Galerija je odprta:
Ponedeljek - četrtek:
11.00-15.00
in 16.00-20.00
Petek:
15.00-23.00




Skupinska razstava Sveta jeza

07 November 2012 > 26 November 2012 Vabljeni na odprtje razstave Sveta jeza, v sredo, 7. novembra, ob 20. uri v Galerijo Alkatraz. Sodelujoči umetnici in umetniki: Vinko Möderndorfer, Lenka Đorojević, Neža Jurman, Marko Kociper, Marko A. Kovačič, Rok Mohar, Matej Stupica, Andrej Štular, Miha Zadnikar, RV Maček, Arnold Marko, Rok Kušlan in Rainer Franci.

besedilo: Vinko Möderndorfer

strip, objekti, instalacije: Lenka Đorojević, Neža Jurman, Marko Kociper, Marko A. Kovačič, Rok Mohar, Matej Stupica, Andrej Štular

glas in zvok: Miha Zadnikar, RV Maček, Arnold Marko, Rok Kušlan, Rainer Franci

»Tistemu, ki nima nič, je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima še več! To sta gesli minulih dveh desetletij. Dvajset let!! Moji lubi Slovenci!!«

Razstava Sveta jeza je zasnovana na pesmi v prozi Sveta jeza, pridiga, ki jo je Vinko Möderndorfer spisal novembra 2010 za Sobotno prilogo dnevnika Delo. Sveta jeza je literarno-vizualna kritika sodobne slovenske družbe, oblastniških struktur in pohlepnosti. Sveta jeza je študija aktualnega stanja stvari, konkretnih socialnih in političnih razmer, je zgodba o padcu moralnih in etičnih vrednot in poziv k združevanju za prostost sveta. Sodelujoči avtorji so vsak na lasten način, z lastnim avtorskim pristopom in tehniko, vizualno in/ali zvočno interpretirali in nadgradili Möderndorferjevo Sveto jezo.

Pesem v prozi je Marko Kociper, strip avtor, preobrazil v stripovsko pripoved in vizualno še dodatno začinil literarno že tako sočen prikaz družbenega stanja. Stripovski album Sveta jeza na 32 straneh povzame in interpretira Möderndorferjevo pridigo. V vlogi pripovedovalca, pridigarja, nastopa Jazbec, s katerim smo se že dodobra spoznali v prejšnjih Kociprovih stripih. Dinamiko pripovedi v sivih tonih tokrat soustvarjajo celostranske ilustracije, album pa je v Kociprovem stilu prežet s satiro.

Objekt multimedijskih umetnikov, Marka Kovačič in Andreja Štularja, prikazuje sodobno družbeno situacijo, skozi katero se zrcali preteklost. Skulptura Neže Jurman, absolventke kiparstva, opozarja na položaj kulturne produkcije, skulptura Roka Moharja pa problematizira delo. Tudi Matej Stupica, absolvent ALU, s svojo instalacijo Cikel Prekernih, sestavljeno iz Rogovih koles, mehaniziranih v ciklično konstrukcijo, izpostavlja problematiko (prekernega) dela in z njim povezanega socialnega položaja in bivanja. Inštalacija s svojo cikličnim gibanjem pooseblja vlogo prekernega »delavstva« in cikličnost sistema, ki danes z jutri povezuje v negotovosti. Lenka Đorojević bo v prostorsko inštalacijo vpela svoja razmišljanja o absurdnem konfliktu, golem življenju, mikrosužnjih, kulturnem objektu in političnem subjektu, praznem prostoru znotraj turbokapitalističnega umetniškega dela.

Sveto jezo so v zvočno podobo prenesli: Miha Zadnikar, RV Maček, Arnold Marko, Rok Kušlan in Rainer Franci.

Za prostost sveta!

Vsaka podoba z resničnostjo je zgolj resnična!

----------------------------------------------------------------------------------------------

O AVTORJIH:

MARKO KOVAČIČ (1956) na področju vizualnega ustvarjanja poleg kiparstva prepleta, povezuje in raziskuje performans, video in instalacije. Ob odkrivanju novih likovnih prvin razmišlja o kipu tudi zunaj njegovega materialnega roba, v odnosu do fizičnega in mentalnega prostora. Kovačičeva kiparsko-vizualna praksa temelji na estetiki ready-made in izhaja iz nagnjenosti k zbiranju najrazličnejših predmetov, zlasti tistih, ki so tako ali drugače simbolno opredelili »njegov« čas in prostor, in so tako ali drugače povezani z njegovo osebno ali širšo kolektivno zgodovino. Skozi te izbrane predmete prikliče spomin na pretekle izkušnje in jim hkrati podeli novo vrednost in pomen. Vsebine njegovih del napeljujejo na družbeno angažiranost in največkrat na grotesken način komunicirajo s sedanjostjo.

Matej Stupica (1987) je absolvent slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Ustvarja slike, risbe, skulpture, stripe, ilustracije. Za najnovejši opus slik je prejel študentsko Prešernovo nagrado, za časopisne ilustracije pa priznanje Hinka Smrekarja. Ustvarja v različnih likovnih tehnikah. Privlačijo ga različna področja vizualnih umetnosti in nenehno preizkuša nove izrazne možnosti. V zadnjih letih je ustvaril več večmedijskih instalacij, letos je razstavljal na festivalu Svetlobna gverila, galeriji Kresija, KUDu France Prešeren ...

MARKO KOCIPER je nedvomno trenutno eden najbolj plodovitih slovenskih stripavtorjev z izredno svojskim likovnim in pripovednim avtorskim pečatom. Rdeča nit, ki se vleče skozi stripovsko ustvarjanje Marka Kocipra je erotika in statira. Kociper je izjemen oblikovalec stripovskih likov, ki niso ničkaj kreposteni – pogosto zabušanti, ženskarji, neskromni pivci, vendar kljub temu vzbujajo nemalo simpatij. Velik del njegovih stripov je objavila revija Polet, izdal pa je že pet samostojnih albumov (Svinjsko dobrih osem let, MKC, Koper 2000; Podgana (2002), Dika (2005), Jazbec in ostali svet (2009), Roza via Kociper:Strip je že vredu mama (2010), vsi: Stripburger/Forum Ljubljana.). Navdih najde v vsakdanjem življenju in zgodbah Vinka Möderndorferja. Poleg albumskih izdaj se lahko Marko Kociper pohvali tudi z objavami v številnih serijskih publikacijah; od 2005 do 2012 je strip tedensko objavljal v Poletu.

Neža Jurman zaključuje študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2010 dobila univerzitetno Prešernovo nagrado ter nagrado akademije za likovno umetnost in oblikovanje za posebne umetniške dosežke v letu 2009/10. V vlogi scenografske je sodelovala pri gledališki predstavi Hodnik v produkciji 2. ketnika AGRFT in pri gledališki predstavi Jajce gledališke skupine Šodr teater. Leta 2008 je na natečaju prejela prvo nagrado in postavila relief Antona Peterlina v Peterlinovem paviljonu v Ljubljani. Razstavljala je v galeriji Medianox v Mariboru, na art sejmu v Arezzu v Italiji, na razstavi Transform Sofia (Sofija, Bolgarija). Letos je skupaj z Lenko Đorojević in Matejem Stupico pripravila razstavo Boxing Match v galeriji Kresija, Ljubljana.

Lenka Đorojević iz Črne Gore na ALOU v Ljubljani zaključuje svoj magisterski študij grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Dve leti se je na AGRFT v Ljubljani izobraževala na področju scneografije, od novembra 2011 pa je udeleženka Šole za kustose in kritike sodobne umetnosti Svet umetnosti – Zavoda SCCA v Ljubljani. Sodeluje tudi v kulturni redakciji Radia Študent. Razstavljala je v Bosni in Hercegovini, Avstriji, Sloveniji, Avstriji, Franciji, na Češkem. Ustvarja scenografije za gledališke predstave. Sodelovala je z AGRFT, Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Gledališčem Glej. Za svoje delo je prejela več štipendij in nagrad.

Rok Mohar se v svojem ateljeju na Metelkovi ukvarja s kiparstvom.

Produkcija: Strip Core/Forum Ljubljana

Koprodukcija: Galerija Alkatraz / KUD Mreža

Medijski partner: Radio Študent

Projekt sofinancirata: MOL – Oddelek za kulturo in Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter Javna agencija za knjigo RS


----------------------------------------------------------------------------------------------

Vinko Möderndorfer

SVETA JEZA

pridiga

Moji lubi Slovenci! Živimo v drekastih časih. Odgovor na to, zakaj smo se pogreznili v greznico nepočiščenih iztrebkov, in zakaj nam lasten drek leze v usta in nos, skozi ušesa naravnost v možgane, je preprost: Dvajset let smo poslušali demagoško obračanje besed, gledali demokratično izvoljene butce, ki so nam iz parlamentarne prižnice pridigali o poštenosti, solidarnosti, pravičnosti, zraven pa nekaznovano kradli za našimi hrbti.

Dvajset let so si pripenjali na prsi zasluge, pljuvali na vse, kar niso bili oni, cinično dvomili v vse avtoritete, lagali brez kazni, varali brez slabe vesti, resnico in pravico krojili po svoji volji in koži, bili proti vsem, ki niso z nami in bili proti vsem kar tako, zaradi kondicije, zaradi športa.

Dvajset let, moji lubi Slovenci, so zlorabljali besedo, se delali norca iz nje, iz besede so naredili tržno blago, ponižali so jo na besedo laži in manipulacije, jo nespoštljivo izkoriščali, naredili so jo za vlačugo, jo poteptali, prodali, razdali. Poenostavili so jo, zdaj služi ceneni reklami za njihove barabije.

Izdali so prijatelje, sodelavce, brate, sestre; izdali so prepričanje, naše in svoje, menjavali so stranke pogosteje kot svoje gate, in pri tem niso niti zardeli. Zlorabljali in zlorabili so vse institucije v svoji brezobzirni borbi za oblast. Se smehljali v televizijske kamere, igrali poštenjake in človekoljube, zraven pa za hrbti brusili nože za naše vratove.

V imenu svojih pritlehnih interesov, v imenu krvoloke bratovščine, ki je vse bolj prepričana, da je oblast boljša od ljubic, boljša od tihe onanije za straniščnimi vrati, kjer res ne škodiš nikomur, so žrtvovali tisoče delovnih mest, usodo tisoče družin, zato da so lahko domov pod pazduho odnesli malho polno novcev in si kot nedorasli bradati otroci zgradili lovske kočice, hišice in hiše, nakupili zemljo in zemljišča, zgradili steklene palače in palačice, si kupili ladjice in barke, avtomobile in avtomobilčke, izkopali bazene in postavili plotove, najvišje v svojih glavah, in čisto vseeno jim je bilo, in jim je še vedno, in jim je vedno bolj, za vas, moji lubi Slovenci, za vaše delovne roke, za vaše pridne otroke, za vaša življenja.

Podriskali so vas, lubi moji, vi pa ste mislili, da na vaše obraze pada mehko zlato. Dvajset let so drekáli po vaših glavah s svojimi paranojami, strahom, cinizmom, ironijo, nadutostjo, superiornostjo, in to vse zato, da bi prikrili svoje goljufije, svoje male in velike lopovske afere, tiha kupovanja in podkupovanja, svoje okostnjake skrite v omarah; vse so si prikrojili, da bi se lahko zakrili in da bi bili večno videti pošteni osvoboditelji, preroditelji, graditelji cest in obcestnih stranišč. Napisali so si svoje zakone, na tiste zakone, ki niso po njihovi meri, se požvižgajo, zamahnejo z roko; postavili so svoje zveste pse na prava mesta, opljuvali so vse ostale, posejali sovraštvo in zanetili prepire. Nič ne velja, resnice ni, resnica se samo zdi, vse je lahko tako kot hočeš, kot rečeš, kot obrneš, kot imaš dolžnika in prijatelja na pravem mestu. Drug drugega držijo za vrat. Deželo so uspeli v dvajsetih letih narediti gluho in slepo za vse dobro, za vse kvalitetno. Nič ne velja več. Najmanj delo. Nihče se v resnici na nič ne spozna več, in vsi se poznajo na vse. Saj je vseeno, skomignejo z rameni, važno je, da si naš, da si mi simpatičen, da mi lezeš v rit, sploh ni več pomembno, da dobro delaš. In gorje tistemu, ki stoji na cesti sam samcat, s svojim delom, s svojim talentom, s svojo voljo in željo. Gorje pametnemu in nadarjenemu, gorje mu, ki nima ničesar dati v zameno.

Tistemu, ki nima nič, je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima še več! To sta gesli minulih dveh desetletij. Dvajset let!! Moji lubi Slovenci!! Za nekatere je to vsa mladost, za nekatere polovica življenja, za nekatere najkreativnejša in najboljša leta, za nekatere celo življenje! Preveč! Dvajset let preveč sprenevedanja, klanovstva in klovnovstva, metanja polen tistemu, ki pride za tabo, kot da je smisel oblasti zgolj in samo to. Drvarjenje! Mrcvarjenje. Veliko izdajstvo.

Lubi Slovenci, poscali so se na občutljivost, na občutek do bližnjega, na sočutje, in še ščijejo: vsem na očeh po vseh ljudeh!

Vi pa vse to vidite in ste kar tiho?

In kdor vidi in ne stori ničesar - je kriv!

Kje je, moji lubi Slovenci, vaša sveta jeza? Kje je občutek za upor? Kam je izginil ponos?

Ni treba čakati, da pride dno do tebe, ni treba, da moraš izgubiti vse, da bi lahko dobil vse. Če njihove lumparije ne bodo kaznovane, boste morali, moji lubi Slovenci, vzeti mesarico in kij v svoje roke.

Primož Trubar je svoje pridige velikokrat pričenjal z nagovorom: »Moji lubi Slovenci«. Ena od najpomembnejših stvari v Trubarjevem življenju je bila ljubezen do slovenskega ljudstva. Verjel je, da ima to lubo ljudstvo dovolj moči in volje, sočutja do bližnjega, solidarnosti in tovarištva, da lahko premaga vse skušnjave in preživeti vse viharje.


Sveta jeza Logotipi