo pomembne tudi kot čustvena hrana ali hrana tolažbe v trenutkih, ko nam je težko. V vsakem primeru torte pojmujemo kot posebno jed na našem jedilniku, povezujemo jih s pozitivnimi čustvi ljubezni, prijateljstva, skupnosti in uspeha.
Vprašali se boste, kje se srečajo gospodarstvo, torte in ta razstava. Srečajo se v konceptu obmetavanja s tortami (pieing) - dejanju metanja pit oziroma v tem primeru tort, v obraz osebe. Začetno komedijantska praksa v filmih v prvi polovici dvajsetega stoletja, v drugi polovici, pa je obmetavanje s tortami postalo aktivistična praksa. Kot politično dejanje se obmetavanje s tortami uporablja za sredstvo javnega norčevanja iz politikov in drugih figur oblasti. Obmetavanje s tortami si je najverjetneje izmislil Thomas King Forcade (ZDA), ustanovitelj revije High Times, ki je s pitami obmetal Otta N. Larsena, takrat predsednika Predsednikove komisije za nespodobnost in pornografijo. Potem se je obmetavanje s tortami kot dejanje aktivizma in norčevanja močno razširilo. Eden najbolj razvpitih incidentov obmetavanja s tortami v Evropi se je zgodil, ko je belgijski surrealist in anarhist s pitami obmetal Jean-Luc Godarda in Bernarda Henrya Levija.
Riiko Sakkinen in Katja Tukiainen sta spekla svoje lastne torte. Njune torte imajo določene prejemnike in dajalce. Tortna teorija, ki jo predlagata, nas popelje globoko pod prelepe dekoracije v ideologijo potrošništva in kapitalizma, subverzijo naših vsakodnevnih izdelkov in konceptov. Torte, ki nam jih ponujata, lahko razkrijejo jasna protislovja našega sveta. Ponujajo nam sarkazem, humor, revolucijo in pogubljenje. Ponujata nam torto za vsako priložnost, za katerokoli uporabo.
Kljub temu, da sta umetnica in umetnik sodelovala in izdelala umetniška dela posebej za to razstavo, je v njunih delih opazna razlika v pristopu. Riiko Sakkinen v svojih risbah intervenira v obstoječe komercialne prezentacije izdelkov v določenih deželah in jih rekontekstualizira na način, ki pokaže mednarodno, globalizirano, ideološko dimenzijo, ki se nahaja za izdelkom. Njegova intervencija predstavlja dejanje upora in satiričnega norčevanja iz sodobnih političnih in družbenih situacij. In na koncu se norčuje tudi iz nas, državljanov, ki se temu podrejamo in zavestno ignoriramo očitno ideološko dimenzijo kapitalizma. Na razstavi so njegova dela lepo uravnotežena s slikami Katje Tukiainen. Ona nam, po drugi strani, ponuja torte, ki predstavijo alternative naši obstoječi situaciji. Na njenih slikah so umetniki in filozofi, ki nam ponujajo pecivo, simbole svojega kompleksnega razmišljanja, ki dajejo znake za možne družbene spremembe. Možnosti, ki so bile dolgo omejene na umetniško in akademsko sfero, a so nedavno postale vse bolj oprijemljive za državljane, ki si prizadevajo za enakopravno in solidarno družbo. Končno je prav to sporočilo te razstave. Da bi dosegli revolucijo, korak k enakopravni in in solidarni družbi, se moramo ostro in strastno norčevati iz mimikrije sistema, da bi razkrili njegovo kruto očitnost, ter dati priložnost nekoč utopičnim idejam, ki nakazujejo možne rešitve, da spečemo torto, ki jo bomo delili enakovredno.
