Galerija je odprta:
Ponedeljek - četrtek:
11.00-15.00
in 16.00-20.00
Petek:
15.00-23.00




VE-ZA: Interaktivna razstava Bod’ moja

06 Marec 2013 > 27 Marec 2013 Vabljeni na otvoritev razstave, kolektiva VE-ZA (Tadeja Bučar, Polonca Peterca, Karmen Špiljak) "Bod' moja". Razstava je del 14. mednarodnega feminističnega in queer festivala Rdeče zore. Vljudno vabljeni tudi na ostale dogodke festivala, ki se bo odvijal od 5. do 10. marca na različnih prizoriščih.

Razstava je del 14. mednarodnega feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore.

Vljudno vabljeni tudi na ostale dogodke festivala, ki se bo odvijal od 5. do 10. marca na različnih prizoriščih.

V času festivala Rdeče zore, oziroma od 7.  – 9.  marca 2013  bo Galerija Alkatraz odprta  od 15.00  –  23.00.

VE-ZA je neprofitna organizacija za ustvarjalnost in družbeni razvoj, ki se ukvarja z medijsko produkcijo, s komunikacijskimi rešitvami za neprofitne organizacije in projekte, z neformalnim izobraževanjem na področju ustvarjalnosti, komuniciranja in medijev ter z družbeno angažirano umetniško produkcijo. Ustanovljena je bila leta 2010. V svojem manifestu1 ima zapisano tudi: »Naša glavna zaveza so ljudje. Splošni družbeni napredek zato merimo po kakovosti življenja tistih, ki so izključeni iz družbenega in političnega odločanja ali nevidni v vsakdanjem življenju.«

Ena izmed nevidnih skupin, paradoksalno, saj sestavljamo polovico populacije, smo ženske. V veliki večini izključene iz vodilnih položajev, z malo besede v družbenem in političnem odločanju, od lani brez Urada za enake možnosti 2, ki je deloval 20 let, z omejeno pravico do lastnega telesa in seksualnosti, če samo pomislimo na dopolnitev Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo na podlagi referenduma iz leta 2001. Glede na dopolnitev so postopki oploditve za samske ženske, lezbijke in ženske z določenimi genetskimi okvarami nedosegljiva storitev; zakon diskriminira med ženskami in reprodukcijske pravice jemlje tistim, ki ne ustrezajo heteronormativom. Prav tako to velja za situacijo, ki se je odvijala v zvezi z Družinskim zakonikom, ki bi pomenil velik korak pri odpravi diskriminacije istospolno usmerjenih. Na referendumu marca 2012 je bil z borno tretjino udeležbe (29,84 %) zavrnjen.3 O manjšini je ponovno odločala večina. Ustavno sodišče je namreč konec leta 2011 po sprejetju zakona omogočilo referendum, čeprav je bilo že samo zbiranje podpisov zanj polno neresnic in manipulacij - med zbiranjem podpisov je bil dokumentiran celo argument, da naj bi Zakonik odobraval rojstvo otrok iz incestuoznih razmerij.4 Take in podobne diskreditacije brez podlage, nespoštovanje in posploševanja, ki služijo zgolj ohranjanju diskriminacije napram LGBTI skupnosti in ohranjanju patriarhalne razporeditve moči, pa prihajajo tudi iz ust vodilnih politikov in najhuje je, da niso niti najmanj sankcionirana.

Slabšalen odnos do žensk, nadzor nad ženskim telesom, poudarjanje reproduktivne vloge pod pogojem heteroseksualnih odnosov, lastništvo ženskega telesa, ženski užitek, ki nima pravice do obstoja, vedno močnejše potiskanje v gospodinjsko sfero in medijsko seksualizacijo ženskega telesa obravnava VE-ZA v svoji interaktivni razstavi. Razstava, postavljena po "postajah", zahteva aktivno udeležbo in ne le pasivnega sprejemanja, kar se v političnem življenju od žensk sicer pričakuje. Tako so poleg statičnih del v razstavo vključena tudi umetniška dela, ki obiskovalke in obiskovalce vabijo k reakciji, podajanju mnenj in soustvarjanju.

"Razstava preizprašuje lastništvo ženske kot kolektivnega telesa, vpetega v nevidne mehanizme Foucaultovske biopolitike, ki jo nadzoruje, kaznuje in regulira na različnih stopnjah družbenega življenja. Skozi različne elemente, od vizualnih tekstov, umetniške instalacije, avdio in video vložkov, delo dekonstruira shizofrenost ženske identitete, razpete med matero/gospodinjo in spolnim objektom," navaja VE-ZA. Humorna, parodije polna razstava je ostra izjava, ki obenem deluje didaktično, saj v gledalkah in predvsem gledalcih ozavešča fragmente življenja žensk. Obiskovalce in obiskovalke spodbuja k razmisleku o navidezni enakopravnosti spolov v zahodni družbi ter razgrajuje neoliberalne mite o že doseženi enakopravnosti in koncu feminizma.

Vizualno delo Ženska 2.0 se pojavlja v vlogi virtualne gostiteljice ter rdeče niti razstave. Ta najnovejši "model" ženske je oglas, v katerem so naštete funkcionalnosti in brezplačni dodatki, ki jih nudi, spremlja pa jo napis: "Ustvarjena iz trpežnih materialov, programirana za vaše zadovoljstvo." Delo problematizira vrednost ženske v patriarhalni družbi in prevprašuje družbeno in finančno vrednotenje neplačanega ženskega dela, obenem pa skozi reprezentacijo spolnega objekta in matere razkriva shizofreno naravo družbeno vsiljene podobe ženske. Instalacija Kolo sreče je na človeško velikost povečano kolo za domače ljubljenčke, glodalce, v katerega obiskovalka ali obiskovalec ne moreta stopiti, lahko pa ga zavrtita in zadaneta nagrado. Delo, parodizacija medijskega showa Kolo sreče, predstavlja neskončno ponavljanje neplačanega dela, saj je gospodinjsko delo še vedno večinoma v domeni žensk. To nikoli dokončano delo ni cenjeno ali nagrajeno. Najboljša možna nagrada je obljuba naslednje, morda manj naporne naloge, v smislu: "Naj za trenutek (ampak samo za trenutek) odloži delo naša draga ..."

Tu je še Šepetalnica, ki vabi obiskovalke in obiskovalce, da si nadenejo spalno masko in slušalke, preko katerih se v moškem in ženskem glasu predvajajo različne zapovedi in prepovedi širše in ožje družbene socializacije ženske. Vsaka je prav gotovo slišala fraze kot so: "kva težiš, sej se sam hecamo", "dej sprosti se" ali kje prebrala "odvečne kalorije lahko pokuriš tudi s seksom" in podobne neumnosti, ki nam sugerirajo, kje je naš prostor v družbi. Na razstavi ne umanjka niti Zlata kletka enakopravnosti, ki vsebuje Barbie lutke, simbol za izmuzljivo nedosegljivost družbene norme ženskosti (po videzu in lastnostih), ki poganja patriarhalno družbo in kapitalistično potrošnjo, serija stripov Žensko telo v 21. stoletju, instalacija Zemljevid ženskega užitka in v toaletnih prostorih Popravljalnica: Servis za ženske, kjer lahko popravljamo seksistične časopisne oglase. Zadnja postaja razstave bo interaktivna Kaj je ženska?, ki z vprašanjem "Katera beseda ti pride na pamet v tem trenutku?" vabi k pisanju. Na razstavi bodo za ogled na voljo tudi tiskane verzije on-line časopisa VE-ZA, dobre novice za aktivno skupnost, ki ga kolektiv izdaja. Kuponi spoštovanja pa so darilo, ki ga za 8. marec, mednarodni dan žena, lahko podarite svojim partnerkam kot obljubo izpolnjenega gospodinjskega dela v prihodnosti.

Ana Grobler


Karmen Špiljak (1978, Bruselj) - artivistka, feministka, pisateljica, scenaristka, spletna urednica in trenerka neformalnega izobraževanja. Zanima jo, kako spremeniti družbo v bolj enakopravno. Goreča ljubiteljica dobrih filmov, knjig in glasbe. Od malih nog se je rada igrala in to počne še danes.

Polonca Peterca (1978, Škofije) - oblikovalka vizualnih komunikacij, ilustratorka, animatorka. Ljubi lepo in dobro. Nima najljubše pesmi, knjige ali filma. Raziskuje življenje in se od njega uči, je povprečna učenka, a vztrajna. Od kar pomni je ustvarjalna. Želi si soustvarjati lepši svet.

Tadeja Bučar (1975, Trbovlje) - komunikologinja, tekstopiska, pesnica, scenaristka, kreativka, aktivistka, vodja. Rada igra djembe, v roke prime kitaro ali kamero, najrajši potuje. Zanima jo snovanje konceptov, komuniciranje, veliko časa posveča ustvarjalnosti, ustvarjalnim procesom in razvoju kreativnih industrij. Pred nekaj leti je ugotovila, da ženska ženski ni tekmica, ampak prijateljica. To spoznanje danes uvršča med svojih 10 velikih življenjskih spoznanj. Rada je ženska.

**************************************************************************

Produkcija: VE-ZA, Galerija Alkatraz/KUD Mreža
Koprodukcija: Delavski dom Trbovlje
Partner: Deček s soncem - kreativni laboratorij


Avtorice se iz srca zahvaljujejo:
E.P.L. d.o.o., igralcem Šentjakobskega gledališča Ljubljana, ki so posodili glasove za Šepetalnico: Silviji Jovanović, Sari Lucu in Mišu Mičiću. Delavskemu domu Trbovlje z mag. Zoran Pozničem, Primožem Zakrajškom in Tomom Hutarjem za znanje in podporo pri produkciji. Mateju Ocepku in Dečku s soncem za zvočni dizajn. Rdečim Zoram za izbor in gospe Zofki Kvedrovi za navdih.


**************************************************************************


1http://www.ve-za.org/MANIFEST.pdf, ogledano februar 2013.
2 Neodvisna strokovna služba, Urad za žensko politiko pri Vladi Republike Slovenije, je bila ustanovljena julija 1992. Leta 2001 je bil urad preimenovan v Urad za enake možnosti, uresničeval pa je formalno enakopravnost v vsakodnevnem življenju, zagotovljeno v Ustavi in ostali zakonodaji. Slovenija je bila edina nekdanja socialistična vzhodna država s takim uradom, ki ni del drugih ministrstev. V drugih vzhodnoevropskih državah so bila ministrstva za žensko politiko integrirana v Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ali organizirana kot posvetovalno telo znotraj vlade. Vir: Milica Antić GABER in Vlasta JALUŠIČ, Ženske – politike – možnosti. Perspektive politike enakih možnosti, Ljubljana 2001, str. 22.
3 Družinski zakonik je bil na referendumu zavrnjen, na: Novice.Dnevnik.si, 25. 3.2012, ogledano marec 2012.
4 Zakon ne bi prinesel nobenih spremembe v razmerju do otrok, saj dovoljuje le posvojitev biološkega otroka po partnerju, kar je mogoče že po 135. členu veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in ne posvojitev otrok v istospolne družine, kjer partnerja nimata svojih otrok iz prejšnjih razmerij. Med drugim je bil dokumentiran argument zbiranja zbiranja podpisov proti novemu družinskemu zakoniku, češ da naj bi nov zakonik dovoljeval rojstvo otrok iz incestuoznih razmerij. Vir. A. T. K., Incident med zbiranjem podpisov proti novemu družinskemu zakoniku, na: Planet Siol.net, 6. 1. 2012, ogledano julij 2012
































Ženska 2.0, fot. Nevena Aleksovski Otvoritev razstave Bod' moja, kolektiva VE-ZA, fot. Nevena Aleksovski Otvoritev razstave Bod' moja, kolektiva VE-ZA, fot. Sebastian Krawczyk Otvoritev razstave Bod' moja, kolektiva VE-ZA, fot. Sebastian Krawczyk Kuponi spoštovanja, fot. Maruša Bertoncelj Zemljevid ženskega užitka, fot. Tea Derguti Šepetalnica, fot. Tea Derguti Otvoritev razstave Bod' moja, kolektiva VE-ZA, fot. Kaja Hršak Otvoritev razstave Bod' moja, kolektiva VE-ZA, fot. Kaja Hršak otvoritev razstave Bod' moja, kolektiva VE-ZA, fot. Kaja Hršak Kolo sreče, fot. Maruša Bertoncelj Zlata kletka enakopravnosti, fot. Maruša Bertoncelj fot. Maruša Bertoncelj Zlata kletka enakopravnosti, fot. Maruša Bertoncelj Motiv za Rdeče zore 2013: Nives Marković VE-ZA Logotipi