razstava Naelektrenost epskega

06 Julij 2012 > 25 Julij 2012 Vljudno vabljeni na otvoritev skupinske razstave Nalektrenost epskega, ki je del projekta Removed Together, v petek, 6. julija ob 20. uri, v Galerijo Alkatraz. NA razstavi bodo sodelovali: Gildo Bavčević, Dan Oki, Toni Meštrović, Ante Verzotti in umetnica Sandra Sterle. Kurator razstave je Brian Willems.

Razstava je drugi del projekta REMOVED TOGETHER, kurirane izmenjave medijskih umetnikov, ki živijo in delujejo v Ljubljani in Splitu. Razstava se odvija v dveh fazah: marca in aprila se je odvijala razstava desetih umetnikov iz Ljubljane in Splita v prostorih Multimedijalnega kulturnega centra v Splitu. Drugi del predstavlja pričujoča razstava petih umetnikov iz Splita v ljubljanski Galeriji Alkatraz. Kuratorja, ki prihajata iz omenjenih lokalnih sredin, sta programatsko izbrala po pet umetnikov iz obeh mest ter jih postavila v specifični tematski kontekst, ki je tesno povezan prav z lokalnim okolišem, v katerem umetniki živijo in delujejo.

Poglavitna tematika splitskega dela razstave, naslovljene Naelektrenost epskega, sledi konceptu »dialoškega« v nasprotju z »epskim«. Po Mikhailu Bakhtinu je pojem epskega povezan z »absolutno preteklostjo«, kar pomeni čas, ki je »absolutno ograjen od vsakršnega kasnejšega časa«, in s tem tudi del tega, kar bi lahko bil poimenovali tradicionalni čas. V nasprotju s tem jemlje »dialoškost« za predmet proučevanja sodobno stvarnost. Kot rezltat tega dialoško delo vključuje mešanico različnih delovnih področij; kadarkoli je namreč uporabljen sodobni jezik, se bo le-ta neizogibno ukvarjal tudi s tradicionalnimi formami. Na sledi te analogije so umetniki, vključeni v pričujočo razstavo, aktivno udeleženi pri razvijanju prostora dialoške multiplikacije glasov, ki bivajo znotraj epskega kulturnega okolja, prežetega z bogato in dominantno dediščino.
************************************************************************

NAELEKTRENOST EPSKEGA

(Brian Willems)

Moja mati in njen sporog živita v prekrasnem stanovanju ob reki Mississippi v mestu St. Paul v ameriški zvezni državi Minnesota. A njun pogled na reko zakrivajo ruševine nekdanjega mestnega žitnega dvigala in skladišča. To industrijsko dvigalo, ki je v višino meri približno pet nadstropij, je bilo do današnje oblike razširjeno med leti 1927 in 1931. Ta razširitev je bila izvedena zaradi centralizacije in standardizacije žitnega rečnega prometa na reki Mississippi. Stavba je tako že desetletja povsem neuporabna in zapuščena, zato deluje kot nekakšen trn v očesu. Ob nedavnem obisku Minnesote je bilo zaznati veliko razpravljanja o usodi tega dvigala: bi ga bilo morda vredno predelati v restavracijo ali lokalni muzej, ali pa bi lahko zgradbo morda preprosto porušili. Večina lokalnih prebivalcev se je nagibala k neke vrste ohranitvi, saj se jim je zdelo nesmiselno in škodljivo uničiti tako neprecenljiv primer kulturne dediščine. Dva izmed prebivalcev mesteca, ki sta se nedavno priselila iz Turčije, sta bila povsem drugačnega mnenja. Ker prihajata iz države z drugačnim, mnogo globljim razumevanjem zgodovine, se jima arhitektura iz 20. stoletja seveda ni zdela nikakršna relikvija. “Porušite to,” je rekel eden izmed njiju, “le koga to zanima. Zgradba ni stara niti sto let.”

Enega najmočnejših kulturnih konceptov mi kot priseljencu iz Minnesote, ki se je naselil v Splitu, predstavlja tradicija. Split je nedavno praznoval 1700. letnico svojega nastanka. Mesto se je razvilo okoli rimske palače. V Splitu je namreč tradicijo praktično nemogoče spregledati. Tega pa ne maram. Ne maram, ker preprosto ne razumem. O omenjeni tradiciji lahko berem, ljudje mi lahko o njej razlagajo in lahko se celo sprehajam po ostankih zgodovine, a tovrstno bogato občutenje in razumevanje tradicije je nekaj, kar mi bo verjetno za vselej ostalo tuje; verjetno bom vedno mnenja, da je žitno dvigalo potrebno ohraniti. V tem smislu bi verjetno lahko dejal, da sem usmerjen bolj »dialoško« kot »epsko«. Ta distinkcija je povzeta po Mikhailu Bakhtinu.

Po Bakhtinu je epsko povezano z »absolutno preteklostjo«, kar pomeni čas, ki je »absolutno ograjen od vsakršnega kasnejšega časa«, in s tem tudi del tega, kar bi lahko bil poimenovali tradicionalni čas. Epskost ima v tej obliki določene prednosti. Ker predstavlja zaprt sistem jo je mogoče primerjati in razlikovati od ostalih sistemov, zaradi česar lahko prevzame oblike področij znanstvenega študija. Nadaljnja prednost epskosti je v tem, da lahko njeno razumevanje združuje različna področja in celo ponuja občutek dostojanstva. V nasprotju z epskostjo jemlje dialoškost za predmet proučevanja sodobno stvarnost. To pa je izjemno pomembno, saj je po besedah Bakhtina prav sodobnost »izhodišče za razumevanje, vrednotenje in formuliranje.« Kot rezltat tega dialoško delo vključuje mešanico različnih delovnih področij; kadarkoli je namreč uporabljen sodobni jezik, se bo le-ta neizogibno ukvarjal s tradicionalnimi formami, saj je zelo redko (če sploh), da bi bilo nekaj novega ustvarjenega iz ničesar. Medigra tega poliglotstva jezikov je izjemno pomembna, saj se, kadar je prisotnih več glasov, tam izrisuje potencial nastajanja humorja in kritike, kar lahko pripelje tudi do sprememb. Tako kot je Bakhtin postavljal svojo razpravo o dialoškem znotraj vrednotenja romanov kot oblike literature, je po mojem mnenju mogoče ta isti princip uporabiti pri opredeljevanju in razumevanju nalog, ki jih dandanes v Splitu opravljajo novomedijski umetniki. Avtorji, ki so vključeni v pričujočo razstavo, so aktivno udeleženi pri razvijanju prostora dialoške multiplikacije glasov, ki bivajo znotraj epskega kulturnega okolja, prežetega z bogato in dominantno dediščino. Tehnike, ki jih po večini uporabljajo ti umetniki za stvaritev tovrstnega prostora so zelo raznolike, saj vključujejo mnoštvo praks, oblik in tematik.

A  razstava ima še dodaten dialoški aspekt. Umetniki iz Splita pri oblikovanju takšne kritike niso sami, saj razstava pravzaprav predstavlja kurirano izmenjavo novomedijskih umetnikov, živečih in delujočih v Splitu in v Ljubljani. Pričujoča izmenjava poteka v dveh fazah: to je razstava petih splitskih umetnikov v Ljubljani in razstava petih ljubljanskih umetnikov v Splitu (kjer so se jim  pridružili tudi splitski kolegi). Ljubljanska razstava se odvija v prostorih in pod okriljem Galerije Alkatraz, ki deluje v okviru avtonomne cone Metelkova, medtem ko je splitska razstava postavljena v prostore Multimedijalnega kulturnega centra. Obe razstavi vključujeta performanse in samostojna video dela, kar razširja domet predstavitve preko samega koncepta izmenjave zgolj petih avtorjev.

S strukturo razstave želimo pokazati, kako je mogoče z združevanjem številnih umetnikov, ki se navezujejo na lastno epsko tradicijo, vzpostaviti poskus bolj dialoškega pristopa do tradicije. Nadomestni izraz za »dialoško« bi lahko iz perspektive raziskovalnega dispozitiva bil »znanstveno«, kar nakazuje nenehno odprtost za nove ideje, hipoteze in jezike, namesto da se skuša tradicijo preteklosti še okrepiti. Na prvi pogled se morda zdi, da bi lahko »premeščanje« teh umetnikov iz svojega sodobnega okolja in njihovo skupno razstavljanje pripeljalo do razvoja nekakšne epske različice njihovega kritičnega premišljevanja. A po mojem mnenju se tu dogaja nekaj popolnoma drugega. Kot je dejal Marcel Proust v delu A l’Ombre des jeunes filles en fleurs, je »naš čas okužen z manijo po prikazovanju stvari zgolj v njihovem pripadajočem okolju, s čimer zatiramo ključno stvar, to je delovanje misli, ki bi bile izolirane iz tega okolja«. V kontekstu razstave to pomeni, da kadar je serija del, ki se ukvarjajo s podobnim okoljem, premeščena iz tega istega okolja, to morda v ospredje postavi umetnikovo »delovanja uma«; z drugimi besedami, kar v ospredje se postavljajo procesi kritičnega razmišljanja umetnikov. Tako bi bilo mogoče Bakhtinovem razumevanju dialoškega in epskega dodati tudi potencial za neko obliko »naelektrene epskosti«, ki pripomore k ustvarjanju pozitivnejšega pojmovanja tradicije ob pomoči digitalnega eksperimentiranja in odprtosti. Morda bo prav združevanje in soočanje del teh avtorjev izven njihovega naravnega habitata pripomoglo k ustvarjanju mnogovrstnih jezikov, ki jih umetniki zmorejo izražati jasneje, glasneje in predvsem bolj življenjsko.

Foto: Sunčan P. Stone