Nika Autor / Asad is going home

16 December 2008 > 31 December 2008

Umetniško snovanje Nike Autor je izrazito družbeno angažirano preko svoje umetnosti avtorica reflektira jasna stališča o vsakdanjem življenju v urbanem evropskem okolju. Iz našega vsakdana, ki nam je tako samoumeven, da se v vsesplošnem pomanjkanju časa včasih sploh ne zavemo njegove enoplastnsti, avtorica jemlje drobne zgodbe in poglede, ki nam jih predstavi iz povsem drugačnega zornega kota. Skozi pojme individualizma, odtujenosti in človeškega dostojanstva nam Nika Autor ponuja kritičen premislek o podobi današnjega sveta.

Nika Autor končuje študij na Oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V študijskem letu 2005/2006 se je strokovno izpopolnjevala na Satakunta Polytechnic Fine Art Kankaanpaa, smer slikarstvo, Finska. V letih 2006/2007 pa se na Academy of Fine Arts Poznan, smer fotografija, Poljska (smer fotografija).
Dela na področjih fotografije, grafike, videa in slikarstva.

Za več informacij se obrnite na Jadranko Ljubičič, umetniško vodjo galerije Alkatraz na 01 434 03 45, kud.mreza@guest.arnes.si

Andrej Pavlišič in Nikolai Jeffs

Be wild, fly free, dream...dream...dream on

ali droben razmislek o pomenu vsakdanjega življenja


Redkokatera dandanašnja človekova dejavnost ni dodobra prežeta s spektaklom in spektakelskim šumom. Vse, kar naj bi bilo neposredno doživeto, se je oddaljilo v predstavo, nad katero posameznik nima več nobene kontrole. Nasprotno, bolj ko posameznik misli, da je zares našel svojo avtentičnost, bolj same spektakelske odnose odtujitve še naprej poglablja v svojem lastnem delu. Odtujenost je prevladujoča valuta s katero posamezniki tkejo svoje medsebojne odnose.

Umetnost ni nobena izjema. Še več - tudi samo sodobno neposredno družbeno angažirano umetnost lahko delimo na dve zvrsti glede na njene poizkuse preseganja odtujitve. Prva umetnost razne teme in situacije vidi predvsem kot sredstvo lastnega uspeha. Ne zanima jo nadaljnja usoda ljudi, ki jih upodablja. Ti ljudje niso nič drugega kot le statisti velike reklamne kampanje v kateri je umetnik sam ključni izdelek, ki ga je treba plasirati na tržišču. Globoko in kompleksno raziskovanje zgodovinskih in družbenih okoliščin nekega pojava je nepomembno. Serija, instalacija, platforma, raziskovalni projekt, mapiranje, ki iz tega zrastejo nimajo nobene nadaljnje “organske povezave” s sorodnimi dejavnostmi, ki nastajajo na drugih, sicer neumetniških področjih. Tudi sama angažiranost tovrstne umetnosti je minljiva in podrejena nujam pridobitve simbolnega in realnega kapitala.

Drugi tip neposredno angažirane umetnosti je osebno in rizično vpleten v svoje teme upodobitve. Umetnost je dialektično, dialoško, interdisciplinarno in kolektivno izrazno sredstvo družbenih problemov, ki jih je mogoče rešiti samo dialektično, dialoško, interdisciplinarno in kolektivno. Umetnost črpa svojo motivacijo prav iz sedanje nerešenosti teh problemov in svoj morebitni tematski, žanrski ali drugi preobrat pogojuje z prehodom v docela drugačen zgodovinski trenutek. Ta umetnost živi skupaj s predmeti, situacijami in ljudmi svoje upodobitve, ve da je njihova usoda tudi njena lastna usoda. Svoja specialistična in obrtniška znanja bo uporabila za dobrobit celotne družbe ne pa zgolj umetnosti kot take. Tudi zato je v danih trenutkih pripravljena tvegati svoje lastno lagodno življenje ali pa se povsem odpovedati umetniški dejavnosti sami.

Delo Nike Autor pripada temu drugemu tipu angažirane umetnosti. Droben portret razcepljenega posameznika, estetika urbane pokrajine, détournement državne propagande in resnica Evrope. Štiri različne zgodbe. Kakšno zvezo imajo druga z drugo in v katero enotno zgodbo se stekajo? Če je /“Niro”/ izraz konsenza o dominantni vlogi individualnega v sodobnosti, je /“How does longitude and latitude determine you?”/ njena zamolčana resnica. Če /"End of the city"/ plošči tridimenzionalno mesto v preprosto likovno formo, /"Asad"/ preprosto zakonska določila napolni z realno grozo ljudi, ki imajo to smolo, da postanejo - ne da bi sami tako izbrali - njeni objekti. Kar preči te zgodbe, jim daje pomen, iz njih izvira in se vanje vrača je vsakdanje življenje. Postaviti se na njegovo stališče pa hkrati pomeni zavrnitev vnaprejšnje detereminiranosti družbenega življenja, tako v njegovih individualnih kot kolektivnih vidikih.

Primat individualizma in pomen individualne svobode se na drugi strani trdnjave Evrope izraža v politiki ukinitve sleherne individualnosti, človeškosti same in kritičnega zgodovinskega spomina. Povsod po vzhodni Evropi je najpogostejša kritika realno obstoječega socializma ta, da ni dopustil, da bi ljudje svobodno potovali. Povsod po novi združeni Evropi, je pogosto izpostavljena največja vrlina EU ta, da znotraj svojih meja omogoča svoboden pretok dobrin, idej, kapitala in ljudi. Toda le redki dodajo, da je za mnoge globalne popotnike zunanja meja EU skorajda tako nepredušna kot je nekoč bila železna zavesa.

Vse spreminja, toda nič se ne spremeni. Iskati umetniško svobodo v upodobitvi ljudi podvrženi dehumanizaciji sodobne globalne politike hkrati pa ne iskati izven- umetniških načinov kako spremeniti to stanje bi bilo le cinično in izkoriščevalsko dejanje.

V želji, da bi Autorjeva to presegla resda najprej izhaja iz svojega lastnega oziroma osebnega položaja. Namreč, prav zavest o lastni zamenljivosti s stališča trga (umetniškega, teoretskega) odpira možnost utemeljitve lastnega osebnega projekta ne na dominantnih paradigmah in diskurzih (serija, instalacija, platforma, raziskovalni projekt, mapiranje), temveč na osebni izkušnji. Dovolj je bilo tudi teoretizirano, da je osebna izkušnja vsakdanjega izkušnja vse kaj drugega kot zgolj stvar intime. Nak, osebna izkušnja je polje, v katerem se izražajo globalni družbeni procesi in hkrati tudi resnično polje akcije za družbene spremembe. Če moramo za umetnost, ki se proglaša za politično, ugotoviti, da realnosti, ki jo reflektira (ne redko gre za različne marginalizirane skupine, recimo brezdomce) vzame zgolj za objekt lastnega projekta, Nika Autor odpira povsem drugo polje možnosti. Ona je živela skupaj s tistimi, ki so objekt evropske migracijske politike. Nudila jim je zatočišče pri sebi doma, hrano, svoj čas in prijateljstvo. Asad je realna oseba, ki je z avtorico - v okviru njenih skromnih možnosti - delil del svojega popotovanja skozi fašistične strukture nove Evrope in mimo njih. Njeno delo je tako izraz ne zgolj neke umetniške estetike, temveč izraz globokega osebnega interesa po življenju brez mrtvega časa in brez struktur gospostva. Za vse.

Nesporno je, da umetnost kot samo umetnost tukaj zagotovo in vedno odpove. Lahko ponudi le vpogled – za prikaz najpomembnejšega, t.j. celotne zgodbo tega druženja med Autorjevo, Asadom in drugimi, pa si moramo še poiskati povsem nove medije oziroma načine skupnega življenja.

Podobno lahko trdimo tudi za video “How does longitude and latitude determine you?” Njegovo preigravanja z državno propagando okolja v katerem Avtorjeva živi in dela ni samo izraz solidarnosti s tistimi “tujci”, ki so neposredni objekti represije ampak tudi rizični krik kljubovanja ter samo-determinacije nasproti vsem tistim “domačinom”, ki so se v teh časih strahu in cenzure odločili da bodo bodisi svoje utopične želje varno projicirali na oddaljena okolja in družbene skupine bodisi da bodo raje gojili svoj vrtiček v tej najboljši družbi od vseh možnih družb. Že zgolj kot video izdelek, to delo nakazuje, da je drugačen svet vendarle misljiv in zato tudi možen.

Celotnega avtoričinega opusa ne gre na silo strpati v zgoraj nakazan okvir, ne moremo ga pa misliti povsem mimo njega, če ga ne želimo hkrati popolnoma ne-razumeti. V napetosti med Asadom in End of the city, med osebno izkušnjo /objekta/ evropske politike dehumanizacije in med dovršeno fotografsko estetiko, skozi oboje /hkrati/ se poraja novo polje komunikacije. V njem vprašanj ni moč umetno reducirati na vprašanja posamezne discipline (estetike, politike), temveč so vseskozi prisotna kot totalna vprašanja oziroma kot prakse vsakdanjega življenja.

Vsakdanje življenje to je vsa umetnost.