Galerija je odprta:
Ponedeljek - četrtek:
11.00-15.00
in 16.00-20.00
Petek:
15.00-23.00




Luiza Margan: Kompozicije hoje

30 November 2012 > 14 December 2012 Vljudno vabljeni na odprtje razstave Kompozicije hoje Luize Margan, v petek, 30. novembra 2012, ob 20. uri, v Galerijo Alkatraz.








Dela v tranziciji



»…motorike pešcev oblikujejo enega od "realnih sistemov, katerih obstoj dejansko ustvari mesto", /.../. Ne locirajo se: one uprostorjajo,« piše Michael de Certeau v knjigi Iznajdba vsakdanjosti. Hojo po urbanem prostoru prostoru primerja z drevesi oz. z gozdovi (op. prev.: gozdovi gest), ki se premikajo in preobražajo oder, njihovega pohoda ni mogoče ustaviti v sliki, kot smisla njihovih gibanj ni mogoče ograditi v nekem besedilu. »Njihova retorična migracija odnaša in preseljuje analitične in celovite prave pomene urbanizma; "semantično tavanje", ki ga proizvajajo množice, ko povzročajo izginjanje nekaterih delov mesta, pretirano poudarjanje drugih, ko mesto izkrivljajo, drobijo in odvračajo od njegovega vendarle negibnega reda..«1


Vsebina črno-bele fotografije, ki jo je umetnica med pripravo razstave našla v arhivu Galerije Študentskega centra v Zagrebu in vgradila v svoje delo, je hoja. Fotografija prikazuje performans zagrebške skupine TOK iz sedemdesetih let, s katerim so umetniki protestirali proti komercializaciji umetniškega dela v povezavi z urbano manifestacijo KunstMarkt v Gradcu. Dokumentarna fotografija torej predstavlja zaustavljeni fragment potovanja pešcev s statementom. Umetniki so svoje abstraktne slike pod geslom »Umetnost za vsakogar« kot transparente nosili po mestu in z njimi izražali svoje nestrinjanje z institucijami in trgom, ovirama, ki z diktiranjem vrednosti umetniškega dela in pretvarjanjem del v objekte elitistične kulture ustavljata razvoj avtonomije umetnosti. Na drugi strani motiva s fotografije se nahajajo delavci, ki so se po naključju znašli na ulici v času izvajanja performansa. Luiza Margan v svojem delu ti dve skupini razdeli na dve samostojni celoti, s to enostavno gesto pa odpre Pandorino skrinjico, iz katere skoči množica vprašanj in dvomov, na primer: Kje so meje umetniške avtonomije? Če kriteriji vrednotenja umetniškega dela ne nastajajo po logiki trga, po kateri logiki potem nastajajo? Ali so umetniki pravično plačani za svoje delo? Asociacije sprožijo tudi vprašanja, kot so: Kaj se zgodi, ko umetnik preskoči simbolični del, se znajde v prizoru in ga primerja s stvarnostjo? Ali želijo tisti, ki so se znašli v kadru, v resnici biti subjekt reprezentacije? Vprašanja se ne nehajo pojavljati, niti ko se soočimo z naslednjim delom, v katerem se v prvem planu, v fokusu reprezentacije, ponovno znajdejo delavci.


Za video instalacijo Vaja (Akcija!) [Rehearsal (Action!)] si je avtorica izposodila običajno gledališko situacijo, razstavljanje odra. Prizor reprezentrira fiktivna igra oziroma fingirani avtoritativni govor umetnice, ki energično upravlja z aktivnostmi delavcev na sceni, režira način izvedbe monotonih ročnih del in narekuje celotno atmosfero. Stopnje realnosti, od prevzete stvarnosti do fikcije, dejanske akcije in refleksij o njih, se neprestano premeščajo in prepletajo. Navodila umetnice, ki jih delavci izpolnjujejo, medtem ko premeščajo deske iz enega dela odra do drugega, se z avtoreferencialnimi izpovedmi v offu izmenjujejo z razmišljanjem o fenomenologiji zvoka. Glas se sprašuje: Kako ljudi brez pravice pripraviti do govora – do govorjenja – in kako zvoku povrniti vlogo v boju proti moči? Umetnica, ki v tej fiktivni igri prevzema pozicijo moči, vprašanje etike poveže z glasom, medtem pa intuitivno apelira na povezavo, ki je v večini jezikov prisotna v sami etimologiji besed; besedo »poslušati« je možno povezati z besedo »poslušnost«.


Glas je dvorezni meč, piše Mladen Dolar, istočasno avtoriteta nad Drugim in kot izpostavljenost Drugemu – apel, prošnja, poskus, da se pokori Drugega.2 Z avtoritativnim, pozneje dodanim glasom, umetnica nagajivo diktira kretnje, dinamiko in razpoloženje delavcev na sceni. Ti elementi so fragmenti »tavajoče semantike«, v kateri dejanskost spet prebija umetniške okvire, se vpleta v simbolični sistem reprezentiranja in vnaša pomoto, ki ima za posledico niz ascociativnih odzivov na posamezne pojme. Eden izmed njih je na primer »delovna sila«, ki se tu ne pojavlja le kot privzeti del resničnosti, ki postaja del umetniškega dela, ampak kot njegova dejanska vsebina, glede na to, da se bo v nekem trenutku pojavilo vprašanje o tem, koliko to predstavljanje dela na sceni pravzaprav stane. Odgovor na to vprašanje bo z dajanjem nadaljnjih navodil diskretno zaobšel.


Njena novejša štirikanalna zvočna instalacija Koncert za šivalni stroj in drevo, ki jo je nedavno predstavila na zagrebškem Urbanfestivalu in jo bo zdaj prenesla iz javnega prostora – trga (z drevesa) – v galerijski prostor, je prav tako nastala z vpletanjem oz. s prevzemanjem elementov prizorov, ki so se v resnici zgodili. Instalacija, koncipirana kot glasbena partitura, sestavljena iz nepravilnih ritmov in zvokov iz realnega prostora in časa, umeščena v javni prostor – v krošnje štirih dreves mestnega parka –, je v okolje vnesla iluzijo novega prostora, ki nima nedolžnih konotacij, ter za kratek čas spravila v pogon statično idilo zelene urbane oaze trga. Zvok namreč v spomin prikliče pretresljive dogodke, ki so se malo pred tem zgodili v neposredni bližini parka in so posledica sistematičnega ekonomskega uničevanja ene izmed zadnjih tekstilnih tovarn na Hrvaškem, ki so ga izvajale vladajoče strukture. »Delo strojev in ženskih rok, glasovi protesta, zvoki paranja tekstila, rezanja in spet šivanja,« pravi Luiza Margan, »porajajo nova vprašanja o tem, kdo, kako in zakaj prekrojuje prostor.«

Aluzija na dejanje prekrojevanja, ki se vsiljuje s prevladujočim zvokom delovanja šivalnih strojev in paranja tkanine, se izmika kakršnemu koli poskusu enoznačnega tolmačenja. »Prekrojevanje« asociativno prikliče dejanska dogajanja, kot je na primer sprememba imena kraja (iz Trga Francoske Republike v Trg dr. Franje Tuđmana), pa tudi sodobne procese gentrifikacije, ki se pogosto izvajajo v sodelovanju z umetnostjo, z namenom da bi se zapuščenemu prostoru, ki je ekonomsko gledano propadel, vdihnilo novo življenje. Asociacije se nizajo druga za drugo v tem konkretnem prostoru, v katerem se poslušalcu odpira nov miselni prostor, pričaran z zvokom. Tako vodijo v smeri slutnje o moči individualnega upora in lastnih možnosti prekrojevanja začrtanih poti in izrisevanja krivulj, s katerimi je upiranje zapisanemu govoru moči možen in morda celo uresničljiv. »Govorica moči "se urbanizira", mesto pa je prepuščeno protislovnim gibanjem, ki se kompenzirajo in kombinirajo zunaj panoptične moči,« pravi Michael de Certeau.

Zvočna instalacija Luize Margan se je nahajala na mestu, kjer so se v nedavni preteklosti v resnici zgodila prekrojevanja, in je bila namenjena neposredni in nenačrtovani recepciji mimoidočih. V njenih »tavajočih semantikah«, v katerih se mešata umetnost in resničnost, zdaj kot del raziskovalne prakse umetnice, instalacija biva umeščena v novo situacijo – v galerijskem prostoru. Čeprav v svojem delu izhaja iz dokumentarnih metod, ki so imanentne praksam sodobnega umetniškega aktivizma, umetnica po drugi strani ne negira obstoja avtonomnega polja umetnosti. Migracije in razmestitve znakov iz prostora v prostor, iz ene ravni resničnosti v drugo, z uporabo postopkov montaže, bodo vseeno rezultirale v refleksijah o bolečih točkah družbe kot take, pa tudi o položaju umetnosti in umetnikov v tej družbi. Problem slike je, kako naslikati glas, piše Mladen Dolar, slika pa ga briljantno rešuje z montažo, kar nadalje naveže na Lacanove opise nagona kot nečesa prisiljenega in nečesa, kar bi bilo utemeljeno na naravnem redu ali instinktu; z montažo brez konca, ki kot nadrealistični kolaž nima ne glave ne repa.


Te zvočne instalacije, fotomontaže in video poigravanja, ki v posameznih segmentih spominjajo na zaumne umetniške geste avantgardnega porekla, na koncu ne bodo dosegle nič manjšega učinka mobilizacije, pa čeprav niso posledica neposrednega posega v polje stvarnosti in posredno delujejo na zavest (in s tem tudi na vest) posameznikov.


1 Micheal de Certeau, Iznajdba vsakdanjosti, Iznajdba vsakdanjosti, Iznajdba vsakdanjosti. 1, umetnost delovanja, [prevedla Mojka Žbona; uvodna študija Luce Giard] , Ljubljana 2007, str. 186 in 187.

2 Mladen Dolar, Glas i ništa više, „Etika Glasa“, Disput, Zagreb 2009 (prevod iz angleškega jezika: Anery Ryznar), str.81


Iva Rada Janković


Luiza Margan (1983, Reka) živi v Hrvaški in Avstriji V letu 2006 je končala študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Margan izhaja iz sfere vizualnih umetnosti in deluje na področju t.i. post-konceptualnih umetniških praks. Njena novejša foto, video in avdio dela posegajo v vprašanja reprezentacije in vrednotenja umetniškega dela, prevprašujejo pa prihodnje možnosti institucionalne kritike in možnosti delovanja znotraj polja umetnosti kot najvišjega prostora "avtonomije". Njene zadnje razstave vključujejo : Movement for Space, Urban Festival, Zagreb (2012), "Andere Blicke, Andere Räume", Künstlerhaus/Passagegalerie, Vienna, On the Road, Changdong National Art Studios Gallery, Seoul, South Korea (2012), T-HT MSU Art Award, Muzej sodobne umetnosti Zagreb, Hrvaška (2012), IRON APPL AUSE, Nacionalna galerija Bratislava (2011), Extreme, Kunstraum Niederösterreich, Vienna (2011), Outside the Role, SC Gallerija, Zagreb, Hrvaška (2011), Biennale Quadrilateralle, Muzej moderne in sodobne umetnosti Rijeka (2010) itn.


Produkcija: KUD Mreža/ Galerija Alkatraz. Projekt so podprli: Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS, MOL -  Oddelek za kulturo in Bundesministerium für Unterricht, Kunst und Kultur.
Posebna zahvala: Ovidiu Anton

Foto: Sunčan P. Stone


Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan: Kompozicije hoje Luiza Margan, Delovna Sila/Work Force, 2011, detajl/detail logotipi